SiolNET. Siol Plus Kolumne
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ne rušite – notri so ljudje!

2

termometer

V preteklem tednu smo končno dobili jasen odgovor na vprašanje, čemu cestninske postaje še vedno stojijo. Poglejmo, zakaj smo nanj čakali kar tri leta.

Ko je Radovan Žerjav začel govoriti o vinjetah, sta bili (bolj ali manj) njegova politična opcija in vlada že dovolj dolgo na oblasti, da se je zdel mogoč tudi tako nepričakovan salto. Z avtomobilskih stekel smo tako začeli trgati, kot so govorili dotlej, sodobne in tehnično napredne sisteme ABC ter na šipe nalepili nalepke. Tehnologiji smo rekli ne in se vrnili k srednjeveški rešitvi. Opozicija je takrat govorila predvsem o tem, da gre za demagoško potezo v prihajajočem predvolilnem času; najbolj je bil o tem prepričan Patrik Vlačič, ki pa se je v oceni uštel toliko, da je nazadnje postal prometni minister, saj volivci "darila" očitno niso prav razumeli in so nagradili tistega, ki je vinjetam nasprotoval. Vinjete so na naše splošno zadovoljstvo torej zaživele. Učinki so odlični in mnogoplastni (gospodarski, okoljski, socialni, pospešili so se dnevni migracijski tokovi, občutno se je izboljšala prometna varnost …). Ampak tu se moramo ustaviti. Priznati je treba, da na vinjete tudi v sanjah nismo računali. To, da se po naših dragih avtocestah končno vozimo vsaj nekoliko bolj varčno in varno, je prišlo nepričakovano in nenačrtovano. Država, še posebej vsi tisti njeni deli, ki v nuji državljanov po uporabi avtoceste vidijo predvsem možnost velikih dodatnih prihodkov, pa bistva vinjet nikoli niso hoteli razumeti. Če bi ga, potem bi se hkrati z uvedbo vinjet, te varčne oblike pobiranja cestnine, začeli vsaj približno tako obnašati tudi sami. Pa so se raje držali utečenega ritma: najprej so se odločili za tiskanje dragih in tehnično nepotrebno zakompliciranih nalepk, potem so kupili kombije za nadzor nad kršitelji, usposabljali inšpektorje ... Seveda bi se dalo tudi drugače. Lahko bi, na primer, pocenili tisk nalepk, nadzor pa prepustili policiji, ki je za tako delo usposobljena, to že tako in tako počne, in je za svoje delo že plačana.

Ničesar pa niso storili s cestninskimi postajami. Od šoka, da smemo tako "poceni" mimo njih, so bili najprej nekaj časa čisto otrpli. Potem so sporočili, da se jih ne da kar tako podreti. Da gre za tehnično zelo zahteven projekt. Kaj takšnega smo že slišali, najpogosteje pri predorih in mostovih. Praviloma v povezavi z manjšimi začetnimi gradbenimi pogodbenimi zneski in nato z večkrat višjimi končnimi. Praviloma je rast višine zneska izgradnje sovpadla s podaljševanjem časa izgradnje. Sporočilo nas je torej pripravilo na to, da nas bo rušenje stalo veliko. Najprej smo bili od šoka otrpli mi, a zdaj bi že lahko pripravili razpis, ga tudi že nekajkrat ponovili, da bi bilo vse prav, nato bi davkoplačevalci pač plačali tiste milijone za rušenje cestnih utic. Naredimo že to, pa gremo naprej, smo rekli nekateri. Hitreje in brez ustavljanja. A je prišla nova razlaga: smo tik pred elektronskim cestninjenjem in cestninske postaje morajo ostati zato, ker bodo potrebne po uvedbi elektronskega cestninjenja. To je pa že teže razumeti: še hišic ne zmoremo podreti, pa bomo imeli elektronsko cestninjenje, ki hišic (vsaj tehle) tako in tako ne potrebuje? Še kakšna razlaga je bila, a ni nič bolj pojasnila zagate.

Pred dnevi pa so Matejo Duhovnik, predsednico uprave Darsa, novinarji očitno ujeli nepripravljeno in ji je ušel pravi razlog, takšen, da mu ne moremo oporekati. Na mestu stoji trdno kot cestninska postaja. Kabin ne moremo podreti, je rekla, ker bi s tem v neverjetno nevarnost postavili naše sodelavce, ki so zaposleni na teh postajah in so tako na eni kot na drugi strani avtoceste. To je pa druga pesem, to pa pomeni ne samo, da jih ne morete, ne smete jih podreti! Za božjo voljo, saj so notri vaši sodelavci! Dokler bodo na teh položajih, zaprti v kabinah, kot pravi Duhovnikova, na eni in drugi strani ceste, naj se hišic res nihče ne dotakne. V vmesnem času, čim prej, pa naj se pri ministrstvu za promet ustanovi komisija ali pa raje kar agencija, ki bo pripravila ustrezne ocene možnosti za pripravo pogojev, pod katerimi bi sodelavci gospe Duhovnikove lahko vsaj za trenutek zapustili hišice.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin