Izgubljen spomenik normalnosti

Narobe je prav in prav je narobe, črno je belo in obratno, bi lahko povzeli dialektiko takšnega razmišljanja. Država je tudi vsak dan bližje kaosu, ki je skupen imenovalec in končna etapa "socializma po meri človeka" ali projekta jugoslovanskega samoupravljanja. Vendar v splošnem neredu v državi obstajajo nekateri zelo prepoznavni poudarki, ki tudi povedo, da je kaotično stanje vzpostavljeno na umeten način, hoteno je in oblastni hierarhiji ter njenemu zaledju nujno potrebno za tokratno preživetje. V domovini imamo veliko spomenikov. Na najpomembnejših mestih v prestolnici se dvigujejo spomenik revolucije, grobnica narodnih herojev, spomenik Francu Rozmanu Stanetu in sohi Borisa Kidriča ter Edvarda Kardelja. Ne glede na to, da smo v devetdesetih letih tedanji ljubljanski krščanski demokrati napravili vse, da bi te relikte zlovešče preteklosti umaknili po zgledu nekaterih drugih prestolnic srednje Evrope, se jim ni skrivil las na glavi. Povsem drugačno usodo pa je imel spomenik, ki zaznamuje začetek konca totalitarnega sistema v državi, to je spominska plošča procesu zoper četverico na Roški. Komaj dober mesec je na mestu, enkrat so jo že onečastili, v četrtek tega tedna pa zagotovo ukradli in je zdaj neznano kje. Kdor koli bo poskusil vnovično namestiti spomenik, se bo zgodilo isto. Ali bo ta počečkan ali pa odtujen in uničen. To je logično predvsem zaradi tega, ker predstavlja plošča najvidnejši memorial dogodka, ki nas je pred četrt stoletja začel vračati v evropsko in zahodno normalnost. Tega spomenika ne sme biti iz istega razloga, zaradi katerega se država ne sme otresti spon abnormalnosti, ki jo priklepajo v današnji vsakdan. Zgolj odsotnost spomenika (ali spet njegovo abnormalno stanje – počečkanost) simbolno sporoča, da naj bi bil prehod iz totalitarne družbe zgolj navidezen. Da smo še vedno tam, kjer nas želijo imeti strici. Ob celostnem vprašanju o svoji normalnosti ne moremo obiti politične skupine, ki je včasih bila notranji krog braniteljev in promotorjev ideje o moderni Sloveniji, utemeljeni na vrednotah evropskega zahoda. Govorimo o krščanskih demokratih, ki se danes prepoznavajo v SLS oziroma NSI. Stranka NSI se postopoma oddaljuje od sredobežnega jedra slovenske pomladi, odkar ne obstaja več reformna vlada "koalicije razuma", so koraki vstran vsak trenutek bolj opazni. NSi se je skupaj z ostanki krščanskih demokratov, ki so danes v SLS (Izidor Rejc), 24. junija udeležila slovesnosti pod spomeniki, ki zaznamujejo slovensko totalitarno preteklost, ta pa z osamosvojitvijo nima nobene skupne točke. Eden od najbolj vidnih politikov NSI Matej Tonin je to tudi utemeljil, in sicer na apodiktičen način, da drugače ne more biti. Neodgovorjeno vprašanje ostaja, zakaj se prav demokrščanska stranka, katere volilno telo je še bolj ortodoksno (v slovenskih razmerah to pomeni še bolj normalno) oddaljuje od točke evropskega konsenza in se približuje čaščenju rdeče zvezde. Ne smemo pozabiti, da so minili šele trije meseci, odkar je elita, zbrana v Stožicah, napravila unicum v čaščenju totalitarnih simbolov, ko je dvorana hkrati skandirala, češ, da je Evropa tolpa lopovov. Kaj vleče Mateja Tonina, da v razmerah vsesplošnega obubožanja upokojencev glasuje za privilegirano pokojnino nekdanjega predsednika CK ZKS-ja, ne vemo. Kaj ga nagiba k temu, da shodu Zbora za republiko ob kulturnem prazniku odvzema legitimnost, ne razumemo. Kaj je v ozadju, da se oddaljuje od sredobežnega jedra, ki pomeni v razmerah konca totalitarnega sistema vzpostavljeno identiteto stranke, ta je obetala biti prva v slovenski politiki, je še manj jasno. Očitno pa je, da se je Matej Tonin (in molčeča večina aparata v NSI, ki to podpira) odločil spodsekati nujni skupni imenovalec slovenske pomladi, na katerem sloni tudi njegova politična usoda. Če govorimo o letalski terminologiji, je to kontroliran prilet v teren, to je stanje, ko pilot sam usmeri letalo v zemljo. To ni toliko namenjeno NSi, ki so jo strici, ki vso igro nadzorujejo, že odpisali. Namenjeno je izrinjanju evropske (in vsesplošne) normalnosti iz države, v tem pa so si tatovi spominske plošče na Roški in mladi poslanec NSI presenetljivo enotni.