Jeseniški hokej v slepi ulici

Jeseniški ponos je zašel v slepo ulico, vendar pa ne bom začel s vprašanji zakaj, saj nanje nimam odgovora, niti potrebnih podatkov ter kompetenc za kaj takega. Začel bom raje z dvema pozitivnima zadevama. Edinima, ki sem ju našel v tej sezoni. Prva svetla plat že zavožene sezone so brez dvoma mladi igralci, ki so dobili priložnost, na katero bi drugače čakali še dolgo ali pa je niti ne bi dobili. Druga so navijači. Slednji so stali ob strani igralcem v najtežjih trenutkih. Oprostite, v težkih trenutkih, saj najtežji po dogajanjih v zadnjem času še prihajajo. Ko igralci niso prijeli trdo zaslužene plače, so organizirali dobrodelno akcijo, s katero pa se ni strinjal Slavko Kanalec.

Pa smo prišli do osrednjega akterja jeseniške zgodbe v zadnjih letih. Slednjemu brez dvoma ni bilo lahko, ko je prevzel takšno breme in zapuščino iz preteklosti. A zadnji žebelj v krsto si je zabil kar sam, ko se je spustil v vojno z navijači. Zgodila se mu je ulica. Tista, ki ne vidi več izhoda iz položaja. Metoda slednje ni bila še zdaleč prava. Šlo je za hudo, lahko bi dejali skrajno možnost. Brez dvoma pa Kanalec ni oseba, nad katero je bilo treba spraviti ves navijaški gnev. Gre za prvega moža največjega sponzorja! Sponzorja, ki prispeva v blagajno največ denarja! Kaj pa predhodniki?

Drži pa tudi dejstvo, da zdaj že nekdanji predsednik v športu ni vešč, gre namreč za gospodarstvenika. Drži tudi dejstvo, da je imel okoli sebe ljudi, ki niso mogli prestopiti določenih zastarelih metod, niso znali iti v korak s časom, pa naj si bo to povezano z oglaševanjem in tako naprej. Kanalcu gre tudi zameriti njegovo nonšalantno obnašanje, ki pa je v slovenskih klubih prava folklora. Tu ciljam na stanje, za katerega je trdil, da je težko, a je klub po njegovih besedah obveznosti sproti izpolnjeval. Skratka, njegove v celofan zavite izjave so zvenele v smislu, da je težko, a hkrati vse v redu?! Na drugi strani so igralci trdili drugače … Le kdo ve, kaj je pravzaprav imel v mislih nekdanji predsednik pri reševanju potapljajoče se barke, se je pa neuradno največkrat porajala ideja, ki je vodila v smeri stečaja. Za gospodarstvo povsem običajna oblika reševanja obolelega pravnega subjekta in morda edina rešitev tudi za jeseniški hokej. Gordijski vozel je treba končno pretrgati. Žal bodo največ izgubili nekdanji igralci, ki jim je klub dolžan še ogromno denarja. Ne glede na končni izid, hokej se je na Jesenicah vedno igral, se igra in se bo igral tudi v prihodnje! Upajmo le, da na zdravih temeljih …

So pa nad dogajanjem v kolektivu iz Gorenjske zaskrbljeni tudi v preostalih klubih EBEL, konec koncev so ''železarji'' bili vedno privlačni za številne tekmece. Večni derbi z Olimpijo, rivalstvo z Medveščakom, karavanška derbija z Beljakom in Celovcem … A karavana gre naprej in je v tem trenutku osredotočena le na drugi del, ki je pred njimi. Šest ekip že imamo v končnici, dve bomo dobili v kvalifikacijski skupini. Zgornji del so si zagotovili tudi ''zmaji'', ki jim je nenačrtovan poraz na Jesenicah celo koristil. Od tedaj igrajo kot prerojeni, v napadu so učinkovitejši, v obrambi se napake še vedno prikradejo, vendar pa jih rešujejo z zadetki. Rdeča luč se je torej pri rezultatih ugasnila, se je pa prižgala pri poškodbah, Ropret odhaja na operacijo, Mušič bo odsoten več kot mesec dni, pri še nekaterih pa naj bi šlo le za manjše težave. Ulica pa obstaja tudi v Ljubljani, sicer zanemarljivo majhen del, ki prav neokusno s tribun skandira trenerju Hannuju Järvenpääju, ki ima na zadnjih šestih tekmah štiri zmage. Najbolj žalostno je, da se ti posamezniki derejo tudi, ko Olimpija zmaguje! Zato niti ne čudi, da jih drugi navijači gledajo postrani in se sprašujejo, za koga pravzaprav navijajo …