Marmeladna koalicija

Ko se moraliziranje vrne kot bumerang Pričakovati je bilo, da se bo predvolilno moraliziranje Mira Cerarju prej ali slej obrnilo zoper njega samega. Tako kot se je to zgodilo Gregorju Virantu ali pred leti Marjanu Podobniku (se še kdo spomni njegovega pridiganja o "poštenju"). Kaj je namreč bolj mamljivo kot razgaliti grehe tistega, ki se razglaša za brezmadežnega? Še posebej velja to v primeru, ko se je ta ravno s pomočjo tega povzpel na oblast. Na ta način se "svetnik" kaj hitro spremeni v hinavca. In v primeru Cerarjeve politične garniture se je takšnih "grehov" nabralo kar precej. Tako sta v tem času odstopila že dva ministra. Pa še kakšen bi moral to storiti – to velja predvsem za pravosodnega ministra Klemenčiča, za katerega je bilo ugotovljeno nič manj kot to, da je na svojem prejšnjem položaju prekoračil svoja pooblastila in s tem kršil ustavo. V čem je problem "postranskih" zaslužkov univerzitetnikov? V primerjavi s Klemenčičevimi dejanji je videti zgodba z "univerzitetnimi honorarji", ki je odnesla šolsko ministrico Stanko Setnikar Cankar, precej manj škandalozno. Kar pa seveda ne pomeni, da v njej ni nekaterih močno spornih elementov. Vendar so bili ti v javnih debatah na to temo večinoma spregledani. V teh debatah je prevladovalo moraliziranje in zgražanje nad "nesramno visokimi" zaslužki določenih univerzitetnikov, tako da je včasih delovalo, da je to, da nekdo, ki dela na neki akademski ustanovi, dobro zasluži, nekaj, kar je slabo samo po sebi. Stvar je v tem, da so takšni ekscesni zaslužki, ki so v tej sferi že dolgo "javna skrivnost", dejansko težava sistemske narave, se pravi, da so posledica slabosti samega ustroja univerzitetne sfere v Sloveniji in razmerij, ki omogočajo akademskim izbrancem številne privilegije. Če nekdo zasluži dve dodatni profesorski plači s honorarnim, tj. prostočasnim delom, ki po svoji vsebini ni dosti drugačno o tistega, ki ga opravlja v rednem delovnem času (na primer predavanja na izrednem študiju), to pomeni, da je z njegovo redno delovno obremenitvijo nekaj zelo narobe – konkretno, da je močno podobremenjen. Z drugimi besedami, mnogi izbranci na javnih univerzah velik del svojega honorarnega dela opravijo v svojem službenem času, če je mogoče, z uporabo službene infrastrukture in ob sodelovanju njim podrejenih mlajših sodelavcev (asistentov, mladih raziskovalcev). Gre torej za tipično zlorabo javnih sredstev v zasebne namene. Naravnost smešno je, da se ti zaslužkarji (na čelu z nekdanjo ministrico) zdaj zagovarjajo, češ da so svoje honorarje zaslužili "na trgu". Mar je to, da neka fakulteta, ki ima monopol na določenem področju visokošolskega izobraževanja, izvaja plačljiv študij za izredne študente, tržno delovanje? Da ne govorimo o raznih študijah, ekspertizah, svetovanjih in podobnem, ki jih univerzitetniki opravljajo za ministrstva, javne zavode ali državna podjetja. Poseben "biser" so razne študije o potrebnosti velikih javnih investicij (takšna je na primer t. i. drugi tir). Te storitve v svojem bistvu ustrezajo zgolj interesom tranzicijskih lobijev. Njihovi izvajalci so namreč pripravljeni "strokovno" utemeljiti vse mogoče načine porabljanja davkoplačevalskega denarja, če le pade dovolj cekinov v njihov žep. Odgovornost naročnikov V debatah o spornih honorarjih je bilo veliko gneva naperjenega zoper "grabežljive" pripadnike akademske elite. Zelo malo pa se je govorilo o odgovornosti tistih, ki jim te zaslužke omogočajo. Treba se je namreč vprašati, kakšna – če sploh – je uporabna vrednost vseh teh silnih intelektualnih produktov. Kakšno dodano vrednost za delovanje organizacij imajo na primer razni "pravilniki o mobingu" in podobni umotvori? Vendarle si nekoristnih, a ob tem dobro plačanih opravil univerzitetniki ne naročajo sami. Naročajo jih njihovi osebni, družinski ali politični prijatelji v politiki, javni upravi in državno nadzorovanem gospodarstvu. Ti "inkriminirani" zaslužki so tako zgolj še ena od posledic sistema, ki temelji na klientelistični zlizanosti politične, poslovne, akademske in preostalih elit in kjer je obsežen javni sektor eden od glavnih virov polnjenja zasebnih žepov njihovih pripadnikov. Kdo vse ima "prste v marmeladi"? Ob kongresu svoje stranke je premier Cerar izjavil, da se v zadnjem času čutijo pritiski na njegovo vlado. Posledica tega naj bi bile tudi afere, ki naj bi jih ustvarjali tisti, "ki imajo roke do ramen v marmeladi". Dejansko je zelo verjetno, da so afero z univerzitetnimi zaslužki inscenirali krogi, ki so pred tem pomagali Cerarju na oblast. Očitno se nadaljuje boj za delitev tranzicijskega plena. Morebitna privatizacija bi prekinila številne zaslužkarske kanale, zato ni čudno, da ji pripadniki omenjenih elit – z univerzitetnimi zaslužkarji vred – bolj ali manj odkrito nasprotujejo. Bojijo se namreč, da bi ostali brez svoje "marmelade".