Nespodobno in nedopustno

Prispevala ga je Vesna Bergant Rakočević ("Zakaj meni nihče ne piše sodb v Murglah", Pravna praksa, 32/1095, št. 32, str. 33.). Besedilo samo, ki stoji pred pripisom, je sicer hudo sporno, vendar z občečloveškega vidika. V njem avtorica primerja prizadetost nekaterih ob izreku sodbe zoper Janeza Janšo, 5. 6. 2013, s severnokorejskimi paradami solza, ki jih za potrebe predsedniškega para preliva tamkajšnja mladina. Glede na to, da je izražanje čustev del človeške narave, prizadetost ob krivični razsodbi pa nekaj, kar čustva vzbuja, sodnica očitno živi v nekem svetu, kjer občutij ni ali pa so rezervirana zgolj za privilegirane posameznike. A človek, ki da nekaj nase, bi se moral takšnih komentarjev vzdržati. Članek nadalje uvaja zelo sporna karikatura, ki prikazuje vodjo opozicije, kako visi na križu, Barbara Klajnšek (karikatura očitno meri nanjo) pa zahteva, naj obdolženca snamejo, da mu prebere sodbo. Spornost karikature je namreč v tem, da je vnaprej določila Janševo krivdo, še preden se je sploh začelo branje sodbe. Skupno sporočilo besedila in karikature je, da je prvak opozicije zaznamovan z apriorno krivdo, ki jo je treba zgolj pravilno formulirati. Vendar je to še v kontekstu, ki formalno ne postavlja višje sodnice Vesne Bergant Rakočević v protislovje s poklicem, ki ga opravlja. Meče sicer slabo luč na njeno moralo in na razbrzdanost njenega obnašanja. Vendar če to počne njen mož Igor Bergant vse od časa, ko je enkrat leta 1990 kot začetnik v studiih RTV SLO na križ pribijal največji uspeh slovenskega alpinizma, solo vzpon Toma Česna na Lhotse, s tem pa najboljšemu alpinistu, kar smo jih kdaj imeli, (so)povzročil neverjetno, življenjsko krivico, je to stvar neobčutljivosti, ki očitno v takšnih družinah vlada. Formalno pa se stvar iz konteksta pravne sprejemljivosti za Vesno Bergant Rakočević premakne prav v post scriptumu. Česa takega si namreč nikoli ne bi smela dovoliti, a ne kot človek, temveč kot višja sodnica. Če je prvi del besedila nespodoben, pa je pripis nedopusten. Z njim je namreč porušen videz nepristranskosti, ki bi jo moralo vsako sodišče zagotavljati pred vsem drugim. Tudi njen predstojnik, Jernej Potočar, se je sprenevedal in stvari ni postavil v pravi kontekst. Moral bi namreč opozoriti, da je nedopustno, da sodnica čestita drugi sodnici v še odprti kazenski zadevi na prvi stopnji, še posebej če prihajata z istega sodišča. Ko bo sodni svet razpravljal o celotni zadevi, se bo moral opredeliti do pričujočega pripisa. To se bo v nadaljevanju dogajalo tudi na mednarodni ravni: v zborniku, ki bo izšel, namenjen pa bo (tudi) tujejezičnemu občinstvu, bo imel ta post scriptum pomembno mesto. Dokazoval bo namreč ne samo nespodobnost, temveč nedopustnost sodne prakse, ki se je razpasla v domovini. V zvezi z najbolj spornim judikatom, ki ga je v novejši dobi izreklo ljubljansko sodišče, je tako na vseh ravneh mogoče pričakovati nove in nove komentarje. Pri tem je treba apriorno zavrniti ugibanja, koliko sploh smejo ljudje komentirati delo sodišč. Ne samo da jih smejo, celo morajo jih. V ZDA, ki so v resnici tip pravne države, kakršna pri nas nikoli ni zaživela, so porotniki tisti, ki odločajo o krivdi nekoga, ne skrit in anonimen sodnik iz nižjega sodnega reda. Tako kot volitve je tudi odločanje o krivdi ali nedolžnosti posameznika vrnjeno ljudem z ulice. Prav ta zgled je tisti, ki nas ob vsakem zapisu opogumlja, da vztrajamo. Ne glede na poziv Policiji, ki je iz istega sodišča prišel prav zaradi pisane besede, v kateri se ta problematika izraža. Ko bo sodni svet razpravljal o zadevi Patria, se bo moral opredeliti do pričujočega pripisa. To se bo v nadaljevanju dogajalo tudi na mednarodni ravni: v zborniku, ki bo izšel, namenjen pa bo (tudi) tujejezičnemu občinstvu, bo imel ta post scriptum pomembno mesto. Dokazoval bo namreč ne samo nespodobnost, temveč nedopustnost sodne prakse, ki se je razpasla v domovini.