Kako nas imajo za najneumnejše ovce

Dogajanje zadnjih nekaj dni v Sloveniji dokazuje, da so vsi upravljavci javnih funkcij izgubili kredibilnost. Njihova ravnanja so obremenjena z njihovimi osebnimi interesi, ne pa s skrbjo za stabilnost javnega sistema ali delovanja pravne države.

Ubi bene, ibi patria* Ne govorim o prvi ali drugi stopnji sodišč ali o pričakovani odločitvi ustavnih sodnikov – za polovico Slovenije bo odločitev o Janezu Janši v zadevi Patria dokaz, da sodstvo ne deluje. Ne glede na to, kakšna bo odločitev. Sodniki si nočejo priznati, da jim polovica države ne zaupa, ne verjame njihovim odločitvam. Slovenci sodb ne dojemajo več kot strokovnih in neodvisnih, temveč kot pogojene s pristranskostjo ter politično in osebno motiviranostjo sodnikov. In to je težava sodnikov, ne ljudstva.

Zapitek vedno plačamo davkoplačevalci Trenutno je zaupanje tujcev v Slovenijo, ki se meri v zahtevanem donosu na obveznice, nizko, kar je dobro. Toda kriza zaupanja v institucije nikakor ni korak k nadaljnji stabilizaciji. Ceno upada zaupanja pa vedno plačamo – davkoplačevalci. To nezaupanje ljudi v javne institucije se je kot rak razraslo na vse družbene podsisteme. Zadnji trije primeri:

Prva afera Tadej Kotnik je začetek tedna v Financah napisal, da je Banka Slovenije prirejala dokumente, po katerih je bila Banka Celje prisiljena zaprositi za državno pomoč. Centralna banka je zahtevala več vrednotenj o zdravju slovenskih bank in šele zadnje vrednotenje je pokazalo, da naše banke res krvavijo (imajo negativen kapital oziroma več obveznosti kot premoženja). Samo pod tem pogojem pa po bruseljskih pravilih država sme reševati banke in razlastniniti njihove lastnike ali imetnike njihovih obveznic. In pri tem je veliko znanih Slovencev izgubilo veliko denarja.

Guverner, ki se je ves teden skrival za bančno tajnostjo, je danes popoldne ob pritisku javnosti vendarle razkril odločbo o nacionalizaciji Banke Celje.

Vprašanja za milijon evrov: zakaj je bil guverner pripravljen razkriti odločbo šele po tem, ko je bilo zaupanje v Banko Slovenije in slovenski način reševanja bank že povsem omajano? Zakaj je centralna banka zahtevala več vrednotenj, zakaj so revizorske hiše uporabljale različno metodologijo pri ocenjevanju zdravja bank in zakaj so uporabljale najbolj pesimistične postavke? Če je bilo vse po pravilih, zakaj toliko skrivanja? Če je Evropska komisija res zahtevala razlastitev vlagateljev, kar je danes potrdila tudi Alenka Bratušek, koliko je še tajnih obljub, ki so jih slovenske vlade dale Bruslju, in katere so?

Druga afera To, da je vlada oddala Evropski komisiji projekt drugi tir, s katerim kandidira za 380 evropskih milijonov evrov, je afera. To je namreč železniški Teš 6. Projekt je že zdaj ocenjen na 1,4 milijarde evrov (Teš 6 se je začel pri več kot pol milijarde manj, pa še zdaj ni končan) in kar je še huje: vladna analiza ocenjuje, da drugi tir ob takih investicijskih stroških nikoli ne bo prinesel dobička. Sledimo torej logiki: delajmo, samo da delamo, pa četudi bomo na koncu od tega dela vsi zgolj utrujeni in bomo imeli izgubo.

Ali lahko še vedno verjamete, da zna država izpeljati državno investicijo oziroma projekt, zaradi katerega bomo državljani bogatejši, ne pa revnejši? Pozabite na to, kako smo gradili avtocestni križ, reševali pred stečajem letalskega prevoznika Adrio Airways ali v imenu nacionalnega interesa združevali pivovarne, pivovarjem ploskali, ko so kupovali časopise, ter rajali ob tem, ko smo iz NLB izgnali belgijske lastnike. Vprašanje je, ali smo se Slovenci iz tega kaj naučili.

Vprašanje za milijon evrov: zakaj se je premier Miro Cerar pridružil množični histeriji, da mora Slovenija nujno začeti gradnjo drugega tira ne glede na stroške? Mar ni z Lune razvidno, da množično histerijo o drugem tiru za ceno 1,4 milijarde evrov zganjajo prav tisti, ki imajo izrazit interes in izkušnje, kako služiti na državnih jaslih?

Tretja afera Kriminalisti so danes pridržali cenilca slabe banke, ker ga sumijo, da je za ugodnejše cenitve zahteval podkupnino.

Vprašanje za milijon evrov: ali lahko zaupate slabi banki, da s trenutnim načinom delovanja res sledi cilju, zaradi katerega so jo ustanovili, torej učinkovitemu in odgovornemu upravljanju premoženja, prevzetega od bank, in doseganju kar najvišje vrednosti pri prodajah, da bodo davkoplačevalci dobili nazaj čim večji delež večmilijardnega zneska, ki so ga dali za bančno sanacijo? Ali s svojimi potezami DUTB res uresničuje svoj drugi cilj – spodbujati zaupanje v finančni sistem in delovati v skladu z najvišjimi mednarodnimi standardi korporativnega upravljanja?

Poglejmo, kako smo reševali slovenske banke, in si odgovorimo na vprašanje, kdo je še tako nor, da lahko zaupa takemu sistemu.

1. Najprej smo v slovenske banke zmetali milijarde. V svojo najljubšo banko NLB, dragulj dežele, smo tako zmetali: ‒ 300 milijonov evrov leta 2008; ‒ 250 evrskih milijonov leta 2011; ‒ ker to ni bilo dovolj, smo leta 2012 dali v NLB tudi 404 milijone "ojrov"; ‒ kot češnjo na torto smo decembra 2013 v najboljšo banko dali še 1,6 milijarde evrov (natančneje: 1.551 milijončkov). 2. Nato smo ustanovili slabo banko s slavnim imenom DUTB. Ta DUTB je nato od državnih bank z velikim popustom odkupila slabe terjatve (beri: naložbe, ki so jih državne banke nekoč financirale s posojili). DUTB je te poceni nakupe od bank plačala z obveznicami, za katere jamči država Republika Slovenija. Torej mi, davkoplačevalci.

3. DUTB zdaj prodaja naložbe, ki jih je poceni dobila od bank, da bi tako državi (beri: davkoplačevalcem) vrnila nekaj denarja, ki je bil vložen v sanacijo bank, in zmanjšala dolg, ki je pri tem nastal. Toda ali lahko zaupate slavni DUTB, ki ji nikakor ne uspe pojasniti vrtoglavih plač svojih vodilnih in je obremenjena s koruptivnim delovanjem (zato je bil danes priprt njen cenilec, kriminalisti pa so opravljali hišne preiskave), da bo te prodaje izpeljala tako, da bodo od tega imeli korist davkoplačevalci, ne pa prodajalci in njihovi prijatelji?

Hočete še? Želite še en primer moralnega hazarda ali vam je jasno, da v tej državi ni več mogoče zaupati nosilcem javnih institucij? Vlada, konkretneje ministrstvo za finance, proučuje dokončni način likvidacije dveh podržavljenih bank, Factor banke in Probanke. Za to vprašanje je odgovoren Metod Dragonja, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, ki svoje delo opravlja tudi v kabinetu ministra za finance, kjer je odgovoren za področje javnega premoženja.

Vprašanje za milijon evrov: ste morda od Metoda Dragonje že slišali, da ima konflikt interesov, ker je bil njegov brat Ciril Dragonja zadnji predsednik uprave Faktor banke, preden je dobila prisilno upravo? Ste morda od Mira Cerarja slišali zagotovilo, da pri odločanju o dokončni likvidaciji ne bo konflikta interesov?

Vprašanje za milijon evrov Zdaj pa povejte, kaj je kraja slovenskemu narodu: nujno potrebna privatizacija ali politične naložbe v teše, druge tire, avtoceste ter reševanje bank z denarjem davkoplačevalcev brez polaganja računov in tako, da imajo največjo korist banke in reševalci sami, ne pa davkoplačevalci, ki vse to plačujemo?

* - "kjer (je) dobro, tam (je) domovina" (latinski izrek)