Ko se volivec po treh letih in pol zbudi iz kome

Volivec se po treh letih in pol zbudi iz kome. Ko sprašuje o usodi posameznih politikov in javnih oseb, ugotovi, da ni nič več tako kot jeseni 2012, ko je izgubil zavest. Skeč se konča tako, da mu žena, ko vidi, da se ne znajde v novi realnosti, na glavi razbije vazo in ga vrne v komo.

Domislica po vzorcu filma Zbogom, Lenin gledalca spomni na globoko preobrazbo španske družbe in politike v zadnjih letih. Kronične ekonomske in institucionalne težave so še vedno tu, a orodja za njihovo reševanje – raven državljanske zavesti in razmerje političnih sil – so spremenjena do nerazpoznavnosti.

In Slovenija? Kakšen je s podobne časovne razdalje pogled na našo realnost?

Podobno kot v Španiji je tudi v Sloveniji kriza razgalila pomanjkljivosti domače ekonomije. Kljub razlikam obstaja ključna podobnost: v obeh primerih mednarodna kriza ni povzročila gospodarskega sesutja, le razprla je zastor v trenutku, ko sta imela oba ekonomsko-politična sistema spuščene hlače.

Dinamika španske krize kaže zanimive vzporednice z zatonom slovenske zgodbe o uspehu: nepremičninski balon, napihnjen s posojili domačih bank, ki so poceni posojila namesto v investicije usmerile v financiranje interesov svojih političnih botrov.

V obeh primerih sta pomembno vlogo odigrali šibkost nadzornih mehanizmov in ohromelost politike, zapletene v ideološka preigravanja, ki so bila potuha za razrast klientelizma. V obeh primerih je krizo usodno poslabšala neodzivnost socialistične vlade, ki ni prepoznala njene resnične razsežnosti.

Tu se poti obeh držav razidejo

Španska vlada je zvesto sledila varčevalnim receptom iz švabske gospodinjske šole, ki so nazadnje pripeljali do okrevanja, a z velikanskimi socialnimi posledicami.
Slovenska vlada se je oprla na lastno znanje, z rezultati, ki so veliko bolj katastrofalni, kot smo si pripravljeni priznati. Čeprav je res, da so bile socialne posledice milejše, je bila cena za to ogromna.

Razlika je preprosta. V Španiji so ceno za reševanje krize prenesli na eno generacijo (ki se je, razumljivo, uprla), v Sloveniji smo jo razdelili na več generacij, se pravi na nas in na naše potomce.

In še ena razlika: v Španiji je krivda za krizo enakomerno razdeljena med oba politična pola. V Sloveniji ima "tranzicijska levica" levji delež pri njenem nastanku, zasluge za njeno neučinkovito reševanje pa si lahko pripiše skoraj v celoti sama. Kljub temu je elegantno poskrbela, da so morali najhujše posledice njenega neuspeha pomesti nasprotniki in za to plačali politično ceno, sama pa se je vrnila na oblast s sveže naličenim obrazom.

Kaj pa slovenski volivec?

Volivec iz omenjenega skeča se je v komo zgrudil septembra 2012. Politična pokrajina, kakor se je spomni, se zdi svetlobna leta oddaljena od zdajšnje. Vmes se je zgodovina pospešila, zaradi česar se zdi leto 2012 bližje letu 1996 kot letu 2016.

Kaj pa slovenski volivec, ki bi izgubil zavest nekaj mesecev pozneje, na primer med "vstajami" decembra 2012? Bi se tudi on danes zbudil v nerazpoznavni svet?

Komajda. Pahor še vedno ni končal svoje volilne kampanje, Janša še vedno uničuje ostanke lastnega ugleda na Twitterju, afera Patria je še vedno brez epiloga – in ga, kot kaže, ne bo dobila. Zmagovalec volitev, Janković, je še vedno v sladkem eksilu na magistratu, kamor so se je vrnil po parlamentarnem polomu, eksperiment LDS 2.0 pa se nadaljuje.

Časovni stroj, ki bi volivca pripeljal …

Tudi sicer volivec iz leta 2012 ne bi imel težav prepoznati časa, v katerega se je prebudil. A ugotovil bi, da je bila koma nekakšen časovni stroj, ki ga je popeljal – nazaj.

Vse, kar je bilo jeseni 2012 še sveže in je utripalo s potenciali – DLGV, zanos prvih "vstaj", pobude političnih reform, iskren protikorupcijski gnev, začetek državljanskega prebujanja –, se je razblinilo kot prdec v burji. V paniki je Slovenija pritisnila na plin: a se ni pognala naprej v novo paradigmo, temveč vzvratno, v čas pred krizo. Slovensko leto 2016 je bližje letu 2001 kot letu 2012.

Za SD se zdi, da ni nikoli šla skozi Pahorjev reformizem in se ni naučila ničesar od njegovega propada.

SMC je videti kot utrujena različica LDS iz leta 2002. Ima skoraj identičen volilni rezultat, istega finančnega ministra in voditelja, ki spominja na Drnovška na podoben način, kot nas na pokojnike spominjajo fotografije na nočni omarici – tak, kakršnega bi si radi zapomnili, blag, neideološki, z vitalnostjo črno-bele fotografije in koledarsko modrostjo za vsako priložnost.

Cerarjevi volivci so si morda želeli birokratske učinkovitosti, po kateri se radi (verjetno neupravičeno) spominjajo Drnovška. Toda uspešna tehnokracija se ne razlikuje od preostalih političnih projektov: tudi zanjo je potreben spoj med vizijo in smislom za kadre. Od samega začetka je bilo očitno, da Cerarju manjka oboje.

Vrnili smo se v leto 2000

Regresija vladajoče opcije je opozicijo zazibala v utvaro, da smo se dejansko vrnili v leto 2000. Kar je hvaležna iluzija. Pozabimo lahko, da je bila vmes na oblasti tudi desnica – ne enkrat, dvakrat – in torej nosi soodgovornost za nastali položaj. Predvsem za tajkunske kravje kupčije v obdobju 2004-2007 in neučinkovit nadzor nad finančnimi špekulacijami, ki so se takrat razpasle.

Če je za to v enaki meri kriva Banka Slovenije (in njen guverner, ki ga je državnozborski večini vsilil predsednik Drnovšek), pa bi zgodbi, kakršni sta prodaja Mercatorja in zavlačevanje z zakonodajo, ki bi preprečilo menedžerske prevzeme, zahtevali veliko več samokritike tedaj vladajoče SDS.

Sem spada tudi afera Patria, ki ni le zgodba o politizaciji in nestrokovnosti sodstva, temveč afera mednarodnih razsežnosti, v katero Slovenija ne bi bila vpletena, če se ne bi vplivni člani vladajoče stranke s tujim dobaviteljem dogovarjali o izidu razpisa še pred njegovo objavo.

Z begom pred iskreno samokritiko je SDS sama postala podobna komediji Zbogom, Lenin, kjer hkrati igra vlogo matere, ki se je prebudila iz kome, in sina, ki jo hoče obvarovati pred spremenjeno realnostjo. Pri življenju vzdržuje zgodbo o svojem neomadeževanem mučeništvu, ki na priročen način pojasnjuje poraz na treh zaporednih volitvah, vsakič s slabšim rezultatom. Obnaša se, kot da še vedno živi v času, ko ji ni bilo mogoče očitati soodgovornosti za stanje v državi, in pozablja, da je vmes vzpostavila zavidanja vreden medijski arzenal, ki je očitno namenjen predvsem obrambi te zgodbe pred kvarnimi vplivi realnosti.

Kdo še ostane?

Če pogledamo preostale alternative, vidimo podobno zatekanje v preverjene vzorce.

SLS, ki se je pod Žerjavom poslovila od Šrotovega "desnega jankovićevstva" in začela perspektivno preobrazbo v resno, a odločno sredinsko silo, se je ob odhodu karizmatičnega voditelja vrnila k populizmu iz časov Marjana Podobnika.

NSi, ki je pred tremi leti razglasila "obrat k sredini", ni naredila nobenega resnega koraka za vzpostavitev lastnega kadrovskega bazena; zdaj je že jasno, da se bo ali utrdila kot nišna stranka krščanskega podeželja (pri čemer je, kot je opozoril Blaž Vodpopivec, njen liberalni program kvečjemu v napoto) ali izginila v irelevantnost.

Liberalna alternativa je tako spet ostala brez političnega predstavnika. In čeprav je sentiment, ki je rodil DLGV, danes še močnejši kot jeseni 2011, poskusi obuditve liberalne sredine ostajajo na ravni kabinetnih diskusij – kot da ne bi izkušnja z Virantom pokazala na omejitev projektov "z vrha" brez široke mreže podpornikov.

Združena levica je terapevtska stranka

In nazadnje ZL, ki ni nič drugega kot Forum za levico. Ta se je po petnajstih letih odločil, da dejansko, zdaj pa res ustanovi lastno stranko. Že res, v ospredju so drugi ljudje, a njen program je enak kritiki, ki jo je radikalna levica leta 2001 usmerila proti Drnovšku.

ZL je terapevtska stranka, namenjena temu, da pripadniki urbanega prekariata in osiromašeni trboveljski delavci kanalizirajo svoje (upravičene) frustracije v "napreden" političen performans, ki je "na pravi strani zgodovine", nima pa nikakršnega vpliva na kakovost njihovih življenj. Spet, enako kot protiglobalistični protesti 2001-2003.

Pred leti, ko je uzrla globino krize, se je za trenutek zdelo, da se je slovenska družba pripravljena odpreti novim paradigmam. A le za trenutek – in že se je vrnila v zavetje starih zgodb.

Medtem ko so druge države v krizi vzpostavile nove politične vzvode za spopad s spremenjenimi okoliščinami, se je Slovenija, kot v omenjenem skeču, po stiku z realnostjo vrnila v komo – le da si je udarec zadala kar sama.

Danes se tolažimo z modrostjo, da se nič ne da spremeniti. Resnica je, da nihče ni zares poskušal.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.