Ljudje, politiki, heroji

Tovrstna vprašanja se v zadnjem času umeščajo v slovensko medijsko krajino kot kažipoti, ki kažejo na tisto poslednje, kjer se pot bodisi šele dobro začenja bodisi nepreklicno konča: ali je Slovenija res brezupno zavožena? Se pravi, ali zanjo res ni več rešitve? Ali je politično dokončno bankrotirala? Ob tem medijskem joku in stoku dobi človek občutek, kot da je deželo obiskala zlobna Sfinga in zdaj nesrečne prebivalce postavlja pred uganko, v zagonetnost katere, kot je znano, ne morejo prodreti niti navadni ljudje niti navadni politiki, ampak le heroji kot bitja z dovolj veliko hýbris (tj. prepotentnostjo oz. arogantnostjo), s pomočjo katere si drznejo resnici brezsramno pogledati v oči. Vsak dobro vzgojen otrok pa ve, da resnici ni spodobno gledati v oči. Dejstvo pač je, da je vsaka civilizacija utemeljena na laži, ki si jo mora do petega leta starosti prisvojiti vsak njen član: npr. da grdi ženski ne smeš reči, da je grda, neumnemu moškemu, da je neumen, nesposobnemu šefu, da je nesposoben, itd. Skratka, v civiliziranem svetu nihče ne more nekaznovano govoriti resnice – izjema so seveda norci. Tragične maske demokracije Kot lahko vidi vsakdo, so tukaj zbrani vsi nastavki za antično tragedijo: na eni strani politiki s svojimi maskami, na drugi občinstvo, ki se sprašuje, kdo ali kaj se skriva za maskami, vmes pa mediji v vlogi zbora. Najbrž se je v zadnjem času marsikdo spraševal, zakaj ob tokratni akumulaciji dogodkov niso v Odmeve spet povabili Urbana Vehovarja. Škoda, gospod je bil namreč ob odstopu vodstva KPK zares nepozaben – takšen tragični pátos zmorejo samo pristni Balkanci. (Le kdo bi znal lepše odrecitirati tisti kratki pasus iz Sofoklejevega Ojdipa na Kolonu, v katerem je zgoščen celoten smisel tragičnega: "Največja sreča – ne roditi se!/A kdor je rôjen – druga sreča zanj:/Čim prej vrniti se, od koder je prišel.") Žal gospod Vehovar nekaterim bolj ali manj vplivnim osebkom očitno ni preveč všeč. Kot je poročal Reporter, je šel takrat Božidar Novak celo tako daleč, da ga je primerjal s Hitlerjem in nanj začel ščuvati javnega tožilca. Tega si Vehovar vsekakor ni zaslužil. Dobro, človek še razume, da gre njegova patetika ljudem brez domišljije na živce, nobenega dvoma tudi ni, da v svoji privatizacijski vnemi izpade vedno vsaj zelo naiven, ampak za vse to gotovo ni potrebna intervencija javnega tožilca. Saj ni vendar povedal nič tako resničnega. No, za razliko od večine zdolgočasenih komentatorjev dogajanja zna biti vsaj zabaven. Vehovar je bil s svojimi slikovitimi metaforami vedno dobrodošla medijska popestritev in res škoda, ker ga zdaj zaradi histeričnih odzivov nekaterih čistunov ni več na spregled. Ravno on je med drugim postavil teorijo, da se za tragičnimi maskami demokracije skrivajo lastniki pošasti, "ki se hrani z življenjsko silo izgorelega in vse bolj obupanega delavstva". Skratka, Vehovar je slovenski Hobbes. Čakanje na herojev mimohod Kot kaže, je slovenski medijski prostor povsem obvladalo vzdušje tragičnega, za razliko od kakšne Nemčije, kjer je očitno mnogo bolj priljubljena melodrama. Če gre torej v Sloveniji za biti ali ne biti, za "stati inu obstati", se Nemci bolj ukvarjajo z vprašanjem sankcionirati ali ne sankcionirati. (Zdi se, da do Rusov vendarle niso tako strogi in nepopustljivi: po mnenju večine sankcije ne bi smele biti preveč drastične.) Težava je v tem, da v tragediji glavne vloge ne morejo igrati navadni smrtniki. Kot rečeno, navadni smrtniki živijo v sferi laži, zato so pred uganko Sfinge nemočni. Razni Štefaneci po splošnem prepričanju torej preprosto niso in ne morejo predstavljati rešitve. Konec koncev so le ljudje in kot taki nezanimivi. Sporočilo zadnjih tednov pa je jasno: Slovenija potrebuje heroja! Zgoraj je bilo povedano, da je heroj po definiciji tisti, ki – poleg tega, da na banki SKB ne najema posojil – je tako nespameten, da si kljub dobronamernim opozorilom resnici drzne pogledati v oči. Jasno, s tem krši vse temeljne zakone civilizacije. To z drugimi besedami pomeni, da se heroj dvigne nad bedna življenja navadnih smrtnikov, presega področje zgolj človeškega in se nevarno približa olimpskemu svetu bogov. Bogovi postanejo ljubosumni in kazen nikoli ne izostane. Kot si lahko predstavlja vsakdo, je padec z olimpskih višav vedno precej boleč. Le kdo pri zdravi pameti bi si potem še želel postati heroj? Epilog Prvega aprila se svet vsako leto spomni, kaj je tisto, kar skupno življenje vsake civilizirane skupnosti ne samo omogoča, ampak ga dela tudi znosnega. Splošno znano dejstvo namreč je, da največjo nevarnost za vsako skupnost predstavlja ravno resnica, ki je kot taka v bistvu že revolucionarni akt. Tega se zelo dobro zavedajo praktično povsod. Brez dvoma ni naključje, da se morajo ameriški Snowdni skrivati v Rusiji, ruski pa v ZDA. Tako je vedno bilo in vedno bo – vsaj dokler bo obstajala civilizacija. Temu se bo torej morala počasi prilagoditi tudi Slovenija in svoja pričakovanja ustrezno omiliti. To čakanje na prihod heroja je namreč skrajno neproduktivno, saj se vendar noben spodoben človek več ne upa kandidirati za kakšno javno funkcijo. Potrebna bo večja toleranca do navadnih smrtnikov, tj. ljudi, ki včasih najamejo tudi kakšno bančno posojilo in le izjemoma, v trenutkih nepazljivosti povedo kaj resničnega. (Kakšna nedolžna resnica tu in tam ne škodi in jo bo seveda toleriral vsak razumen človek, ki ve, da nihče ne more lagati ves čas.)