Četrtek, 11. 2. 2016, 12.09
6 let, 7 mesecev
Lepota virusa Zika
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0
Lepota tega, kar je profesorski kolegici Tatjani Avšič Županc s svojo virološko raziskovalno skupinico uspelo pokazati glede virusa Zika, ni le v znanstvenem odkritju, ki bo nedvomno še dolgo odmevalo. Za tiste, ki smo v preteklem mesecu, ko se je vse skupaj dogajalo, že vedeli za silovito, vsakodnevno korespondenco, s katero revije, kot je NEJM, preverjajo vsak stavek in pikico na slikici ter dokaze, ki stojijo za meritvami, je bila lepota slovenskega virusa Zika predvsem v hitrosti odzivanja sistema (ginekologov ljubljanskega UKC, patologov in virologov medicinske fakultete) na sicer rutinsko nosečnico, ki je prišla iz Brazilije.
Takoj ko so ginekologi opravili meritve in videli, da je nekaj hudo narobe z otrokovimi možgani, je mama dobila možnost odločanja. Odločila se je lahko za prekinitev nosečnosti – v Braziliji te možnosti ne bi imela (zato tudi brazilski znanstveniki niso imeli možnosti tako neposrednega dokaza, ampak to je pri vsem še najmanjši problem).
Potem je pred novoletnimi prazniki in prek njih sledila bliskovita diagnostična akcija – od vsakdanjih rutinskih postopkov do nadaljevanja preiskav in vseh dokazov (genetskih, elektronskomikroskopskih, patohistoloških), ki so po današnjih merilih potrebni za neizpodbitni materialni dokaz dejavnega virusa v možganih. Ta, mimogrede, v takem stanju pred očmi razpadajo in se topijo, zato postopkov ni mogoče prestaviti na čas po praznikih, ko se ljudje zberejo, se strinjajo in organizirajo, naročijo potrebne reagente in počakajo, da jim dobavitelji vse to priskrbijo.
Lepota slovenskega virusa Zika je v prikazu tega, da imamo institucije, ki so dovolj opremljene in kjer je dovolj streniranih ljudi, da zagrabijo, ko je treba in ne le takrat, ko se spravijo na projekt ali podobno enkratno akcijo. Slovenski virus Zika je kot Prevčevi refleksi v zraku – navdih in spontanost in hitrost, ki pa lahko zraste samo na temeljih nenehnega, rutiniranega delovanja in odzivanja.
Prevčevih refleksov v zraku tudi ne bi bilo brez na tisoče študijskih videoposnetkov z vseh kotov letalnice in iz vetrovnikov ter brez na tisoče meritev, ki talentiranemu človeku dajo možnost za izboljšanje, česar njegovi, morda enako talentirani kolegi, ne zmorejo. Tako nastane razlika, ki v sodobnem svetu pomeni razliko med uspehom in nezanesljivo povprečnostjo.
V sodobnem, tehnološkem svetu so še vedno pomembni ljudje in navdih in sreča in refleksi, ampak zgolj s tem ni mogoče priti dlje od vaškega sejma. Za vsak resen in uporaben dosežek je potrebna organizirana rutina, ki traja, nujne so institucije s tradicijo in usmeritvijo na dolgoprogaške cilje. Brez velikih, organiziranih institucij, ki imajo "privilegirano" in dolgoročno načrtovano prihodnost, ni mogoče delati podobne rutine kot tisti, ki vse to imajo.
Seveda pa ne smemo zanikati notranjega, prirojenega problema vseh "privilegiranih" institucij – da ljudi, ki se znotraj njih počutijo preveč udobno, varnost preprosto uspava. S tem se srečujejo vse institucije kjerkoli po svetu, v Sloveniji je ta "nevarnost varnosti" celo nadpovprečno velika zaradi nacionalne zaprtosti in lahkotnega prodajanja nacionalnih interesov.
A v resnici velikost šteje. Do nje imamo Slovenci prirojen odpor – skozi zgodovino smo se naučili, da nam je vse, kar je bilo veliko, slej ko prej postalo tuje in nas ogrožalo. Zato ne maramo institucij, ki so večje od lokalnega gasilskega doma. Zato nas stisne v globini trebuha, ko se začne kakršnokoli prerazporejanje na krmilu gospodarskih, bančnih, političnih ali drugih ladij.
V spominu imamo le slabe izkušnje, nacionalizacije zemlje, informbiroje, revolucionarno nasilje do vseh, ki niso "na liniji", tudi do tistih, ki mislijo, da ima človek pravico do tega, da ga ne briga, če ga pač ne briga. Zato imamo željo po sesuvanju vsega večjega in stalnejšega v krvi, zato želimo vedno novo oblast, zato uživamo v sesuvanju rutiniranih praks, tudi če nimamo boljše ideje.
In zato nam Prevc ni dragocen samo zaradi Prevca. Kot nam slovenski virus Zika ni dragocen samo zaradi virusa Zika. Na koncu štejejo navdih, hitrost in refleksi – a le na zanesljivi podlagi. Brez nje ostanemo puščavsko ljudstvo – nenehno dogajanje in nemir, a vsak vihar začne novo štetje kot ob nastanku sveta.
