Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Četrtek,
21. 11. 2013,
9.26

Osveženo pred

6 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Igor Masten banka preiskava

Četrtek, 21. 11. 2013, 9.26

6 let, 6 mesecev

Javna preiskava o bankah

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Precej očitno je, da bomo morali v tej državi počistiti v našem bančnem sistemu.

Pri tem seveda ne gre za to, da nam četica zelencev z diplomami poslovnih šol oceni kvaliteto aktive naših bank, nato pa jih zalijemo z izposojenim denarjem. Še zdaleč ne. Gre za to, da zares počistimo. In to sami. Naj najprej navedem nekaj podatkov, zaradi katerih bodo stvari očitne. Onkraj meje dobrega okusa Na začetku septembra sta šli dve banki, Factor banka in Probanka, v likvidacijo. Iz javno dostopnih informacij o njunih rezultatih poslovanja in težavah z zagotavljanjem ustrezne kapitalske trdnosti je bilo očitno, da je takšen razvoj dogodkov zelo verjeten. Pozneje so se dvomi o solventnosti izkazali za upravičene. Pred kratkim je Banka Slovenije ugotovila, da v teh dveh bankah primanjkljaj premoženja znaša 434 milijona evrov. Da je Banka Slovenija upravičeno ukrepala z uvedbo likvidacije, je tako postalo očitno. Poveznila je pokrov na lonec, ki je bil pred tem, da eksplodira. Na začetku novembra smo lahko v medijih prebrali, da družba ACH kot 40-odstotni in s tem največji lastnik Factor banke toži Banko Slovenije. Podrobnosti tožbenega zahtevka javnosti niso znane. Po poročanju medijev se nanašajo na domnevno škodo, ki naj bi jo Banka Slovenije povzročila s tem, ko je začela postopek postopne likvidacije te banke. Pri tem je zanimiva utemeljitev družbe ACH, ki (povzeto po časniku Finance) pravi, da je "slabo leto nazaj Banka Slovenije izdala odločbo Factor banki za pridobitev kvalificiranega deleža v KD Banki, v kateri je nedvoumno zapisala oceno o primernosti Factor banke kot bodočega kvalificiranega imetnika in s tem sporočila, da ima banka dobro ime, mnogoletne izkušnje na področju bančništva in da je finančno trdna". Istočasno sem na tem portalu lahko našel sporočilo STA, da Banka Slovenije danes ugotavlja, da ima Factor banka po stanju ob začetku likvidacije primanjkljaj premoženja v višini kar 258 milijonov evrov (preostalo do 434 milijonov je primanjkljaj premoženja Probanke). Če ni to čudovita zgodba, ki jo vsak davkoplačevalec v Sloveniji rad sliši! Za obveznosti teh dveh bank je država dala garancije za črpanje posojil v skrajni sili. Se opravičujem, davkoplačevalci smo dali garancije. Teh posojil bo po oceni Banke Slovenije do 347 milijonov v primeru Factor banke in do 294 milijonov v primeru Probanke. Iz uradnih ocen izhaja, da je premoženje bank negativno. Nato pa lastniki ene banke v posmeh vsakemu davkoplačevalcu, ki bo plačeval za njihove napake, pravzaprav tožijo državo oz. Banko Slovenije. Popolnoma logično, saj je ta še pred letom zatrjevala, da vseh teh težav, ki nas bodo davkoplačevalce stale milijone, sploh ni. Pravi obešenjaški sarkazem na naš račun. Prava težava in kdo jo bo rešil Ta primer nazorno kaže, da v naših bankah ni težava zgolj preveč slabih posojil. Tudi ni težava zgolj slabo vodenje bank, tako v preteklosti kot sedanjosti. Težava je precej širša. Sega tudi na področje regulacije un vloge politike v bankah. Ne moremo se pretvarjati, da se ni nič zgodilo, ko pa v enem letu preidemo od ocene, da je vse v najlepšem redu, do ugotovitve večstomilijonskih premoženjskih lukenj. Enormna je tudi težava v delovanju naših elit. Da se tisti, ki je soodgovoren za nastalo škodo, čuti še oškodovanega … za to je treba imeti, recimo temu, zelo partikularen pogled na svet. V bankah, in še kje drugje, se je nedvomno veliko dogajalo narobe. In omenjeni banki nista edini v težavah. Sta med manjšimi, čeprav z ekstremnimi nepravilnostmi. Stroške pa bomo nosili davkoplačevalci zaradi nepravilnosti ali slabo opravljenega dela tudi v drugih bankah. Tuje institucije, ki nam zdaj pregledujejo banke, nam težave v celoti ne bodo rešile. Ocenili nam bodo izgube v bankah, to je res. Vendar bomo račun zanje poravnali sami. Poleg tega je to tehnična vaja. Pravo vprašanje, ali smo se iz tega kaj naučili, pa nam bo ostalo. Ideja, da banke v težavah prodamo, s tem tudi dokončno privatiziramo, je tudi nekaj, na kar mnogi upajo. Da bodo tuji lastniki počistili z vplivom ekonomsko-političnih povezav v njih. Čisto mogoče, vendar se morate zavedati, da imajo te povezave zelo učinkovito orožje proti potencialnim tujim kupcem. Ne gre za zakonske ovire, nedelujočo regulacijo in/ali politično nasprotovanje, temveč uničevanje premoženja. Saj veste, po načelu "na pogorišču še vojska ne vzame". Tako lahko vsi tisti, ki se bojijo invazije tujcev na naše banke, preberejo naslednjo za njih pomirjujočo in čisto svežo izjavo šefa Reiffesien Bank International, Karla Sevelde: "If I look at our neighbouring country in Hungary for instance, or now at Croatia or also Slovenia, there is no chance that banks ever will earn their cost of capital … one shouldn't say ever but certainly not in the next ten years." Skratka, brez lastnega napora pri razčiščenju stranpoti slovenskega bančništva ne bo šlo. Zato je treba preučiti, kaj je šlo narobe na čisto vseh ravneh, od vodenja bank do nadzora in države kot lastnika. S tem ne mislim zgolj preučiti, ali imamo vse prave predpise na področju korporativnega upravljanja in regulacije. Prve smo že prepisali po nekem zahodnem vzoru, drugo se spreminja z uvajanjem enotnega bančnega nadzora v evroobmočju. Enako pomembno je vedeti, kdo in zakaj je naredil, kar je naredil. Ter kdo in zakaj je morebiti pogledal stran, ko bi bilo treba ukrepati. Tega ne moremo urejati z novimi predpisi, saj gre za vprašanja morale in etike. Na tem področju pa lahko in moramo ukrepati sami. To, da bo nekaj bankirjev slej kot prej strpano v zapor, je pomemben del procesa, vendar še ni čisto vse. Javne preiskave V času krize sem se imel priložnost spoznati s primerom banke, iz katere se je odtujila vsota denarja, ki je presegla pet odstotkov BDP države. To so počeli lastniki banke, ki so si od nje izposojali prek vsake razumne meje, denar pa uporabljali za vse prej kot produktivne namene. Težava se je razraščala kot rak, pristojni organi niso ukrepali, dokler ni bilo prepozno. Sledila je finančna kriza, ki je davkoplačevalce veliko stala. Epilog je obsegal preiskavo kriminalne plati zgodbe, osnovano na zelo temeljiti forenzični preiskavi spornih dejanj odgovornih. Če je volja odgovornih, se lahko odkrije marsikaj. Mogoče je izvohati mnogo ponarejenih dokumentov in najti sled za vsakim denarjem, ki je odtekel neznano kam. Načini obstajajo, le volja mora biti za njihovo uporabo. Pomemben del epiloga pa je bila neodvisna javna preiskava. Preiskava neodvisnih strokovnjakov v imenu ljudstva ter z odgovornostjo poročanja in ozaveščanja javnosti. Izkazalo se je, da težava ni bila le kraja lastnikov, temveč tudi neustrezno ukrepanje več nadzornih institucij iz razlogov, ki segajo od neznanja in korupcije do politične interference. Seveda takšne epizode bančnih malverzacij in poznejših preiskav niso zgolj posebnost tretjega sveta. Dogaja se tudi v razvitem svetu. Čeprav še zdaleč ne edini, je zelo znan primer Islandije. Vemo, da je islandski bančni sistem dobesedno doživel kolaps takoj na začetku krize in pustil za sabo ogromne dolgove tako do domačinov kot tujine. Islandija se je odločila javno raziskati vzroke in posledice. V ta namen je že decembra 2008 ustanovila posebno preiskovalno komisijo, ki so jo sestavljali član vrhovnega sodišča, njihov parlamentarni ombudsman in profesor z univerze Yale. Komisija je aprila 2010 pripravila poročilo (ki ga lahko najdete tukaj). V poročilu so neodvisni strokovnjaki preiskali dejanja odgovornih oseb tako v propadlih bankah kot v vladi in centralni banki. Kot v večini sorodnih primerih po svetu poročilo ugotavlja, da so banke čezmerno posojale osebam, ki so bile neposredno ali posredno povezane z bankami. Od obvladujočih lastnikov dalje. Vsekakor nekaj, česar ne gre spregledati niti pri nas. To seveda ni nezakonito samo po sebi, ni pa treba biti poseben strokovnjak za ugotovitev, da so lastniki, ki so istočasno dolžniki, bolj trhel kapitalski steber banke. Ko se pojavijo finančne težave, je iluzorno pričakovati, da bodo lastniki dokapitalizirali banko, zato take banke tudi propadejo. Spet je vsaka podobnost z našimi primeri seveda zgolj naključna. V vsakem primeru pa drži, da takšnih problematičnih lastniških in dolžniških struktur bank nikakor ne smejo prezreti nadzorniki (tako nadzorni svet kot centralna banka), če se le ne gleda stran. Zato islandsko poročilo zelo podrobno analizira ravnanja vodstva centralne banke in vlade tako pred krizo kot v krizi. Poročilo enoznačno sklene, da so ravnali malomarno. Predsednik vlade je bil celo obtožen pred posebnim islandskim sodiščem. Javna preiskava tudi pri nas Davkoplačevalci preprosto ne moremo dovoliti, da nam nekdo zdaj preprosto izmeri luknjo v bančnem sistemu, nam pove, koliko bo znašal račun, potem pa se bomo pretvarjali, da je vse v najlepšem redu. Že bežen pogled na opisana primera in mnoge druge iz tuje prakse pokaže na številne podobnosti z dogajanjem v Sloveniji. Niso pa sledila nobena očiščevalna dejanja, ki bi davkoplačevalcem dala vedeti, da se bomo iz te za njih drage epizode nekaj naučili in v prihodnosti ravnali drugače. In to v državi, kjer smo doživeli eno hujših bančnih kriz v Evropi in so odgovorni sistematično zavlačevali z reševanjem krize do točke, ko smo pet let po začetku krize z bančnim sektorjem, ki je poln slabih posojil, gospodarstvo pa hira. Imamo absurdno situacijo, da nekateri najbolj odgovorni celo tožijo tiste, ki rešujejo težave, ki so jih povzročili, pomembne položaje v bančnem sektorju pa še vedno zasedajo osebe, ki so najmanj objektivno odgovorne za storjene napake tako pred krizo kot v njej. Začetek javne preiskave je zato nekaj najbolj očitnega. Pri tem naj nikakor ne pride na pamet kakšnemu politiku, da bi imel kaj zraven. Pri nas bi jo lahko sprožila Komisija za preprečevanje korupcije in za to pooblastila neodvisno skupino strokovnjakov. Taka preiskava nikogar ne pošlje neposredno v zapor, ne daje množicam krvi. Je pa prvi korak k temu, da začnejo odgovorni polagati račune davkoplačevalcem ter se začne znova graditi zaupanje v bančni sistem in nadzorne institucije.

Ne spreglejte