Janez Janša in apokrifna zgodovina

Pri iskanju hitre, dovolj splošne, s tem pa seveda nujno tudi precej površne in provizorične ocene njegove zgodovinske vloge, se nekako kar same od sebe vsiljujejo diplomatske besede, s katerimi je Koča Popović nekoč opredelil Kardelja: po eni strani je nadvse občudoval njegovo intelektualno energijo, po drugi strani pa ni mogel prezreti skromne izobrazbe in ozkosrčnosti. Koča Popović se je kot sin premožnega buržuja intelektualno in duhovno formiral v tujini, najprej na zasebnih šolah v Švici, pozneje med študijem filozofije na Sorboni. V tistem času, torej v 30. letih, so pametni ljudje že videli, da se v Evropi pripravlja odločilen civilizacijski spopad med dvema kolektivističnima ideologijama, tj. med komunizmom in fašizmom. Individualistom oz. liberalcem je zgodovina pri tem namenila vlogo statistov. Koča je bil po svojem socialnem poreklu tako rekoč predestiniran za simpatiziranje s fašizmom. Vendar se je nepričakovano odločil za komunizem in se celo aktivno kot prostovoljec vključil v boj proti frankističnemu režimu. Ravno v Španiji pa se je tudi prvič jasno pokazala politična impotenca in moralna izprijenost demokratičnega Zahoda: tako Francija kot VB sta sicer moralno podpirali republikansko koalicijo, a to je bilo tudi vse. Je pa zato konkretnejšo pomoč ponudil Stalin, ampak Sovjetska zveza je bila pač malce daleč. Slovenski premier in njegovi zgodovinarji bližino komunizma s fašizmom oz. nacizmom utemeljujejo na sramotnem paktu Ribbetrop-Molotov. No, zanimivo je, da pri tem nikoli nihče ne pove celotne zgodbe, npr. kako sta Francija in VB iz Evrope napravili veleblagovnico, kako je edino Stalin Češkoslovaški ponudil vojaško pomoč, ki pa jo je ta vljudno zavrnila (očitno je preveč računala na zahodne zaveznice in se na koncu tudi pošteno uračunala), itd. Poleg tega je znano, da je Stalin najprej skušal skleniti zavezništvo s Francijo in VB, a so Britanci poleti 1939 poslali na pogovore le nižjega uradnika, katerega naloga je bila, da se z gostitelji temeljito pogovori o vremenu, Stalinu v čast pa zažvižga srce parajočo Suliko. Kmalu je sledilo neizbežno: Evropa je pred nemško Wehrmacht nemočna padla na kolena. Ko se je Francija predajala, so ostanki njene vojske skupaj z Britanci čakali pri Dunkerqueu na coup de grâce. A Hitlerju se vse skupaj očitno ni zdelo športno – najbrž se je tudi bal, da tako lahke zmage doma pač ne bodo znali ceniti –, zato se jih je usmilil. Poraz seveda ni bil naključen: liberalistična razpuščenost, neodgovornost, zblojenost in egoizem seveda niso bili nikoli zdravi temelji vojaškega uspeha. Individualci morda zmagujejo v ameriških filmih, v resničnem življenju pa praviloma kolektiv, v katerem vlada solidarnost. Poleg tega je druga svetovna vojna tudi pokazala, da je koncept tradicionalne nacionalne države preživet. V nekem trenutku je bila torej usoda evropske civilizacije odvisna od Sovjetske zveze in jugoslovanskih partizanov. Pozneje seveda še od ZDA. Ob tem se je treba zavedati, da končni poraz fašizma ni bil naključen, nasprotno, v njem se je demonstrirala superiornost internacionalizma, mednacionalnega sodelovanja, na katerem je navsezadnje utemeljena tudi sodobna Evropa. Zakaj se je Koča odločil za komunizem in posledično proti fašizmu, morda najlepše ponazarja izjava, ki jo je dal za srbske medije po neuspelem mitingu resnice v Ljubljani. Tedaj je po vsej Srbiji prevladovalo izrazito protislovensko vzdušje. Približno takole je rekel: "Nacionalizem je najnižja oblika družbene zavesti!" (Žal Srbi tedaj niso bilo sposobni razumeti, o čem pravzaprav govori.) V tem se konec koncev skriva tudi razlog, zakaj še danes celotna Evropa praznuje zmago nad fašizmom in zakaj lahko z rdečo zvezdo nekaznovano pohajkuješ po Berlinu, Parizu in Londonu, s kakšnimi drugimi simboli pa pač ne. Ali se danes res spet rojeva novi fašizem, tokrat menda levi? Neumnost, nikakršnega fašizma ni! Še najmanj seveda na vseslovenskih vstajah. Obstajajo zgolj zoprni posamezniki, ki na proteste prinesejo kuhinjske lonce in potem nanje neutrudno tolčejo, kar je skoraj tako grozno kot narodnozabavna glasba. (Morda gre celo za tajne agente Zbora za republiko.) Lahko pa do fašizma še pride, vendar bo to v vsakem primeru proizvod neke skrajno zblojene politike.