SiolNET. Siol Plus Kolumne
Alojz Ihan
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ko (strelcem) zmanjka talcev

1

termometer

Si predstavljate vojno, kjer poveljnik okupatorske vojske sporoči odporniškemu poveljniku, da mu v centrali očitajo pasivnost in bo zato jutri ukazal napad. In dobi odgovor, naj za boljši vtis raje postreli talce in kakšno nebranjeno vas. Po opravljeni nalogi pa sledi obraten poziv, naj zdaj okupator vrne uslugo in prepusti odpornikom kakšne svoje nezaščitene kolaborante in talce, da bo vojna še naprej tekla v zadovoljstvo obeh. Na manj krvav, čeprav še vedno skrajno ciničen način se podobni scenariji dogajajo tudi tukaj in zdaj. V Sloveniji zaradi nesposobne politike brez sleherne družbene refleksije in dolgoročnih načrtov že dolgo poteka zavržena vojna družbenih skupin. Kjer gre vedno, brez izjeme, za denar in podmizna brcanja in odrivanja, ker kart na mizo Slovenci pač nismo navajeni polagati. V tej vojni nam služi patološko razrasla država kot ščit, da ni treba neposredno, v oči in v obraz, tolči drug po drugem. Da se lahko nedolžno gledamo nad mizo, pod mizo pa se zabadamo z noži in si s kladivi razbijamo prste. Tehnika je preprosta. Zaradi tradicije naše vseobsegajoče države nobena družbena skupina ne proizvaja dobrin neposredno za uporabnike in v odvisnosti od zadovoljstva uporabnikov. Vsaka skupna raje izsili državno podprt in reguliran monopol, zaradi katerega se ji na uporabnike ni treba več ozirati - oni so dolžni samo plačevati in ubogati zakon. Ker naš državni aparat praktično nima ljudi za kakršnokoli resno strokovno presojo, imajo interesne skupine pri prepričevanju države lahko delo. Ki ga je povrh vsega treba opraviti samo enkrat, da stvar pride v zakon, ki ga poslanci zaradi tehnikalij, ki jih ne razumejo, zdolgočaseno potrdijo. Potem pa tista zakonska vrstica ljudem vsili dražje avtošole, dimnikarje, elektriko, ceste, gradbena dovoljenja, zdravstvo, šolstvo, osebne dokumente, muzeje … za vse večne čase. Zakaj bi torej bolnišnica izdajala račun vsakemu pacientu posebej, zakaj bi dimnikarji in avtošole o potrebnosti in kakovosti svojih uslug prepričevale vsakega odjemalca posebej? Zakaj bi isto delali vrtci in šole in univerze in tisoč uradov? Saj je mnogo bolj preprosto enkrat za vselej prepričati državo, da ti uzakoni monopol. Talci družbenih skupin Ni torej le politika tista, ki iz neke naše nore tradicije želi držati vse v rokah. Enako velik interes za funkcioniranje političnih monopolov imajo tudi družbene skupine, ki želijo ljudem z državno pomočjo vsiliti in drago prodati svoje usluge in proizvode. Namesto da bi vsi razvijali svoje proizvode do kakovosti, ki bi govorila sama zase. Zato se tudi vsaka naša družbena skupina v težavah zateče k državi in izsili višjo ceno svojih proizvodov. Zaradi nekakšnih standardov, višjih ravni, nacionalnega interesa, tehnološkega razvoja, EU predpisov - izgovorov je brez števila. Skrči se generacija otrok, pa vrtci in učitelji v imenu EU izgovorov takoj podražijo svojo ceno "na enoto proizvoda". Zaradi ukinitve mej cariniki niso več potrebni, a nič ne de, takoj se najde rešitev, da so še vedno potrebni. Ampak v ekonomiji je tako napihovanje cen zaradi potreb (pro)izvajalcev seveda samomor. Si predstavljate peka, ki bi mu prodaja kruha padla na pol, pa bi se možak odločil, da za izravnavo bilance kruh pač podraži za 100 %. Seveda bi propadel. Če se ni znal soočiti z realnostjo tako, da bi pravočasno odpustil ljudi, ki niso imeli dela, ga realnost kmalu dohiti tako, da propade cela pekarna. Razen v sistemu, ko državljani drug drugemu prodajamo večino proizvodov – prek države in njenih monopolov. Zato si vse družbene skupine privoščijo, da namesto prilagajanja realnosti podražijo ceno svojega proizvoda. Ker realnost kljub vsemu deluje, se vsesplošno izsiljevanje države pokaže kot draginja, nizek standard ljudi in nekonkurenčnost družbe. Namesto da bi se s težavo soočili ljudje tam, kjer se je iz znanih vzrokov pojavila (in bi bilo upanje na njeno racionalno, čeprav neprijetno rešitev), se težavo prek izsiljevanja države socializira in prenese na neznane talce. Ki ne bodo imeli pojma, zakaj imajo vedno dražja stanovanja in elektriko in ceste in hrano in davke. In vedno manj upanja na zaposlitev. Namesto učitelja, ki se v napol praznem razredu dela, da nima problemov, ostane na cesti neznani talec, ki s pravim problemom svoje revščine in brezposelnosti sploh ni seznanjen in ga zato niti po naključju ne more rešiti. Talec pač. Na enak način povelja za streljanje neznanih talcev podpisujejo uradniki, ki jim vedno več opravil uredijo računalniški programi, oni pa še kar naprej pritiskajo na državo, da jim ne sme zapreti niti ene agencije in pisarne, ki so jih evforično odpirali v časih poplave denarja. Na enak način povelja za streljanje talcev podpisujejo fakultete, kadar s svojimi tisočimi programi predvsem skrbijo za zaposlovanje učiteljev in ne za študente. Naše družbene skupine, od energetikov, kmetov, upokojencev in rudarjev do cestarjev, bančnikov, zavarovalničarjev in stečajnih upraviteljev, se zaradi mamljive tradicije totalitarne države preprosto ne morejo upreti njeni vabljivi asistenci. Navzven državo zaradi njenega vtikanja v njihov posel sicer kritizirajo, navznoter pa krčevito lobirajo za svojo čim večjo vpletenost v državne monopolne zakone. Kdo se potem čudi, da so postali slovenski državljani neznosno stisnjeni v primež povsem pretiranih cen osnovnega preživetja, nizkih in noro obdavčenih dohodkov ter nekonkurenčnosti na mednarodnem trgu dela. Zakaj ne opazimo naših družbenih vojn, v katerih padajo talci? Slovenci smo vseskozi v zgodovini imeli gospodarje, ki so nam preprečevali medsebojno konfrontacijo. Ko imaš gospodarja, ti ta ne dovoli, da bi se o pomembnih stvareh bojeval s svojim sosedom, ampak lahko soseda kvečjemu zatožiš in počakaš, da ga kaznuje gospodar, če se mu zdi prav. Zato razen medsebojnega ovajanja gospodarjem Slovenci ne znamo bojevati odkritih medsebojnih bitk. Drug z drugim se znamo le prepirati o preteklih, že zdavnaj minulih in za sedanjost nepomembnih vojnah, te prepire so nam poleg pravopisnih gospodarji vseskozi velikodušno dovoljevali. Kar pa ne pomeni, da Slovenci medsebojnih vojn ne bojujemo. Seveda jih, v novejši zgodovini imamo številna obdobja, ko se je med nami zgodila ogromna prerazporeditev premoženja, in to je že definicija vojne. Vendar pri Slovencih to nikoli ne poteka kot odkrita borba ali vsaj oboroženo ropanje, ampak kot zakamuflirano, podmizno izrivanje. Po 2. svetovni vojni je na primer lastništvo ogromnega zasebnega premoženja prešlo pod kontrolo partije, ampak takrat se je namesto o tem epohalnem pojavu med Slovenci govorilo o zmagoslavju nad okupatorjem. Čeprav pretekla vojna in prerazdelitev premoženja nista bila v neposredni zvezi. Podobno je čez nekaj desetletij prišla na vrsto prva menjava generacij na vodilnih družbenih položajih. Nanje je bilo treba namestiti partijsko elito, zelen študentek s pedigrejem je moral priti na mesto direktorja podjetja ne glede na množico bolj izkušenih in spodobnih od njega. Zato se je v tem času izumilo ideološko vojno, ki je preganjala klerikalizem. Ker je vsak Slovenec imel v zgodovini tudi nekaj cerkvenega, je bil to priročen način, da se je dalo odriniti vsakega in očistiti vodstvene položaje za partijsko elito. Dokler ni naenkrat prišel nov čas in Božiček in se je vse sprostilo. Ne zato, ker so partijci uvideli napako, ampak je postalo jasno, da se obeta nova delitev premoženja, v kateri ideološka nalepka ne bo več dosti pomenila. Država se je osamosvojila in zato se je od nekod za kamuflažo pred širokimi ljudskimi pogledi našla tema sprave in domobransko-partizanske zgodbe. Ljudje so vneto našli novo preteklo vojno, da se je prikrila tista, ki je resnično potekala med dobro obveščeno elito z razdeljevanjem podjetij med dobre znance in bodoče tajkune. In bodimo prepričani, v tem trenutku, ko se vsi ukvarjamo z vprašanjem, katera trojka, evropska ali domača, nam bo bolj osušila denarnice in povečala draginjo, se pod videzom razprav o pretekli, tajkunski vojni, dogaja prava vojna, v kateri gre za prerazporejanje elite na vazalske položaje, ki bodo po nalogu tujih gospodarjev krotili slovenski narod. Da bo pohleven in reven plačeval optimalno količino dajatev za pretekle kredite. Kdaj bodo nehali padati talci? V majhni državi, kot je Slovenija, postaja množenje strelskih skupin, ki bi za reševanje svoje nekonkurenčnosti streljale brezimne talce, že skoraj rešitev problema. Stvar smo prignali do takega absurda, da bo preprosto zmanjkalo talcev. In če ni talcev, koga bodo potem začele vse te strelske skupine za okopi družbenih lobijev streljati? Se bodo začeli streljati med sabo? Saj tega Slovenci sploh ne znamo. Zato bomo kmalu samo še lastni talci.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin