Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Samo Rugelj

Četrtek,
21. 5. 2015,
15.08

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

kolumna Samo Rugelj knjižnica

Četrtek, 21. 5. 2015, 15.08

8 let, 3 mesece

Kakšen bi bil danes svet brez knjižnic?

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Sistem slovenskih splošnih in drugih knjižnic je največji kulturni sistem v državi.

Vsak Slovenec si letno v povprečju izposodi približno dvanajst knjig (vključno s podaljševanjem knjig), Slovenci knjižnice letno obiščemo več kot sedemmilijonkrat, poleg tega pa v njih poteka tudi izjemno veliko kulturnih in drugih dogodkov. Sam si Slovenije brez tako dobro razvitega sistema knjižnic sploh ne morem predstavljati. Pa vi? Najbrž tudi ne.

A tu pridemo do avtorjev svetovne uspešnice Odštekonomija, ki sta s svojim razmišljanjem posegla tudi na to področje in v svoji novi knjigi Kdaj oropati banko, pravkar izdani v angleščini, v eni od svojih zgodb zastavila tudi naslednje hipotetično vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če na svetu ne bi bilo knjižnic? Bi v sodobnem času sploh lahko nastale in kako bi se to zgodilo?

Seveda me je, glede na to, kdo sta ta dva avtorja, zanimalo, kaj imata povedati na to temo.

Kdo sta omenjena odštekanca Odštekonomijo sta pred leti napisala Steven D. Levitt, profesor ekonomije na chicaški univerzi, ki najraje raziskuje nenavadna socialno-ekonomska dejstva v družbi, in večkrat nagrajeni novinar Stephen J. Dubner. Levitt je v ekonomskih krogih zaslovel z drzno in politično nekorektno tezo, da je glavni razlog za korenito zmanjšanje umorov v Ameriki na začetku tretjega tisočletja zakonska sprememba, ki je bila sprejeta nekaj desetletij prej. Na začetka 70. let so v ZDA namreč legalizirali umetno prekinitev nosečnosti, zaradi česar se po njegovem mnenju veliko otrok iz socialno deprivilegiranih okolij (torej statistično najverjetnejših potencialnih kriminalcev) dejansko sploh ni rodilo. Umorov ni bilo zato, ker se morilci preprosto niso rodili v takem številu kot leta prej.

Že ta primer je pokazal na njun miselni koncept, po katerem je treba marsikdaj pravi, skriti vzrok za določeno stanje stvari poiskati na povsem drugem koncu. Odštekonomija je bila prevedena v skoraj 40 jezikov, tudi slovenščino, po njej so posneli film, avtorja pa imata poleg tega še dobro obiskan tematski blog freakonomics.com in radijsko oddajo. Na krilih uspeha svojega prvenca sta nadaljevala še s Superfreakonomics (Superodštekonomijo), v kateri sta najbolj razburkala javno mnenje s kontroverznim poglavjem o ukrepanju proti globalnemu segrevanju. Z obema uspešnicama, ki se jima je lani pridružila še Think Like a Freak (Razmišljaj kot odštekanec), sta si samo še utrdila status avtoritet za postavljanje nenavadnih vprašanj in še bolj nenavadnih odgovorov nanje.

Založniki in knjižnice Vprašanje o knjižnicah se je enemu od njiju, Dubnerju, porodilo med kosilom, ki ga je imel z ljudmi iz založniškega posla. Nekdo za mizo se mu je pohvalil, da mu je enemu od večjih ameriških knjižničnih sistemov uspelo prodati kar nekaj sto izvodov knjig založbe, pri kateri je delal.

"To je dobro, mar ne?" je sklenil svoje poročilo o prodaji.

"Torej … mogoče ne," je razmišljal Dubner, sicer tudi knjižni avtor, ki se je spomnil, kako se mu je pri podpisovanju lastnih knjig nemalokrat zgodilo, da je k njemu prišel kdo, ki mu je rekel:

"Vaša knjiga, ki sem si jo izposodil v knjižnici, mi je bila zelo všeč, zato sem jo priporočil še vsem svojim prijateljem, da si jo tam izposodijo in jo preberejo!"

"Eee, hvala, zakaj pa je nisi kupil?" je razmišljal avtor v njem. Knjižnica je seveda kupila svoj izvod knjige, razmišlja Dubner. Predpostavimo, nadaljuje, da si knjigo v njenem življenjskem ciklu izposodijo približno petdesetkrat. Kaj bi se zgodilo, če tega knjižničnega izvoda knjige ne bi bilo? Seveda v tem primeru vseh teh petdeset bralcev knjige ne bi kupilo svojega izvoda knjige – morda bi ga kupila zgolj desetina, torej pet ljudi. A to bi v konkretnem primeru pomenilo štiri prodane knjige več.

Dubner se seveda zaveda pomena knjižnic pri ustvarjanju kupcev knjig, ki to počnejo na naslednje načine, da a) mlade ljudi navajajo na branje, ko pa ti odrastejo, nekateri od njih postanejo bralci knjig, b) knjižnice bralcem predstavljajo avtorje, ki jih bralci drugače ne bi spoznali (tudi za Slovenijo Andrej Blatnik na primer trdi, da primarna socializacija slovenskega pisatelja z njegovimi bralci poteka prek knjižnic), in c) knjižnice razvijajo tudi kulturo branja na splošno; brez njih bi bilo veliko manj govorjenja in pisanja o knjigah, kar bi na splošno negativno vplivalo tudi na prodajo knjig.

Knjižnice torej so nepogrešljiv člen celotne knjižne verige.

Torej?

Svet brez knjižnic Zdaj pa pridemo do vprašanja, pravi Dubner, kaj bi se zgodilo, če javnega knjižničnega sistema zdaj ne bi imeli v taki obliki, kot ga imamo, in bi nekdo, na primer tak, kot je Bill Gates, predlagal, da bi tovrstne institucije ustanovili po vseh Združenih državah Amerike (precej podobno, kot je to pred precej časa dejansko predlagal ameriški bogataš in filantrop Andrew Carnegie).

Dubner razmišlja, da bi taka ideja pri založnikih zdaj gotovo naletela na velik odpor. Glede na zdajšnje stanje razmišljanja in diskusije o intelektualni lastnini (ki na primer v zvezi s fotokopiranjem knjižnega gradiva za šolske potrebe poteka tudi pri nas) si skoraj ne more predstavljati sodobnega založnika, ki bi bil pripravljen prodati en izvod knjige in potem dovoliti njegovo neomejeno izposojanje.

Dubner je prepričan, da bi, če bi skušali pritegniti založnike v to, da bi knjižnicam prodajali knjige, tem gotovo morali ponuditi nekakšen drugačen, morda licenčni sistem, ki bi ob osnovni nakupni ceni na primer dvajsetih evrov za knjigo predpostavljal še dva dodatna evra plačila za vsako leto, ko knjiga ostaja v obtoku. Ali pa kaj podobnega. (Če se spomnimo, so podobni, licenčni modeli obstajali v času videotek; te so lahko nakupovale videokasete in devedeje, namenjene izposoji, po približno trikrat višji ceni od tiste, po kateri je videonosilec lahko kupil individualni potrošnik.)

Najbrž bi vsekakor bilo veliko debate o tem, kako organizirati knjižnice, sklene svojo zgodbo Dubner, ki je prepričan, da bi bile te, če bi jih na novo gradili in organizirali danes, precej drugačne od teh, ki so se skozi čas razvile v današnjo podobo. Knjižnice elektronskih knjig kot izziv sedanjosti Dubner bi žogo pri tej zgodbi seveda zlahka podal še malo naprej, do elektronskih knjig. Tu je namreč še marsikaj odprtega. Pogosto me kdo vpraša ali pa kot komentar pri kakem od mojih besedil napiše, da bi moralo biti na voljo več elektronskih knjig, saj tiskanih skoraj nihče več ne bere (no, kakor kažejo podatki z začetka tega članka, ni nič dlje od resnice). Odgovor na vprašanje, zakaj tega velikega števila elektronskih knjig v slovenščini še ni, se skriva ravno v Dubnerjevem razmišljanju o nejasni podobi klasičnih knjižnic, če bi jih na novo ustanavljali danes. Prav podobna debata zdaj namreč poteka na področju prodaje in izposoje elektronskih knjig. Tudi tu še ni jasno, kako (ne samo v Sloveniji, temveč tudi v številnih drugih evropskih celinskih državah) zagotoviti za vse strani (torej avtorsko, založniško, knjigarniško in knjižnično) vzdržen model, ki bo vsem vpletenim omogočal dolgoročno delovanje.

Debata še ni končana, zato tako pri nas kot tudi marsikje drugje še ni velikega števila elektronskih knjižnih izdaj in zato ta trg še ni zaživel. Ne vemo še namreč, kakšen bo dokončen svet s knjigarnami in knjižnicami elektronskih knjig.

Dokler ne izvemo, nam, če nas zanima celoten knjižni program, ostajajo klasične knjižnice.

In seveda knjigarne s tiskanimi knjigami.

P. S. Če koga morda zanima odgovor na vprašanje iz naslova nove knjige Levitta in Dubnerja Kdaj oropati banko, vam lahko zaupam, da sta ugotovila naslednje: a) noben delovni dan v tednu za rop banke ni opazno boljši od drugega, ob koncih tedna pa so banke tako ali tako večinoma zaprte, b) jutranji rop prinese več denarja kot popoldanski, v povprečju pa je "prihodek" približno štiri tisoč dolarjev, c) vsakega tretjega roparja ujamejo, č) ropanje bank je zato v Ameriki precej slab posel, "donos na investicijo" pa je tako nizek, da je d) odgovor na vprašanje, kdaj se izplača oropati banko, dejansko: nikoli!

Ne spreglejte