SiolNET. Siol Plus Kolumne
Samo Rugelj
Samo Rugelj
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Javno in zasebno v slovenskih medijih

1

termometer

V zadnjih letih sem bil v različnih kombinacijah nekajkrat v Ameriki. Večinoma smo spali v obcestnih motelih, ob žvečenju jutranjih krofov pa vsak dan začeli z gledanjem novičarskih programov.

Podobno je bilo tudi zvečer, ko smo se, utrujeni in povoženi, zavlekli do najbližje strehe nad glavo in si pred spanjem privoščili še en kontingent dnevnih novic. Kaj mislite, kaj sem oziroma kaj nisem opazil v urah, ki sem jih prebil med gledanjem poročil po različnih ameriških zveznih državah?

Ugotovil sem, da tam, kjer je politika sicer morda največji šov na svetu, politiki pri dnevnih poročilih niti približno nimajo vedno osrednje vloge. Baracka Obamo, denimo, sem v tednih poti komaj kaj videl na televiziji. Iz perspektive vsakdanjega medijskega poročanja so bile pomembnejše druge reči.

Posredovanje novic v Ameriki Čeprav sem po Ameriki potoval tudi sredi njihove največje krize, so v resnejših poročilih običajno prevladovale druge, največkrat poslovne in pozitivne zgodbe. Zgodbe o projektih, ki se pripravljajo, in ljudeh, ki hočejo nekaj storiti ter se pri tem soočajo z raznimi nepričakovanimi izzivi. Ljudje, ki so jih zaradi tega ali onega razloga povabili k besedi, so bili v opazni meri iz zasebne sfere.

Pomembno ni bilo samo to, kaj o neki stvari pravi predstavnik te ali one javne institucije, temveč je bilo enako ali pa še pomembneje tudi to, kaj o posamezni zadevi meni zainteresirani posameznik, strokovnjak s konkretnega področja. Je to logično? Na neki (ameriški) način že, saj zasebnik ob tem, ko deluje v svojem interesu, prek plačevanja javnih dajatev izpolnjuje tudi svoje javno poslanstvo.

V Ameriki je, tak sem vsaj dobil občutek, povsem jasno, da država brez zasebne iniciative ne more delovati, saj je prav zasebni sektor tisti, ki državo omogoča in tudi financira. To se vidi že na tako osnovni zadevi, kot so dnevne novice.

Posredovanje novic v Sloveniji V Sloveniji je seveda precej drugače. Osrednje informativne oddaje na televiziji in prve strani dnevnih časopisov svoj dnevni red, kot po neki inerciji iz starih časov, še vedno nadaljujejo v istem stilu kot pred desetletji. Takrat se je vsa družina zbrala ob edini različici poročil, ki so bila takrat na voljo in ki so se začenjala še ob pol osmih zvečer. Še danes se vse skupaj začne z najnovejšimi političnimi novicami, pogosto s precej banalnimi informacijami o trenutnem stanju nedokončanih političnih projektov, ki so za splošno delovanje države v danem trenutku povsem nepomembni. Njihov učinek se bo morda videl šele čez leta, vseeno pa se jih obravnava kot urgentno in udarno novico.

Nadaljuje se s poročili o raznih aferah, kar se je intenziviralo v zadnjih letih, žoga informativnega programa se potem podaljša do žalostnih poročil o krizi na raznih ravneh slovenskega življenja, te pa so večinoma zaznamovane s komentarji javnih uslužbencev na posamične teme. Včasih so prvi trije sklopi premešani malo drugače. Kulture v tem delu poročil skoraj ni, razen če ne gre za kak izjemen dogodek ali pa smo tik pred kulturnim praznikom kot ta teden. Včasih pride na prvo mesto šport. Morebitni komentarji predstavnikov zasebne sfere pa so običajno zelo kratki, bolj v duhu nekakšne minimalne medijske uravnoteženosti kot pa želje, da bi dejansko v ustreznem obsegu posredovali tudi mnenje tistega zainteresiranega, ki je po svoje dejansko ključen, da javni sektor sploh lahko deluje.

Pred časom sem iz te perspektive nekaj dni sistematično spremljal slovenske televizijske dnevnike in beležil, kolikokrat so za komentar na posamezne javne teme povabili zasebnike. Bilo jih je le malo, pri kakem od dnevnikov celo nobenega. Hkrati pa smo skoraj v živo spremljali dnevne premike, majhne korake, komaj začete geste ali pravkar domišljene ideje vseh mogočih politikov in javnih uslužbencev.

Javna sfera v ospredju Seveda obstajajo primeri, ko je več kot prav, da javna sfera stopi v medijsko ospredje, saj zasebna iniciativa v teh primerih ne more podati zadovoljivih odgovorov. Nedavna vremenska katastrofa v naših krajih in njene posledice so tak primer.

Iluzorno je pričakovati, da bi zasebnik lahko odigral kakšno pomembnejšo vlogo v odpravljanju posledic žledoloma na cestah in električnem omrežju. Morda lahko opravi kaj okoli svoje hiše in še pri kakšnem sosedu, tu pa se njegove zmožnosti praviloma končajo. Zato je več kot prav, da se vsi medijski žarometi v takih primerih uprejo v javne institucije, ki edine lahko prevzamejo dolgoročno sanacijo javnih površin in infrastrukture.

In ko sem v zadnjih dnevih šokirano opazoval strahovite posledice vremenske ujme, me je najbolj zanimalo ravno to, kako (hitro in učinkovito) bo ukrepal javni sektor. Bil sem nemalo ponosen na naše javne delavce, na gasilce, elektrodelavce, civilno zaščito, gozdarje in druge, ko sem slišal, da nekateri garajo po ves dan, skoraj brez oddiha. To so izjemni primeri in treba jim je dati izjemno težo tudi v medijskem smislu.

A vsakdanje življenje ni sestavljeno iz izjemnih primerov. Večinoma gre za običajen delovni ritem, ki ga lahko v višjo prestavo denimo spravi kaka pozitivna zgodba nekoga, s katerim se lahko identificiramo.

Vloga zasebnikov v slovenskih medijih V Sloveniji pa imam še vedno občutek, da mnenje ali pa omemba zasebnika šteje le malo oziroma premalo, saj naj bi bilo obremenjeno ravno s tem, da je zasebno in s tem že po definiciji subjektivno. Na zalogi imam lep primer iz dejavnosti, kjer tudi delujem, to je izdajanje knjig.

Ko občasno kak televizijski novinar s področja kulture poroča o izidu naših knjig, pogosto zamolči založbo, ki je knjigo izdala. Skoraj bi lahko rekel, da jo zataji. Ko ga včasih pozneje pobaram, zakaj je to naredil in ali ne bi šlo tudi drugače, saj se pač spodobi omeniti tudi izdajatelja konkretnega knjižnega dela, je običajno na vrsti skrušeno priznanje, da bi preveč očitna omemba založbe že pomenila neke vrste promocijo zanjo, ta pa na televiziji dejansko ni zaželena.

To, da je knjiga izšla, in kdo je njen avtor kot individualna oseba, je torej še sprejemljiva informacija, objava imena založbe pa se že razume kot promocija zasebne institucije. Kot da založba ne bi bila tudi potreben pogoj za izid knjige. Kot da je to, da gre za zasebno ustanovo, že hkrati razlog, da se jo v medijskem smislu diskriminira.

Zato me razvedri, če je recimo v sobotnih časopisnih prilogah, ki jih v duhu osebnega rituala v soboto zjutraj ob kavi prebiram že dolga leta, na začetnih straneh objavljen intervju z nekom, bodisi tujcem bodisi Slovencem, ki mu nekaj uspeva, ki svojo dejavnost poganja sam in je sposoben tudi širše artikulacije svojega videnja družbene realnosti. In zato prav tu, v preobrnitvi standardnega medijskega razporeda vsakodnevnih novic v osrednjih medijih, vidim veliko priložnost za dvig slovenske samopodobe. V izpostavljanju ljudi, projektov in podjetij, ki v teh časih ne vidijo samo problemov, temveč tudi priložnosti, kar vsakodnevno dokazujejo s svojim delom.

Brez države (in politike) seveda ne moremo. Vendar pa bi osrednji slovenski mediji morali čim prej spoznati še to, da dobre države ne bo, če se ne bo pri debati o javnih rečeh hkrati resneje upoštevalo tudi individualne in zasebne iniciative.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin