SiolNET. Siol Plus Kolumne
Veronika Podgoršek
Veronika Podgoršek
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ljubiti, biti ljubljen – zgolj iluzija?

1

termometer

Vse se vrti okoli ljubezni! Vse naše stvarstvo. Vsi hrepenimo po ljubiti in biti ljubljeni. Pa naj bo to starševska ljubezen ali pozneje partnerska.

Na temo ljubezni je vsak dan napisana in zapeta večina pesmi, napisana večina knjig in scenarijev ter posneta večina filmov, zaigrana večina gledaliških predstav in ne nazadnje je zaradi ljubezni bilo začetih veliko vojn, takšnih in drugačnih.

Vsi jo iščemo in nismo zadovoljni, če je ne najdemo Potem spet iščemo. Ampak kako vemo, da to ni tisto pravo, kar iščemo? Vemo, ker je občutek zakodiran v našem telesnem sistemu in ga poznamo. Tu je odgovor, zakaj je tisti, ki jo najdejo, ne iščejo več. Na trenutke se le bojijo, da jo izgubijo. Da ju smrt prekmalu ne loči.

Ko zares močno ljubiš in ti oseba to vrača, si izpopolnjen v vsej svoji biti. Takrat se v bistvu šele zavemo, da zaljubljenost, ki seveda obstaja in je močna kemična reakcija v možganih, nikakor ni zares tisto ultimativno dojemanje sebe in drugega, ampak v bistvu zgolj uvertura v nekaj, kar je veliko več.

V nekaj, kar ni več zgolj kemična draž, ampak globoko spoštovanje, utemeljeno na dejstvih, želji po dotiku, poljubu, vonju, pogledu, komunikaciji, preživljanju čim več časa skupaj.

Ko se pojavi strah, ki nas blokira Takrat se zavemo, da je zaljubljenost dejanski trik narave, ki nam vedno znova podaja ponovno možnost za to pot v nekaj več. Občutek pa je, kot da je na eni strani zaljubljenost, na drugi strani mosta pa nas čaka tisto, kar zares iščemo. Pot čez most pa je težka in velikokrat boleča. Saj, tako kot narkoza, tudi kemične reakcije zaljubljenosti v možganih počasi popuščajo in začnejo kazati realno stanje.

Takrat se pojavi strah, ki nas blokira. Lahko nas tudi zablokira do te mere, da se ustavimo, se od strahu razidemo ali zgolj ugotovimo, da smo si v resnici močno različni, in je razhod le posledica tega in te poti iskanja.

Ob tem naj vprašam vse, ki berete te besede. Ste ob svojem partnerju že kdaj občutile, da komaj čakate, da prideta iz službe domov, da ga zagledate in gledate, da si dasta vedeti, da sta srečna, ko se zgolj srečata s pogledom? Se stisneta in samo sta? Tam objeta. Z občutki neskončne pripadnosti. Ko čutite orgazem ves čas, ko se drug drugega dotikata in poljubljata, ko se pogovarjata. Ko vas od vzhičenosti stiska in boli vse telo. Pa sploh ne potrebujete penetracije!?

Sprašujem se, kako se počutite ob teh besedah Ste to že doživeli ob partnerju? Imate možnost to živeti? Bi? Kaj ste pripravljeni za to storiti? To je opis osebe, ki zares ljubi. Ljubi v vsej svoji polnosti.

Vem, da se bodo nekateri ob teh besedah zdrznili, ker v to ne verjamejo. Morda se bodo celo posmehovali. Verjetno tega še niso imeli možnosti doživeti. Kakšna škoda in krivica! Nekateri so to imeli, a žal izgubili. Zakaj? Razlogov je toliko, kot je njih. Dejstvo pa je, da se odnos ni globlje razvil.

Danes, v svetu s tolikšnim razvojem na področju odnosov, psihe, poznavanja možganov, imamo veliko možnost izpopolnjevanja sebe, komunikacije. Pogovarjanje je sicer nekaj "naravnega", a obstaja ogromna razlika med tri- ali štiriletnim otrokom, čigar besednjak in gramatika sta takšna, da se prebije skozi življenje, in odraslo osebo, ki je sposobna izražati bolj kompleksne ideje in prefinjenost čustev. Uporaba besed je naravna, da postanemo bolj artikulirani odrasli, pa od nas zahteva delo, izobrazbo in prakso.

To ni iluzija … to je resničnost Osebe, ki pravijo, da takšna ljubezen v osnovi ne obstaja, in osebe, ki si takega odnosa ne želijo (p. s.: takšni ne obstajajo, živijo le v obrambah), tega tudi ne iščejo in seveda ne bodo nikoli niti našli! Takim ni pomoči. Te osebe so zagrenjene in odbijajoče. Njihov obraz je poln srda, cinizma in hladu.

To seveda ne velja za tiste, ki vas pestijo pretekle boleče izkušnje in ste to že občutili, pa si zdaj zaradi strahu pred ponovno ranjenostjo ne dovolite več tvegati ali pa verjamete, da večje ljubezni, kot ste jo imeli, ne morete ponovno doživeti.

Tisti, ki pravijo, da v to ne verjamejo, po vsej verjetnosti takega odnosa še niso imeli, teh čutenj še niso občutili. A povem vam, da ta čutenja in zgoraj opisano ljubeče ravnanje obstajajo. Niso le trenutni fiks, nekaj kratkotrajnega, ampak nekaj dolgotrajnega, vsakodnevnega in zmeraj močnejšega.

Občudujem take pare. Vidim jih, kot jih vidite tudi vi, če si jih želite videti. Tudi zdaj ju gledam, kako se po dolgih letih zakona spogledata in v njunih očeh žari ljubezen skupno prehojene poti, skupno preživetih uric in minut, ki jima jih je bilo skoraj škoda deliti z drugimi.

Kako se začutita, ko eden ali drugi nekaj potrebuje, ali sta v stiski ter se nežno in ljubeče pobožata po obrazu. V njunih očeh vidiš sporočilo: na najino ljubezen pazim kot levinja ali lev, ti pripadaš meni, kot tudi jaz v celoti pripadam tebi v pravem pomenu besede: v dobrem in slabem skupaj za vedno, tudi če ali ko enega izmed naju več ne bo.

To ni zgolj iluzija. Je resničnost. In kar je res, ni nikoli laž. Četudi kdo reče, da to je iluzija, jaz pravim, naj traja! In upam, da jo najdemo prav vsi!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin