Kmalu pričakujte višje davke

Po poročanju medijev je to vlado postavilo pred težavo, kako zagotoviti približno 180 milijonov, ki jih je v proračunu za 2014 predvidela iz naslova tega davka. Finančni minister se je hitro odzval z napovedjo povišanja stopenj davka na dodano vrednot. Predsednica vlade je idejo podprla. Sledilo je razburjenje po celotni državi. Nato je prišel konec tedna, ko se je sestala vlada, še enkrat premislila in predloga povišanja stopenj DDV ni bilo več. Če kdo misli, da je vlada s tem dala signal, da se v prihodnje davki pri nas ne bodo višali, se moti. V resnici je ravno zaradi takšnih hitrih preobratov mogoče sklepati, da se bo v prihodnje zgodilo ravno to. Nesmisel ekonomske politike Ne da bi šel v podrobnosti, lahko podam splošno oceno, da finančni minister Uroš Čufer deluje, resnici na ljubo, nad pričakovanji, ki sem jih imel ob njegovem prevzemu ministrovanja. Podobno razmišlja kar nekaj ljudi, s katerimi se pogovarjam. Zato je bil odziv na odločitev ustavnega sodišča z napovedjo dviga stopenj DDV razočaranje. Preprosto zato, ker bi moral biti popoln "nobrainer" ekonomske politike, da se na tak dogodek ne odzoveš z dvigom davčnih stopenj. Ustavno sodišče namreč ni zapisalo, da je nepremičninski davek slab, neprimeren ali celo nepravičen. Ne, zapisalo je, da je zakon, ki naj bi davek uvedel, zanič. Ni težava torej v ideji uvedbe nepremičninskega davka, težava je v tem, da je naše uradništvo sproduciralo zanič zakon. Kar pomeni, da je prvi in najbolj logičen odziv, da se zakon popravi in z njim uvede davek na nepremičnine. Če tega ni mogoče narediti, potem uradnikov, ki za davek na nepremičnine že več let trošijo čas in davkoplačevalske resurse, ne potrebujemo. Davek bo tako uveden z enoletnim zamikom v 2015. To pomeni, da ni trajno zmanjkalo 180 milijonov evrov v proračunu, temveč so prilivi zgolj zamaknjeni za eno leto. Na zamik prilivov za eno leto se pač ne odzove s trajnim dvigom davčnih stopenj (in dvig stopenj DDV bi dejansko bil trajen), temveč lahko zgolj z ukrepi, ki imajo podobno začasno in ciljno naravo. Tako velevata osnovna logika in osnovna ekonomika. Vaje iz ohranjanja kredibilnosti Ker gre zgolj za enoleten zamik priliva davka na nepremičnine (pri tem poudarjam, da po naravi optimist predpostavljam, da tako nesposobnega uradništva pa res nimamo, da ne bi znalo narediti domače naloge, ki jim jo je dalo ustavno sodišče), bi bil optimalen odziv povečanje deficita proračuna. V praksi države, ki nima ravno največjega ugleda na mednarodnih finančnih trgih in je pravkar dosegla rekordno raven dolga, seveda to ni v celoti izvedljivo, zato je v vsakem primeru treba ponuditi bodisi nekaj zvišanja davkov bodisi nekaj znižanja izdatkov proračuna. Vprašanje pa je, kaj bi bilo bolje z vidika naše kredibilnosti? Odgovor je na dlani: znižanje izdatkov. Poglejmo, zakaj. Slovenija je v postopku odprave presežnega proračunskega primanjkljaja pred Evropsko komisijo. Vemo, da smo v tem postopku enkrat že kršili svoje zaveze, saj proračunskega primanjkljaja nismo zadostno znižali že do lani. Nato smo dobili pogojno podaljšanje roka za uravnoteženje proračuna. Tako smo se našim partnericam v Evropski uniji zavezali, da bomo ob predvideni gospodarski rasti proračunski primanjkljaj odpravili do leta 2017. Vemo tudi, koliko ga je do takrat treba znižati. Za dobra dva odstotka bruto domačega proizvoda. Ker malce poznam metodologijo Evropske komisije, ki se uporablja za te izračune, si upam trditi, da bi bilo dovolj celo dva odstotka BDP ali celo nekoliko manj. Skratka, govorimo o približno 700 milijonih evrov. Zaveza te države torej je, da do 2017 proračunski primanjkljaj proračuna trajno znižamo za 700 milijonov evrov. Pri tem je jasno (tudi iz sporočil Evropske komisije), da tega ne gre dosegati z višanjem davkov, temveč z reformami, ki bodo razbremenile izdatke proračuna, sicer bo okrnjeno gospodarsko okrevanje. K temu se je zavezala tudi vlada. Spomnimo se, ob lanskem dvigu stopenj DDV in napovedi davka na nepremičnine je bilo napovedano, da novih davčnih bremen ne bo. Kar pomeni, da je bila sprejeta zaveza, da bo 700 milijonov poiskanih na izdatkovni strani. Jasno, da je vseh tega strah zaradi kravala, ki ga bodo dvignili sindikati in nekatere politične opcije. Vendar je bila dana taka zaveza. Kaj bi bila torej najbolj logična poteza po zavrnitvi davka na nepremičnine s strani ustavnega sodišča, ki le za eno leto zamakne prilive tega davka v proračun? Narediti tisto, čemur si se že tako ali tako zavezal, le nekoliko hitreje. Torej, znižati izdatke. To bi bila edina logična poteza, ki bi obenem ohranjala kredibilnost vlade. Lepota argumenta je, da zaradi ohranitve kredibilnosti dejansko sploh ni treba znižati izdatkov v celotni višini izpada prilivov davka na nepremičnine. Ob ohranitvi kredibilnosti ostane prostor tudi za morebitno dodatno povečanje primanjkljaja in s tem zadolžitev. Je zdaj vse v redu? No, rekli boste, saj se je po zgoraj omenjenem koncu tedna vlada spametovala in stopenj DDV ne bo dvignila ter bo znižala izdatke. Že mogoče, vendar je to afero ob koncu tedna treba ustrezno razumeti ravno z vidika kredibilnosti, ki jo daje vlada pred že omenjeno nalogo znižanja izdatkov za 700 milijonov v prihodnjih letih. Prvič, do pristanka na nekaj, kar dejansko je samoumeven ukrep ekonomske politike, je prišlo šele po močnem pritisku strokovne javnosti in gospodarstva. To pove, da je sprejemanje samoumevnih ukrepov v vladi vse prej kot samoumevno. Drugič, vlada je sporočila, da je v omenjenem koncu tedna, na primer, na raznih ministrstvih našla za 50 milijonov rezerv. 50 milijonov med koncem tedna! Kaj pa so počeli čez teden?! Meni to pove zgolj, da se racionalizacije državnega aparata in celotnega javnega sektorja ne jemlje resno. V mišljenju tako vlade kot uradnikov se, dokler se lahko zadolžujemo, ni še nič bistvenega spremenilo. In ne nazadnje, pokazalo se je, da je naraven odziv te vlade vseeno dvigniti davke. Prvi odziv pa je vedno najbolj indikativen. "Višjih davkov v prihodnje ne bo" Glede na povedano nimate nikakršnega razloga, da bi verjeli zavezi vlade izpred nekaj mesecev, da davkov ne bo dvigovala. V epizodi z zavrnitvijo zakona o nepremičninskem davku si lahko mislimo, da smo se izognili višjemu DDV, vendar smo tudi videli, da ni trdnih zavez. Instinktiven odziv vlade je politični pragmatizem. In se vprašajte, kaj bo, ko bo treba najti pokritje za obljubljenih 700 milijonov in ne le 180 milijonov? Znatno višji davki je žal edino, kar si lahko obetamo.