Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Boštjan M. Zupančič

Ponedeljek,
26. 10. 2015,
9.31

Osveženo pred

6 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

kolumna Boštjan M. Zupančič

Ponedeljek, 26. 10. 2015, 9.31

6 let, 6 mesecev

Migracijska kriza

Boštjan M. Zupančič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Pred leti, ko sem bil še predsednik III. senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), je na mojo mizo prišel problem Lampeduse in z njim vprašanje, kaj storiti s prvimi kontingenti migrantov, ki so takrat pristajali na tem italijanskem otoku.

Nekdo je predlagal, da se Italiji dovoli, da jih dá na ladjo in pelje nazaj v Libijo. Februarja leta 2012 pa je veliki senat ESČP v zadevi Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji (vir), kjer je italijanska mornarica migrante prestregla 35 navtičnih milj južno od Lampeduse in jih v skladu s prejšnjim dogovorom z Libijo (4. februar 2009) z vojno ladjo peljala nazaj v Tripoli –, ugotovilo med drugim kršitev 4. člena IV. protokola (vir) k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP). Besedilo tega člena je zelo kratko: "Prepovedan je kolektivni izgon tujcev."

Kljub italijanskemu dogovoru (med Berlusconijem in Gadafijem) je ta bilateralni sporazum kmalu postal brezpredmeten. V Libiji je zavladal kaos, država je, kot toliko drugih na Bližnjem vzhodu, razpadla.

Arabska pomlad

V arabski pomladi, ki se je začela decembra 2010 v Tuniziji, je, kot pravi McHugo (vir), duh ušel iz steklenice. Kolonializem evropskih držav, predvsem Velike Britanije in Francije, v Libiji pa tudi Italije, ki so do zadnjega imele mandate nad arabskimi protektorati, vmešavanje ZDA v Palestini, vojna ZDA in koalicije v Iraku, državljanska vojna v Siriji, tradicionalni razkol med Šiiti in Suniti, da o Vahabitih v Savdski Arabiji ne govorimo, vse to (in še marsikaj drugega) McHugo v svoji knjigi zelo (in Arabcem naklonjeno) podrobno opisuje. Rdečo nit pa v tem faktografskem delu težko najdemo, toliko je političnih detajlov od Gamala Abdela Naserja v Egiptu do starega Asada v Siriji, od Burgibe v Tuniziji do Ibn Sauda v Savdski Arabiji.

Če bi pod vse to potegnili črto, pridemo do poenostavljenega sklepa, da so Arabci – čeprav navidezno v imenu raznih verzij Islama – pač izredno neenotna skupnost, podvržena množici atentatov, državnih udarov in državljanskih vojn. To pa je ugotovil že Kazantzakis v svojem romanu Kapitan Mihalis (v sijajnem prevodu Jožeta Udoviča).

Kazantzakis zelo po grško Arabcem na Kreti preprosto pripisuje večjo mero agresivnosti in pravi celo, da so Krečani, ker so mešani z Arabci, od drugih Grkov bolj napadalni. Ne vemo, ali je to res. Je pa gotovo res, da v arabskem svetu sloge ni in da se to izraža v množici medarabskih sporov in konfliktov. Veliko boljše je od McHuga je delo Youssefa Courbagea in Emmanuela Todda z naslovom Srečanje civilizacij (Le rendez-vous des civilisations, (vir)).

Vsi trije, McHugo in oba francoska avtorja, hudo nasprotujejo Huntingtonovi sintagmi o "trku civilizacij"; bojijo se, da bi tak govor postal samouresničujoča se prerokba (angl.: self-fulfilling prophecy). Sintagmo je leta 1946 prvi plasiral alžirski Francoz Albert Camus.

Vse zaradi Islama? V modernem sekulariziranem svetu? Courbage in Todd vpliv Islama minimalizirata, McHugo pa mu daje osrednji pomen.

Evropska zavrtost

V Evropi – za razliko od Amerike – obstaja velik razkorak med idejo (problemom) in med dejanjem (akcijo). V tem smislu je Evropa akcijsko zavrta. To se je pokazalo tudi pri zamiku med najavo problema migracije na Lampedusi precej pred letom 2010 in zdajšnjo paniko, ko nihče več ne ve, kaj se bo iz te selitve narodov še izcimilo.

Povsem nedopustno je, da prej v Italiji in pozneje v Grčiji Evropska unija že takrat ni vzpostavila in financirala kontrolnega mehanizma na zunanjih schengenskih mejah. Italijo in pozneje Grčijo je ESČP, ki ni del Evropske unije, okaralo zaradi nehumanosti, kot v prej omenjeni sodbi, ni pa Evropa storila nič, da bi državama pomagala, da se vprašanja lotita in da migracijo nadzorujeta.

Neslavni Dick Cheney, podpredsednik ZDA pod Bushem mlajšim, je zahodno Evropo označil kot "staro", Victoria Nuland pa se je o EU, kot ji je lastno, vulgarno izrazila. Na vsem tem je nekaj resnice.

V čem je problem – tudi glede migrantov?

Preostale vrednote

Danes vemo, da je v človeškem genomu veliko prvin, ki so bili obramba organizma – še pred 30 tisoč leti in prej v času neandertalcev. Ti geni danes ne služijo ničemur. No, tako je tudi s t. i. "rezidualnimi vrednotami", to je z vrednotami, vgrajenimi v psiho posameznih evropskih narodov, ki izvirajo morda še iz antike, srednjega veka, renesanse, francoske revolucije itd. Ameriški priseljenci in seveda kanadski, avstralski, novozelandski itd. pa so morali za seboj podreti vse evropske mostove.

Zaradi tega so te populacije teh preostalih starih vrednot kolektivno in posamično – razbremenjene. To ni sociološko teoretiziranje, to nekdo, ki je prej delal v ZDA, občuti (tudi na ESČP v Strasbourgu) na vsakem koraku. Ta akcijska dovzetnost za ideje je tudi razlog za beg možganov (angl.: bran-drain) iz stare Evrope v novi svet. V pogledu migrantske krize pa se je ta zgodovinska zavrtost izkazala za katastrofalno. Unija se še danes ne zna proaktivno odzvati.

Demografska politika

Iz istega razloga evropske države, katerih populacije se naglo starajo, za razliko od ZDA itd., nikoli niso imele prave demografske politike. Kako si na primer tudi Slovenija, če bo na enega upokojenca ostal samo en aktivni prebivalec, predstavlja, da bo čez 20 let izplačevala pokojnine?

Avstrijski predsednik vlade, ki ima verjetno podatke o izobrazbeni strukturi sirskih migrantov, je to prednost trenutne selitve narodov izrecno omenil, češ oni bodo plačevali za naše pokojnine. Priseljenci pa se morajo v procesu, ki traja štiri generacije, asimilirati v novo družbo in kulturo: vrednote se asimilirajo samo na prehodih iz ene generacije v naslednjo. Pogoj za to je seveda pozitivno istovetenje priseljencev z novo kulturo.

Operativni vidik

Amerika je tisti čas imela eno vstopno točko (New York), izvajali pa so jo na otoku pred pristaniščem (Ellis Island). Vsakega priseljenca so pregledali zdravniki (TBC, sifilis), nato so vpisali njegovo ime (ga pogosto anglicizirali) in mu izdali dovoljenje za bivanje. Tiste, ki jih niso sprejeli, so z isto ladjo poslali nazaj v Evropo.

Podobno bi Evropa, ko je bil za to še čas, lahko priseljevanje uredila na več grških in na italijanskih otokih. Italijani so, preden jih je priseljenski cunami preplavil, na Lampedusi to celo poskušali. A Evrope to ni zanimalo. Tiste, ki ne bi izpolnjevali pogojev za azil, bi zavrnili in jih na nek način repatriirali. Omenjeni protokol prepoveduje samo "kolektivni" izgon, to je, če bi zavrnili vsakega posebej, kot to tako velja, problema ne bi bilo.

Preostali kandidati za emigracijo na Bližnjem vzhodu, v Afganistanu itd. bi to seveda na družabnih omrežjih takoj izvedeli: priseljenskega navala od takrat ne bi bilo. Če smo zdaj tudi v Sloveniji podvrženi popolni stihiji, se je treba vprašati, kako zavrta je ta stara Evropa –, da ni sposobna niti te elementarne racionalne politike.

Mene to ne preseneča ...

Ne spreglejte