Iz Slovenije nastaja beznica

Ta mesec sem nekaj dni preživel v Nemčiji, najbolj zaželeni državi v zdajšnjem preseljevanju narodov. Jasno mi je, da idealne države brez krivic ni. Idealne države niso niti Švedska, Kuba ali Bolivija. Zdi se nam, da je življenje drugje pač lažje in lepše zato, ker nismo čustveno vpeti v tamkajšnje spore, zdrahe in travme.

Kaj se je septembra dogajalo v Nemčiji Na letalo sem si vzel levičarski tednik Spiegel. Prebiral sem ga že kot dijak, ko sem tri poletja zapored v okolici Ulma ob pol petih zjutraj raznašal časopis.

1. Kancler, ki nikoli ne bo veliki kancler Najprej preberem članek o nekdanjem kanclerju Gerhardu Schröderju na poslovni poti po Južni Koreji. Novinar na začetku poudari pomen in slavo njegovega poguma, ker si je v zameno za uspešno izpeljavo reform, zaradi katerih je danes Nemčija gospodarska velesila, pred desetimi leti upal izgubiti oblast.

Nato začne z analizo njegovih zdajšnjih aktivnosti, ob katerih levi tednik o levem nekdanjem kanclerju napiše, da zaradi njih nikoli ne bo spoštovan. Z njim so bili namreč na njegovem poslovnem obisku v Seulu. Še vedno je aroganten, ciničen, poln samega sebe, a obenem zvezda. Politični dediščini navkljub se je odločil, da bo raje služil, in sicer zaradi svojega poznanstva s Putinom z ruskimi oligarhi. Gerhard Schröder se vede, kot da nikoli ne bi bil nemški kancler...

2. V postelji z urednikom Nato članek, kako je šef socialdemokratov Sigmar Gabriel zlezel v posteljo z odgovornim urednikom Bilda, najvplivnejšega nemškega tabloida. Opozarjajo na nehigiensko in za demokracijo nevarno sprego med politikom in časopisom, ki drug drugemu delata politično agendo.

3. Preiskave belih ovratnikov V nedeljo je izbruhnila afera VW. Ampak v petek – pet dni pozneje – patriarha Martina Winterkorna ni bilo več. Bil je zgodovina, imenovali so že njegovega naslednika Matthiasa Müllerja. Človek iz njegovega ožjega kolektiva, znan po tem, da mu je znal tudi javno nasprotovati, uživa največ zaupanja lastnikov, da bo odslej znal pošteno voditi koncern. Ta teden je že znano, da proti odstavljenemu patriarhu vodijo kriminalistično preiskavo zaradi njegove odgovornosti pri vodenju koncerna.

Še ostreje je v ZDA: namestnica generalnega državnega tožilca Sally Yates je napovedala, da se bo ameriško tožilstvo usmerilo v tožbe zoper posameznike, odgovorne za gospodarski kriminal, ne glede na pripravljenost korporacije za sodelovanje s tožilstvom. Odpustkov si ne bo več mogoče kupovati. Tožilci zahtevajo denarne in zaporne kazni odgovornih, ki so zavajali potrošnike in škodovali okolju.

Kaj se je septembra dogajalo v Sloveniji Tudi september v Sloveniji ni bil dolgočasen.

1. Otroci umirajo, ampak odgovornim se nič ne zgodi V Sloveniji je sredi meseca za nekaj pičlih dni odmevalo poročilo o nepravilnostih pri otroški srčni kirurgiji. Posplošujem: izbrani bogovi v belem so se malo igrali, kdo bo dobro zaslužil, malo pa med seboj tekmovali, kdo ima večji ego. Rezultat so mrtvi otroci, povsem porušeno zaupanje bolnikov in strah staršev, ki imajo otroke s prirojenimi srčnimi napakami.

Posledica: "Ukrepov zoper odgovorne za zdaj ne bo, saj je, kot poudarjajo na zbornici, trenutno še vedno nemogoče trditi, ali so rezultati programa dobri ali ne, ker podatki niso niti točni. Zato je najprej treba dopolniti vso dokumentacijo, če ta sploh obstaja."

Pomembno je predvsem to, da je Simon Vrhunec dobil službo v UKC in da se je Andrej Baričič že vrnil z dopusta. Nekdo pač mora podpisovati pogodbe za nove naložbe. It's all about the money, you stupid!*

2. Nategnil je vse, zdaj pa išče oddih na morju In ko že govorimo o zdravju: Ivan Zidar, ki zaradi zdravstvenih težav ne more hoditi na sodišče, kjer proti njemu poteka več postopkov, je začetek tega meseca razglasil osebni stečaj. A prejšnji teden je njegova žena, ki je sicer vse življenje gospodinja, na Obali kupovala nepremičnino.

To je Ivan Zidar, zaradi katerega smo gradnjo avtocest preplačali za dve milijardi evrov – tisoč evrov na vsakega Slovenca.

Kaj je v Sloveniji narobe? Zdaj bom napisal bogokletno trditev in trkam na vaše sočutje ter usmiljenje, ne kamenjajte me ali ne pljuvajte za menoj, ko me ob priložnosti srečate: življenje v Sloveniji je za večino ljudi lepo, udobno (za mnogo zaposlenih se delovnik konča najpozneje ob štirih, v petek še mnogo prej; v eni uri smo lahko na morju ali pozimi na smučišču), ugodno (občutne socialne podpore) in varno. Tarnanje in stokanje Slovencev je v obratnem sorazmerju z resnično stisko.

Osebno pa bi se veliko bolje počutil, če bi spremenili dve stvari – in obe lahko spremenimo zgolj sami, tega nam ne more nihče vsiliti:

1. Da ne bi bili tako zaprti pred idejami, s katerimi se ne moremo stoodstotno strinjati. Pri nas namreč vlada izjemna ideološka – predvsem levičarska – hegemonija, mediji so večinoma na decimalno vejico mnenjsko predvidljivi.

Za državljane bi bilo nujno, da se čim prej naučimo živeti v različnosti mnenj, ne pa, da se gremo vojno, kjer hoče ena stran povsem prevladati nad drugo, obenem pa razume lastno zmago in zadovoljstvo le, ko je nasprotna stran povsem ponižana in poražena, in ne, ko je dosežen kompromis.

2. Ljudje bi se v tej državi občutno bolje počutili, če bi obstajal občutek pravičnosti. Zdaj tega ni. Mladi, ki vstopajo na trg dela, so soočeni z izrazitim občutkom nepravičnosti, kajti vsak dan se soočajo s primeri, da so tisti, ki ne delajo, plačani enako ali celo bolje kot oni. Zgoraj sem opisal, kakšne kazenske sankcije grozijo odgovornim v VW – mi znate našteti, koliko bankirjev, županov najlepših mest in menedžerjev je na Dobu? Pa toliko hišnih preiskav in vloženih ovadb smo videli v zadnjem desetletju … Ne, ne pozivam k sodnemu linču, govorim le o tem, da je v tej državi upravičeno prisoten občutek nepravičnosti.

Mladi in sposobni ljudje bodo skupaj z migrantskim valom iz te države odšli, če ne bo upanja, da se stvari obrnejo v pravo smer.

* Vse se vrti okoli denarja, bedak.