Ko se ti zdi, da dilem ni: nesmisli davka na nepremičnine

V obdobju 2005–2011 smo v Sloveniji davka na nepremičnine (stavbe in zemljišča) in preostale zgradbe zbrali za med 0,4 in 0,5 odstotka bruto domačega proizvoda. V istem obdobju je bilo povprečje 27 držav EU en odstotek BDP. Med državami so velike razlike. V Avstriji, na primer, le 0,2 odstotka BDP, v Franciji pa kar 2,5 odstotka BDP. Vendar dejstvo ostaja, da ga pri nas poberemo za polovico povprečja in v zdajšnji krizi, ko moramo uravnotežiti proračun zlepa ali zgrda, bi se človeku zdelo najbolj samoumevno, da bo predlog zakona o obdavčitvi nepremičnin šel glasno skozi parlament. Še posebej, ker je predlog obdavčitve tak, da bomo še vedno z njim zbrali manj od povprečja, ter gre za davek, ki bo od vseh imel najmanj negativne učinke na ekonomsko aktivnost. Vendar ne. Lahko se nam celo zgodi, da bomo zaradi nesoglasij o obdavčitvi nepremičnin dobili pravo vladno krizo. In kot običajno se v ozadju argumentov nasprotovanja ne skriva kakšna tehtna ekonomska logika, temveč ... Vse kaj drugega. Idealno, da se s tem malce poigram. Kaj je potrošnja in kaj kapital? Če bi mene vprašali za mnenje o predlogu davka na nepremičnine, bi verjetno rekel, da bi bilo pametno razmisliti o zmanjšanju bremena davka za nepremičnine v gospodarski dejavnosti (industrija in kmetijstvo) ter povečanju bremena v stanovanjski rabi. Zaradi osnovne ekonomske logike. Pri prvem gre za obdavčenje proizvodnih sredstev, pri drugem za obdavčenje potrošnje. Nepremičnine v gospodarski dejavnosti imajo funkcijo osnovnega sredstva. Tako kot preostala osnovna sredstva, ki jih nekako skupno označujemo kot kapital. Kapital je seveda v različnih oblikah obdavčen in če nas skrbi konkurenčnost gospodarske dejavnosti na naših tleh, potem je treba razmisliti, kako kapital ne bi bil čezmerno davčno obremenjen. Sicer tudi delovnih mest ni. Pri nepremičninah za stanovanjsko rabo pa je zadeva drugačna. Tukaj gre za čisto potrošnjo stanovanjskih storitev, ki jih merimo skozi ekonomski koncept t. i. pripisanih najemnin. Za ponazoritev. Nekdo, ki prebiva v nepremičnini, vredni 50 tisoč evrov, ob predpostavki 50-letne življenjske dobe nepremičnin troši za tisoč evrov stanovanjskih storitev na leto. Nekdo, ki prebiva v nepremični, vredni 50 milijonov, pa potroši za okrogel milijonček na leto. Lastništva nepremičnin pač ne smemo mešati z lastništvom raznih oblik finančnega premoženja. Zadnje ne omogoča storitev bivanja in s tem neposredne potrošnje. Za dvomljivce je na voljo tudi bolj poučeno pisanje od mojega. Na primer članek Willem Buiter Nepremičnine niso premoženje, ki je dostopen na tej povezavi. Moderni trendi obdavčenja Trend pri obdavčenju je višje obdavčenje potrošnje in nižje obdavčenje proizvodnih faktorjev. Argumentov za to je več, poudarimo tistega, ki ga lahko neposredno vežemo na stanovanjsko problematiko. Višja obdavčitev dela pomeni tudi višjo obdavčitev naših prihrankov. S tem se nekomu, ki varčuje tudi za rešitev svojega stanovanjskega vprašanja, zmanjšujejo možnosti, da bi prišel do lastne nepremičnine. Zato je bolj smiselno, da se obdavči nepremičnino, ko se prihranki trošijo, ne pred njenim nakupom, ko se prihranki zbirajo. Zaradi tega je tudi logično, da se breme obdavčenja nepremičnin prerazporedi iz obdavčenja nepremičnin v gospodarski dejavnosti na obremenitev tistih v stanovanjski rabi. Pač iz funkcije kapitala v funkcijo potrošnje. Komu to ne ustreza? Seveda se z zgoraj navedeno logiko vsi ne strinjajo. Ko sem pred slabim letom na neki okrogli mizi podal nekaj argumentov za uvedbo davka na nepremičnine, mi je starejši gospod razložil mojo zmoto. Da nepremičnine pomenijo kapital in da se kapitala v modernih državah pač ne obdavčuje. Pozneje sem zvedel, da gre za enega od večjih denacionalizacijskih upravičencev v državi. Na njegovem mestu bi bil tudi jaz proti davku na nepremičnine in bi z ljubeznijo do svoje denarnice hitro pozabil na osnove ekonomike. Proti davku je tudi Rimskokatoliška cerkev. Kardinal Rode je posvaril vlado, naj ne jemlje tam, kjer ni. Vendar ni nikakršnega ekonomskega razloga, da bi bili objekti, namenjeni bogoslužju, izvzeti iz obdavčitev. Če bi bilo bogoslužje gospodarska dejavnost, potem ne drži trditev, da denarja ni. Če bogoslužje ni gospodarska dejavnost, pa je dejstvo, da govorimo o potrošnji najemniških storitev pripadajočih objektov. In kot vsaka druga potrošnja naj bo bolj obdavčena. Sicer lahko jaz mirno zahtevam, da kotiček moje hiše, kjer s prebiranjem knjig hranim svojo duhovnost, država izvzame iz obdavčenja. Na spet neki drugi okrogli mizi je bil proti davku na nepremičnine tudi moj starejši kolega profesor. Tudi njega sem razumel. Proti davku na nepremičnine bi bil tudi jaz, če bi, na primer, pred leti za tolar od države kupil nepremičnino, ki je danes vredna več milijonov evrov. In podobno kot on bi zraven navrgel danes kronski argument proti davku na nepremičnine. Kako naj ga plačujejo predvsem upokojenci z nizkimi pokojninami? Selektivna logika Od sredine letošnjega leta pri nas veljajo višje stopnje davka na dodano vrednost, ki je v bistvu davek na potrošnjo. Ta davek je podprla tudi stranka DeSUS, ki je danes proti davku na nepremičnine. Še danes se ta poteza utemeljuje tudi z argumentom pravičnosti, saj več davka plačajo tisti, ki več porabijo. Porabijo pa zato, ker več imajo. Podobno sem tudi sam zagovarjal, naj se, če je že treba dvigovati davke, dvigne stopnja davka na dodano vrednost, saj je najbolj enakomerno porazdeljen po populaciji. Plačujejo ga namreč tudi tisti, ki praviloma ne plačujejo dohodnine, torej upokojenci. Pri davku na nepremičnine pa ta logika, kar naenkrat, ne zdrži več. Ni mi jasno, kako lahko gre skupaj trditev, da je nekdo v težkem socialnem položaju (ki mu ga bo davke na nepremičnine še poslabšal), z dejstvom, da bo moral plačati visok davek na nepremičnine. A visok davek na nepremičnino ni zaradi visoke vrednosti nepremičnine? To pa nekako zanika osnovno premiso o težkem socialnem položaju. Lastništvo nepremičnine je eden izmed temeljnih dejavnikov socialnega položaja ljudi. Verjetno ni treba posebej razlagati, da je socialni položaj tistih, ki imajo v lasti svojo streho nad glavo, bistveno boljši od tistih, ki je nimajo. Ne glede na to so danes mediji polni trditev, da bo davek na nepremičnine najbolj prizadel mnogo tistih, ki so v težkem socialnem položaju, čeprav po definiciji ti to niso. Lakmusov papir demagogije Da gre za demagoške argumente, je očitno. Ali so zaradi vpliva interesnih skupin, naj najprej razčistijo tisti, ki jih uporabljajo. Zato pa imam za njih osnoven test. Če je čigav socialni položaj zaradi davka na nepremičnine potencialno prizadet, je to predvsem položaj tistih, ki so svoje nepremičnine kupili s posojili. Odplačujejo obresti, zdaj bodo še davek. Ta problematika je eden od ključnih argumentov, da se v številnih državah obresti hipotekarnih posojil odbijajo od davčne osnove. Pri nas tega odbitka ni. Ste mogoče slišali, da bi v trenutni debati o nepremičninskem davku kdo omenil to skupino ljudi? Očitno so preslabo organizirani in imajo premalo denarja, da bi jih politične stranke zaznale.