Sreda, 29. 6. 2016, 0.01
6 let, 6 mesecev
Naj bo, a bo potemtakem veljalo tudi za vinarje!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,95
1
Jeseni 2012 je bila Slovenija sredi drugega upada bruto domačega proizvoda v obdobju zadnje gospodarske krize.
Gospodarska aktivnost se je naglo zniževala, potrošnja in naložbe še hitreje, registrirana brezposelnost je že presegla 110 tisoč ljudi in se v primerjavi s predkriznim obdobjem praktično podvojila. V takratnih razmerah je koalicijska vlada pod vodstvom premierja Janeza Janše v iskanju vsake možnosti za krpanje proračuna izrazila namero za dvig stopnje DDV z znižane, tedaj devetodstotne na 20-odstotno tudi na tiskane izvode informativnih medijev.
O tem se lahko prepričate tukaj.
Tedanji minister za finance Janež Šušteršič je preigraval različne možnosti za zmanjševanje proračunskega primanjkljaja in zagotavljanje pogojev za refinanciranje države ob vse bolj zaostrenih ratingih Slovenije na mednarodnih finančnih trgih.
The Kid in pravice avtorjev v slovenskih medijih
Je morda šlo nekaj bolj narobe pri nas kot drugod po Evropi in svetu? #kolumna
Je vaš časopis bliže vladi ali opoziciji? #kolumna
Močan odziv iz več razlogov
Čeprav je "pobegla" informacija iz internih vladnih gradiv delovala bolj kot pripravljalni manever, saj je bilo mogoče pričakovati – najmanj – glasen odpor medijev samih, da bi v naslednjem koraku vlada lahko navzgor popravila obe stopnji DDV, smo se izdajatelji v okviru Medijske zbornice, ki sem ji tedaj predsedoval, javno močno odzvali še iz dodatnega razloga.
Malo pred tem smo namreč izpostavili potrebo po poenotenju davčne stopnje na informativne vsebine slovenskih medijev ne glede na nosilec ali platformo njihovega razširjanja, in to na znižani stopnji. Z vidika sodobne opredelitve medija je povsem nelogično, da kupite digitalno vsebino, ki jo izdaja izdajatelj informativnega medija, po splošni, danes 22-odstotni stopnji DDV, izvod časopisa istega izdajatelja v tiskani obliki in po možnosti z bolj ali manj identično vsebino kot na spletu pa po znižani, danes 9,5-odstotni stopnji.
"Ukrep zvišanja DDV bi močno prizadel poslovanje medijskih hiš, saj bi se to skoraj v celoti odrazilo v zmanjšanju prihodkov izdajateljev – višjega davka namreč ne bi mogli prenesti na ramena potrošnikov," smo tedaj zapisali pristojnim ministrom tedanje vlade – tedanjim ministrom za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, za gospodarstvo in za finance –, o vsebini ukrepa pa obvestili tudi druge pristojne institucije, parlamentarne stranke in medije. Večino smo nato obiskali, tudi ministra za finance. Trenutek za poenotenje davčne stopnje na znižani ravni takrat z javnofinančnega vidika zagotovo ni bil najbolj primeren, a slabše bi bilo, če bi država nenačelno posegla v medijsko dejavnost tako, da bi znižano stopnjo zanjo preprosto odpravila.
Ponekod poznajo močna znižanja stopnje DDV
V Evropi se je veliko držav odločilo za ničelno stopnjo DDV, med njimi Belgija, Danska, Finska in Velika Britanija, praktično vse preostale države pa so za tisk uveljavile vsaj znižano stopnjo DDV. Nekatere države, kot sta Francija in Italija, poznajo zelo močna znižanja: v Franciji je tako stopnja DDV za tisk znižana s splošne stopnje 20 odstotkov na zgolj 2,1 odstotka. Tako prakso imajo tako države z enotno davčno stopnjo kot skandinavske države. Te so tipično zgled za uspešno medijsko politiko vsem drugim, zlasti pa manjšim državam, katerih jezike govorijo in uporabljajo na manjših in omejenih družbenih in zemljepisnih območjih sveta.
Dodajmo, da je tudi v marsikateri drugi državi EU poenotenje davčne stopnje za prodajo informativnih vsebin, pa tudi izobraževalnih, znanstvenih ali leposlovnih, in elektronskih knjig, na primer, še neizpolnjen izziv. A tudi nedavne spremembe v obdavčenju v EU z začetka leta 2015, ki podrobneje urejajo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve, v ničemer ne omejujejo držav članic, da bi ne mogle samostojno oblikovati davčne stopnje na prodajo informativnih in drugih vsebin, za katere obstaja javni interes.
Nov osnutek, malo strategije konkretnih posledic
Slovensko ministrstvo za kulturo je pred kratkim pozvalo k javni razpravi o Strategiji razvoja medijev do leta 2024. V prvem osnutku, ki bo, upajmo, doživel še korenite nadgradnje, izpostavlja novo opredelitev medija, pri čemer sledi priporočilom Izhodišč, ki jih je za pripravo medijske strategije oblikovala strokovna komisija. "Definicija medija je sodobna in se ne omejuje na vrsto distribucije ali platforme," tako se glasi opredelitev, ki jo gre vsekakor pozdraviti. Zelo malo pa je v osnutku strategije konkretnih posledic in koristi za uravnavanje medijske dejavnosti, ki bi iz te opredelitve sledila.
Neučinkovitost smo že doživeli
Izpostavimo, da ministrstvo za kulturo samo zagotovo ne bo zmoglo uveljaviti vseh potrebnih zakonodajnih in drugih instrumentov za bolj učinkovito uravnavanje medijske dejavnosti v prihodnje. Varovanje konkurence v medijski dejavnosti zagotovo terja vsaj koordinacijo z ministrstvom za gospodarski razvoj.
Neučinkovitost in neživljenjskost na tem področju smo lahko doživeli na zgodovinskem primeru razreševanja čezmerne koncentracije po Delovem nakupu večinskega deleža v Večeru leta 2008. Počasnost postopkov in zavlačevanje odločanja sta bila v škodo obeh izdajateljev in ju stala milijone. Še večja je škoda, če vštejemo izgubo bralcev in delovnih mest, ki so s tem povezana.
Podobno lahko sklenemo o jalovosti pri zagotavljanju preglednega konkurenčnega okolja na področju oglaševanja, kjer regulatorju nikoli ni uspelo poseči v dejanski monopol komercialne televizije. Nelojalne konkurence na področju internetnega oglaševanja, ki je s tem monopolnim položajem povezana, noben organ varstva konkurence v medijih ni nikoli obravnaval.
In tako naprej: največkrat izpostavljenega vprašanja urejanja socialnega položaja novinarjev in drugih zaposlenih v medijih zagotovo ne bo mogoče urediti brez ministrstva za delo, pa tudi brez ustreznih stanovskih organizacij in združenj ne. Podobno velja za vprašanje večje lastniške in poslovne preglednosti v panogi. Republika Slovenija razpolaga z vsemi za to pristojnimi organi, od komisije za preprečevanje korupcije do Dursa, panoga pa pozna Medijsko in Oglaševalsko zbornico.
Kaj v osnutku pogrešamo?
Uveljavljanje razkrivanja informacij in zagotavljanje istovetnosti podatkov je zato odvisno le od skupne zaveze panožnih udeležencev in sistematičnega, do zdaj močno odsotnega nadzora. Zato v osnutku strateškega dokumenta močno pogrešamo upoštevanje "bistvene ugotovitve in priporočila komisije", ki je pripravila Izhodišča za medijsko strategijo, da lahko Slovenija cilje, ki izhajajo iz Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 in se dotikajo medijev, "doseže izključno s sistemskimi ukrepi na ravni celotne vladne politike in s sprejetjem zavez vseh političnih akterjev v državi".
Večina stvari se zaustavi pri denarju
Poenotenje davčne stopnje tako za izdajanje tiskanih kot digitalnih vsebin na nižji ali še dodatno znižani ravni, v skladu s politiko najnaprednejših držav na tem področju, ni le nujen spodbujevalni ukrep, ampak tudi odličen pokazatelj zrelosti za tak sistemski pristop. Ministru Tonetu Peršaku zato priporočam aktivno zavzemanje za sistemski pristop znotraj vlade ob podpori vseh deležnikov.
Že zgolj v davčnem primeru bi razvojna strategija tako pridobila konkretne obrise. S tako davčno politiko bi prispevali k razmahu digitalnih vsebin in obenem ublažili obdobje prehoda, ko morajo izdajatelji razvoj digitalnih vsebin še financirati pretežno iz prihodkov od tiska. Država bi se s tem odrekla manj pomembnemu deležu davčnih prilivov, bi jih pa zato mnogo več spodbudila že v nekaj letih. Medijska industrija bi prejela osnovno spodbudo za razvoj digitalnih prihodkov. Do leta 2024 je dovolj proračunskih možnosti, da se pride tja, v resnici pa močno upamo, da ne bo treba čakati tako dolgo.
Zakaj jaz nisem kupil Jane, Lady, Stopa in drugih #kolumna
Kaj je šlo narobe s časopisi #kolumna
Ko minister reče: Naj bo za vse enako!
Kako hitro trčimo ob izzive sistemskega pristopa, me vselej znova spomni anekdotična izkušnja iz kabineta tedanjega ministra za finance. Iz Medijske zbornice smo se tisto jesen 2012 pri ministru oglasili štirje. Argumentirali smo, zakaj bi bil dvig davčne stopnje na časopise nesmiseln, ter si prizadevali pridobiti ministrov vpogled v naravo dejavnosti in posledice, ki bi jo doletele.
Minister je povedal svoje. Kot je bilo pričakovati od ministra za finance, je sogovorniku vzel upanje.
Seveda smo poskušali še naprej. Minister Šušteršič je poslušal še kakšno minuto, potem pa mu je pogled začel bežati vstran. Iz njegovega izraza na obrazu in kratkega zavrnilnega odgovora smo lahko sklepali, da ima pravzaprav večje težave od tistih desetih milijonov evrov, morda le petih, kolikor bi jih lahko od časopisov naslednje leto spravil v proračun s povišanjem davčne stopnje.
Ker sem izčrpal že vse argumente, sem se zatekel k osebnemu prepričanju in ministra prosil, da mu prisluhne. "Minister, bomo pa res lepa država, ki bo obdavčevala pivo po znižani stopnji, časopise pa po splošni. Seveda, gre za moj povsem oseben pogled, izkušnjo, če želite," sem poudaril. "In prav zato se s takim izidom nikakor ne morem strinjati."
Minister je vrnil pogled v prostor, za hip pomislil, nato pa rekel: "Naj bo za vse enako, a mora potemtakem tako veljati tudi za vinarje in vse preostale!"
Nikoli si nisem domišljal, da je bil prav tisti dialog v ministrovi pisarni odločilen za ohranitev znižane davčne stopnje na tiskane izvode slovenskih časopisov, me pa večkrat spomni na izzive družbene izbire. "Sistemski pristop" izhaja iz vedenja, kaj hočemo, ko v vojni izbiramo med maslom in topovi, v miru pa, morda, med časopisi in pivom.
1