Izbira poklica

Izbira poklica je nekaj prikrito tragičnega. Odpovedati smo se morali vsemu drugemu, ukalupiti se v zgolj eno izbiro. Takrat si Eriksonove krize istovetnosti (vir) še nismo mogli privoščiti; treba se je bilo v dobro ali v slabo odločiti za en sam poklic.

Tega problema na primer v anglosaških deželah, kjer imajo kolidže (angl.: colleges), ni, ker se z vpisom nanj mlad človek še ne opredeli. V kakršnikoli kombinaciji si univerzitetne predmete od matematike do zgodovine izbira sam. Na kolidž se vpisujejo mladi nekako od sedemnajstega do osemnajstega leta. Pri dvaindvajsetih se že lahko suvereno zožijo na en sam poklic. V celinski Evropi univerzitetnim oblastem, tudi v Franciji, še ni postalo jasno, da je tak sistem bistveno bolj racionalen – ne pa da "starejše mladoletnike" ženejo v prezgodnjo izbiro.

Koliko delovnih let je tako izgubljenih? Iz koliko mladih in nadarjenih ljudi tak sistem naredi življenjske poražence? Koliko je takih, ki šele prepozno ugotovijo, da so se opredelili za napačen poklic? Kdo bo izračunal nevidno gospodarsko škodo, ker na dolgi rok takó ni vsakomur omogočeno, da bi prispeval po svojih najboljših močeh? Mimogrede, Oscar Wilde je menil, da bi bil to smisel socializma (vir).

Usmeritveni testi Sam sem pred maturo zavil na zavod za zaposlovanje v Parmovi ulici, tam je menda še danes, in naredil poklicno-usmeritvene teste. Ti so me napotili na pravo. Ko pa sem prvič prišel na predavanja rimskega prava profesorja Viktorja Korošca, ki je bil sicer svetovni izvedenec za hetitsko pravo (vir), me je to od prava dodatno odbilo.

To je poučno; starševska mantra, da naj se mladostnik po svojih subjektivnih nagnjenjih kar sam odloči, kaj bo študiral, grdo zavaja. Kaj je objektivno res, pa povedo testi, ki so jih validirali na več sto tisoč mladih ljudeh. To med drugim pomeni, kar ljudje vedo, da ne gre zaupati strokovnjaku, ki je nad svojo stroko navdušen in veliko govori. Pravega profesionalca, ker ga obvlada, poklic več ali manj dolgočasi.

Da sem se sam prav odločil, je meni postalo jasno šele pozneje, v drugem letniku, ko sem pri pravu naenkrat dosegal nepričakovane uspehe. Ti so me na koncu tudi pripeljali na Evropsko sodišče. Zahvala gre potemtakem tistim testom na Parmovi.

Samoaktualizacija Za življenjsko srečo pa je res odločilno, da človek počne tisto, za kar ima objektivno vokacijo, poklic. To je vprašanje samoaktualizacije, to je bilo jasno že Danteju (vir). Pravi, da se človekova bit krepi, če počne tisto, čemur je najbolj podoben. Srbi bi zelo primerno rekli "podoban". To pokriva obe Dantejeve možnosti.

Dante "V vsakem dejanju je temeljni namen tega, kar deluje – pa če deluje po naravni danosti ali iz napora volje –, da s tem izkaže in izpove podobnost samemu sebi.

Zato velja, da ima tisti, ki pristno deluje, s tem veliko veselje. Kajti vse, kar deluje, želi biti samo sebi podobno. Če tako, se bit tistega, ki pristno deluje, s tem zelo okrepi. Kot posledica se zato pokaže užitek. Če zadostimo tistemu, kar je na ta način zaželeno, vedno sledita pristna užitek in veselje. Zato nič ne deluje, če s tem ne izpričuje lastne sicer skrite podobnosti samemu sebi." (vir),

To je daleč najboljša opredelitev samoaktualizacije.

Dobra družba? Ko se mladostnik prvič odloči za neko fakulteto na univerzi in za poklic, ne ve, da si s tem za vse življenje izbira tudi slabo ali dobro družbo.

Umetnost in znanost Tu pride v igro vprašanje, ali znotraj poklica (profesije) deluje pozitivna selekcija. Pravi talent je tako ali tako izredno redek. Violinist se ne more pretvarjati. Ko stopi na oder, je takoj jasno, ali ima talent ali ga nima. (Kot je nekoč dejal Itzhak Perlman (vir), pa je žal tudi v glasbi veliko odvisno od sreče in zvez.) Takim, ki nimamo izrazitega talenta, in takšnih nas je 99 odstotkov in več, preostane le kateri od rutinskih poklicev. Rutin se lahko priučimo.

Odkrivanje ustvarjalnih Obstajajo pa zdaj že izvrstni psihologi, ki se ukvarjajo z ustvarjalnostjo. Ustvarjalnost se da meriti, ustvarjalne v organizaciji pa je treba najti. Treba jim je dati mesto, kjer bodo celotno organizacijo kot lokomotiva vlekli naprej. Lela Tepavac (vir) je tako na primer svetovala filadelfijskemu simfoničnemu orkestru: če ustvarjalnega čelista postavite za koncertnega mojstra, bo vse čeliste spodbujal v pravi smeri. Zanimivo je, da so po teh testih v ZDA od vseh najustvarjalnejši ravno pravniki. Med preizkušenim I. Q.-jem (vir) in drugimi osebnostnimi lastnostmi obstaja visoka korelacija.

Pravo Če zdravnik naredi napako, pacient umre; če je dober diagnostik, pacienta morda reši. Če fizik nima dobrih idej, mu bo objektivna dejanskost na znanstvenem poskusu dokazala, česa ni zmožen. To velja za veliko poklicev, za pravo pa ne velja. V pravu je vse odvisno od tega, ali si svoje kolege prepričal. Chaim Perelman zato trdi, da je pravo govorniška veda (vir).

Pred kratkim je bila na primer na veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) sprejeta zadeva Khan proti Nemčiji (vir); v malem senatu sem bil manjšina in sem zato pisal ločeno mnenje. Sodnike v prizivnem panelu pa je kasneje to mnenje pozneje prepričalo in zadevo so sprejeli na veliki senat.

To je seveda zadoščenje. Toda nekdo, ki pravičnost jemlje resno, je v kolektivnem odločanju tudi na ESČP pogosto frustriran in razočaran. (Prejšnja in sijajna irska sodnica je zaradi tega odstopila.) Edino, kar sodniku še preostane, je Wittgensteinova logična prisila (vir), kot temu pravi Barry Stroud. Ta pa seveda deluje samo ob dani kolektivni stopnji I. Q.-ja.

Krivica storjena, ne pokaže se nobena Storjena krivica nepovratno potone v sodnih arhivih. V pravu negativnega povratnega vpliva (negative feedback) iz objektivne dejanskosti, kot je to res v empiričnih znanostih, preprosto ni. Poleg tega je naše slovensko pravo varovano še s carinsko pregrado jezika. To pomeni, da se v domačih pravnih srenjah lahko dogajajo groteskne neumnosti, ne da bi se iz tujine to sploh lahko videlo in grajalo. Zato so v slovenski "pravni državi" mogoči pogosti nelogični, črkobralski in krivični absurdi. Edini povratni vpliv na slovensko vladavino prava tako prihaja iz Strasbourga. Je pa seveda bistveno, da bo tam sedel slovenski sodnik (sodnica), ki se bo tega zavedal – ne pa da bo nekritično branil slovenski pravni ceh.

Tako sam zavidam ljudem s tistim poklicem, pri katerih objektivna realnost sama pove, ali ima kdo prav ali ne. Ne pa da je strokovnjak odvisen od milosti svojih kolegov, za katere domneva, da nimajo prav. Le na koncu se boljša pravna presoja včasih prebije na plano, zato pa pravo tudi deluje po instancah in zato sodni mlini res meljejo počasi. Za preostale primere pa pogosto velja Ciceronova formula summum ius, summa iniuria: najvišje (formalno) pravo, pa največja (vsebinska) krivica.

Pozitivna selekcija V pravu, za razliko od nekaterih drugih poklicev, pozitivna selekcija ne deluje. Če je nevrokirurg profesor Dolenc uspešen pri izvirni operaciji anevrizme pod turškim sedlom (sella turcica) v možganih, ga vabijo od povsod – ne glede na to, ali je "simpatičen" ali ne. Isto je veljalo za slavnega kirurga roke Marka Godino (vir). Tako je med kirurgi objektivno, za pacienta na biti ali ne biti, zagotovljena pozitivna selekcija.

Sodeč po tem, koga nam države pošiljajo kot sodnike na ESČP, pa tudi znotraj domačih pravnih sistemov nikoli ni zagotovljeno, da se bo povzpel tisti, ki je zares najbolj sposoben. Kot pravijo na Harvardu, odlični ostanejo z nami (na fakulteti), prav dobri postanejo sodniki in zgolj dobri so tisti, ki zaslužijo denar: "A’s stay with us, B's become judges and C's – make money …"