Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Samo Rugelj

Četrtek,
5. 3. 2015,
13.26

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Četrtek, 5. 3. 2015, 13.26

8 let, 3 mesece

Moč lažnega ali zakaj bi človek bral nekaj, kar si je nekdo drug izmislil

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Bilo je pred skoraj četrt stoletja.

Moj oče si je v okviru svojega terapevtskega programa za zdravljenje alkoholikov in drugih ljudi v stiski zamislil, da bi kot eno terapevtskih sredstev v svoj sistem dodal tudi t. i. kreatoterapijo, torej analiziranje lastne osebnosti s pomočjo pisanja. To je zanimalo tudi mene. Tovrstnih projektov, s katerimi je želel človekovo pisanje in njegovo kreativnost izkoristiti za reševanje lastnih težav, se je oče kot nadgradnje biblioterapije, torej terapevtskega zdravljenja s pomočjo knjig, loteval že poprej, recimo z metodo dr. Petra Vasiljevića in njegovo ključno knjigo Revolucija v človeku (Revolucija u čovjeku), pri kateri si do samouvida prihajal s pomočjo pisanja dnevnika po posebnem, Vasiljevićevem konceptu. Seminarje je prirejal tudi avtor osebno, na enem sem se znašel tudi sam. No, kreatoterapija je bila seveda nekaj drugega.

Šola kreativnega pisanja V skladu s takrat tudi pri nas vzhajajočo in, kot priča mnogo delavnic na to temo v zadnjem času, še zdaj prisotno predpostavko, da se je pisanja literature – vsaj v njenem osnovnem obrtniškem smislu – mogoče naučiti podobno kot vsake druge spretnosti, je prek takratne ZKOS (Zveza kulturnih organizacij Slovenije) do očetovega programa prišel Branko Gradišnik. Že tedaj je bil priznan pisatelj, tudi z nagrado Prešernovega sklada, odločilno vlogo pa je igralo dejstvo, da je ravno dobro leto poprej iz kreativnega pisanja magistriral v Veliki Britaniji. Svoje znanje o poučevanju pisanja je tako želel preizkusiti tudi v praksi in mi, Rugljevci, smo bili kot nalašč za to. Z očetom sta se hitro dogovorila in naš "pisateljski" tečaj se je kmalu začel, v njegovem okviru smo se srečevali z raznimi pisnimi izzivi in vajami, ki naj bi krepile našo kreativnost, na primer: na dveh straneh opiši pokrajino, kot jo vidi ptica, pri tem pa ptice ne omenjaj. Ali pa: na dveh straneh opiši pogovor dveh neznancev, ki se po naključju znajdeta v avtu, pri tem pa ne povej nič o tem, kako sta se srečala itn. Po začetni zadregi, to čuti skoraj vsak, ki pri pisanju črpa iz lastne osebne substance, potem pa mora poslušati (pogosto kritična) mnenja o svojem izdelku, se je vzdušje v prihodnjih mesecih sprostilo in nekatere, med njimi sem bil tudi sam, je izmišljanje in pisanje zgodb začelo vse bolj navduševati. Naši pogovori so se seveda vse pogosteje dotikali tudi pomena in smisla pisanja ter že napisanega in tako je enkrat en od tečajnikov na to temo izjavil, da njegov dedek striktno ne bere nobenih leposlovnih romanov. "Zakaj pa to?" je zanimalo Gradišnika. "Moj dedek pravi, da ni nobenega razloga, da bi bral nekaj, kar si je nekdo drug izmislil." Odgovor je za nekaj časa v tišini obvisel v zraku, kmalu pa so za njim prišle tudi posledice.

Izmišljevati si ali ne? Kolikor spremljam Gradišnikovo pisno ustvarjanje in tudi njega osebno, je nekako takrat prvič izjavil, da bo odtlej pisal samo o tem, kar se je res zgodilo. Tega se res tudi drži, saj smo bili njegovi bralci v zadnjega četrt stoletja deležni kakih petnajstih knjig, ki so v potopisnem, kolumnistično-esejističnem ali pa tudi v romanesknem smislu govorili o njegovem življenju. Tudi njegova prevajalska dejavnost, pri kateri z njim kot založba sodelujemo že skoraj deset let, se je v tem smislu močno razvejila, saj je v tem času prevedel tudi na desetine zahtevnih neleposlovnih knjig, med njimi kakih dvajset tudi za nas. Sam tistemu komentarju tečajnikovega deda nisem posvečal kake posebne pozornosti in še naprej sem užival v branju raznoraznih tako žanrskih kot leposlovnih romanov. O pisanju leposlovja po koncu približno dvoletnega tečaja niti nisem več razmišljal, saj me je poklicno življenje odneslo v drugo smer, pisanje pa sem razumel predvsem kot sredstvo za podajanje svojih idej in razmišljanj na temo določene problematike, v strokovnem smislu sta bila to predvsem kinematografija in založništvo. A potem sem pred tremi leti, ko sem pisal svojo prvo avtorsko, nestrokovno in nepublicistično knjigo Delaj, teci, živi, vseeno ugotovil, da ta dilema "izmišljevati si ali ne" pod površjem obstaja tudi pri meni in da mi kratko malo ni do tega, da bi kogarkoli moril s svojimi izmišljijami. Vse skupaj se je končalo s tem, da sem v svoji prvi tekaški knjigi opisal samo resnične osebne pripetljaje, ki sem jim zgolj za večji dramaturški učinek sem ter tja dodal nekaj literarne patine. Podobno se je godilo tudi ob knjigi Ultrablues, ki smo jo z Gombačem in Videmškom napisali lani. Ravno njena pristna iskrenost, torej neizmišljenost ter malce literarnega prijema, je bila po mojem mnenju eden od razlogov, da se je tako lepo prijela med bralnim občinstvom. Seveda človek, ki redno piše, ves čas vsaj malo razmišlja o tem, kaj bo pisal jutri, pa pojutrišnjem ali pa čez en teden, mesec in leto, in v tem kontekstu preverja tudi to, kaj je (še) sprejemljivo za njegov koncept pisanja. Zato seveda tudi v knjigah in romanih, ki jih bere, preverja različne avtorske pristope, in tehta, kaj bi bilo, glede na njegov pisateljski vrednostni sistem, primerno tudi zanj. Včasih naleti na kako knjigo, ki se lepo pokriva s tem, kar bi želel tudi sam doseči s pisanjem. Meni se je to nazadnje zgodilo pred nekaj dnevi pri knjigi HHhH.

Realnost kot roman Roman HHhH je pri nas izšel pred nekaj tedni (izvrstno ga je prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, izdala ga je Mladinska knjiga), v francoščini pa pred petimi leti. Njegov avtor Laurent Binet (1972) je zanj dobil ugledno Gouncortovo nagrado za prvenec. Pritegnil me je že takoj na začetku, ko avtor citira Čeha Milana Kundero, ki v svoji Knjigi smeha in pozabe (tudi ta je prevedena v slovenščino) namiguje, da ga je kar malo sram, ko mora svoje like, izmišljene like, poimenovati. Kaj je banalnejšega, razmišlja Binet, od tega, da mora pisatelj v svojem otročjem prizadevanju za realističen učinek izmišljenemu liku navesiti izmišljeno ime? Ta poanta s prve strani romana lepo uokviri Binetova prizadevanja pri njegovem konceptu graditve svoje literature. Roman HHhH namreč temelji na resnični zgodbi. Njegov naslov je dejansko kratica rekla "Himmlers Hirn heisst Heydrich" ali "Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich", pri čemer je Heydrich tisti Reinhard Heydrich, ki je med drugo svetovno vojno veljal za enega najnevarnejših ljudi Tretjega rajha. Imenovan je bil tudi praški klavec, vse dokler ni leta 1942 v Pragi postal tarča t. i. operacije Antropoid, v okviru katere sta odpornika Slovak Jozef Gabčik in Čeh Jan Kubiš nanj izvedla atentat. Ta sicer ni bil povsem uspešen, Heydrich ni umrl na mestu napada, vendar pa je zaradi hude okužbe, ki je bila posledica atentata, pozneje v bolnišnici vseeno umrl. Zgodba o atentatu in njegovih protagonistih je seveda že dobro znana ter upodobljena v več knjigah in tudi filmih, zato v primeru romana HHhH navduši predvsem način obdelave teme. Binet se zgodbe namreč loti iz trenutne perspektive in v prvi osebi upodobi pisatelja (torej samega sebe), ki si prizadeva narediti čim boljši (morda najboljši), vsekakor pa najbolj avtentičen portret tako obdobja kot vseh ključnih likov za ta dogodek, ki je v nekem okviru gotovo spremenil potek druge svetovne vojne in s tem tok zgodovine. Po eni strani tako skuša Binet skozi svoj roman do skrajnosti izkoristiti dramaturški potencial resnične zgodbe, v kateri med seboj vzporeja življenjske zgodbe in psihološke profile glavnih junakov te srhljive in napete zgodovinske drame, ob tem pa seveda skuša osvetliti vse okoliščine, ki so privedle do končnega klimaksa.

Po drugi strani pa nam z vidika avtorja predstavlja tudi ustvarjalno plat nastajanja tega besedila, pri katerem se mora njegov ustvarjalec na podlagi dostopnih virov ves čas odločati, kako bo strukturiral svoje pisanje, kaj bo uporabil in kaj ne in koliko zastranitev od glavne zgodbe si lahko privošči, da ne bo odgnal bralca. Pri tem Binet na intriganten način vpeljuje tudi druga, že obstoječa literarna in filmska dela na to temo, saj kritično analizira njihove slabosti in prednosti, razkriva, kje so njihovi avtorji svojo pripoved prikrojili po svoje, saj za določene detajle ni nobenih zgodovinskih virov, drugim piscem zavida domiselne rešitve in podobno. HHhH se tako bere kot izvrsten romaneskni klon dveh literarnih žanrov, zgodovinskega trilerja o resničnih zgodovinskih dogodkih in metafikcijskega romana o pisateljskem ustvarjanju, v katerem pa se avtor potrudi, da do konca ostane avtentičen in bralca prepriča, da si ne izmišljuje niti na ravni zgodovinske zgodbe, ki jo pripoveduje, niti na ravni pripovedi o ustvarjalnih dilemah pri pisanju in literariziranju te zgodovinske zgodbe. HHhH je torej roman, ki izpiše celo dvakratno resničnost, tako zgodovinsko, na kateri temelji, kot ustvarjalno, iz katere nastaja. Je lahko še kaj bolj primernega za človeka, ki ne ve, ali bi bral nekaj, kar si je nekdo drug izmislil? Ali za takega bralca obstaja še bolj pošten pisateljski postopek od tega iz HHhH, ki zgolj literarizira zgodovinska dejstva, ob tem pa literarizira tudi resnične ustvarjalne dileme ob literariziranju teh zgodovinskih dejstev? HHhH je v tem smislu gotovo literarni presežek.

Seveda pa vse to izmišljeni literarni umetnosti ne odreka njene moči. Ravno nasprotno. Moč umetnosti Te dni se pri nas odvija festival Fabula, katerega osrednja tema je tokrat Moč lažnega, kar se v dovolj konkretnem smislu navezuje tudi na literaturo, predvsem tisto fikcijskega, torej izmišljenega tipa. Filozof Mladen Dolar je v svojem prispevku v okviru nastopa filozofske trojke Dolar – Zupančič – Žižek pred nekaj dnevi v razprodani ljubljanski Drami poudaril, da je v umetnosti prav laž kot pot do resnice izjemno pomemben koncept. Kot primer je izpostavil tudi zaradi gledališke predstave pri nas spet zelo aktualno Homerjevo Iliado, eno največjih literarnih del vseh časov. Dolar se je v Drami tako vprašal: "Je Iliada resnična zgodba," potem pa je na to vprašanje odgovoril kar sam: "Seveda ne. Jasno je, da gre za fikcijo, Vendar pa ta izreka resnico realnega sveta, ki seže dlje od faktične resnice. Prav zato, ker je v fikciji več resnice kot v golih podatkih, je tudi njen doseg večji, umetnost pa je tako laž, ki govori resnico." To pa je tudi odgovor tudi na to, zakaj bi človek bral nekaj, kar si je nekdo drug izmislil.

Ne spreglejte