Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
30. 7. 2012,
13.32

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Ponedeljek, 30. 7. 2012, 13.32

8 let, 3 mesece

Iskanje izgubljenega sveta

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
V slovenski književnosti 20. stoletja je roman S poti Izidorja Cankarja nekaj posebnega, redkega.

Bojan Štih ga je označil za psihološko-intelektualni roman, Janko Kos pa celo za dekadenčnega. Če imamo pred očmi prevladujočo snov naših takratnih piscev, potem je Cankarjevo potopisno obarvano delo brez dvoma izstopajoče. Namesto arhetipsko slovenske, tj. kmetske, socialne in proletarske tematike z začetka 20. stoletja, se mladi bratranec precej bolj čaščenega Ivana ukvarja z vprašanji estetike, arhitekture in umetnostne zgodovine. V maniri modernega evropskega človeka, ki išče smisel bivanja, piše o glasbi, mitologiji, psihologiji in etnografiji, se spopada s filozofskimi vprašanji in ne more uiti medčloveškim odnosom, ljubezni.

I.

Med našimi potopisnimi avtorji je morda samo še njegov sodobnik Mirko Javornik tisti, ki ga odlikuje toliko svetovljanske širine in razgledanosti. A v primerjavi z Izidorjem Cankarjem je bil Javornik politično preveč problematičen, da bi preživel kritiko novega družbenega reda, ki jo je na področju literature več desetletij z neizprosno roko pisal stari patriarh in nedotakljivi Josip Vidmar. Precej je k svoji tabuizaciji pripomogel tudi Javornik sam, ker se je v obdobju bratomorne vojne postavil na napačno stran.

Kar zadeva politični instinkt in občutek za preživetje, je bil Izidor Cankar zanesljivo uspešnejši in boljši. Kot večletni karierni diplomat obeh Jugoslavij, najprej Kraljevine in nato še Titove, je imel namreč privilegij, ki ga večina naših umetnikov ni imela. Namreč denar in veliko željo po potovanju. V obdobju pred I. svetovno vojno in med obema vojnama je bilo teh še posebej v izobilju, tudi zaradi poklicnih obveznosti. Po letu 1945 pa se je Cankarjeva domovina tako rekoč hermetično zaprla proti zunanjemu svetu, predvsem dekadentnemu in malomeščanskemu Zahodu, zaradi česar je nekaj škode brez sence dvoma utrpela tudi literatura. Sicer neprimerljivo manj od prava in drugih družboslovnih znanosti; spomnite se samo peklenskih muk, ki jih je v montiranem Nagodetovem sodnem procesu doživljal prvi dekan ljubljanske fakultete in pred fašizmom iz Trsta pobegli Boris Furlan, ki ga je angleščine učil nihče drug kot James Joyce.

A vseeno je obdobje nasilne proletarizacije Slovenijo intelektualno dobesedno paraliziralo. Boštjan M. Zupančič bi celo dejal, da obglavilo. Elita je bila pobita. Ostalo je pogorišče. In na njem je bilo svetovljanstvo predvojnega Izidorja Cankarja videti nekako tako neresnično kot pogled skozi debelo steklo na bogato obloženo banketno mizo s perspektive razžaljenih, ponižanih revežev in brezdomcev.

II.

Namesto tradicionalnega Dunaja, v katerem so se literarni velikani prepogosto utapljali v svoji socialni patologiji, je Izidor C. svoj nekolikanj zasanjani pogled usmeril na jug, proti soncu, morju, lagodnemu življenju in kulinaričnemu paradižu Evrope. Stran od zatohlih ulic meglene Mitteleurope, stran od spominov na izrabljeno mantro o tisočletnem zatiranju malega, upornega naroda.

V bistvu je Cankarjev bratranec v letih pred I. svetovno vojno pobegnil natanko tja, kamor je že od konca 18. stoletja zahajala vsa evropska aristokracija, med katero so se znašli tudi bogato meščanstvo in številni znameniti umetniki. Cankar je potoval po severnoitalijanskih mestih, mestecih in tam v maniri svetovljanskega popotnika čutno doživljal pokrajino, kulturo in ljudi. Kasnejši profesor umetnostne zgodovine si je vzel nekaj mesecev za študijsko potovanje in v tem času je poleg zbiranja gradiva za doktorsko disertacijo nastajala tudi ideja o romanu (ki je v celoti kot knjiga izšel šele po koncu I. svetovne vojne).

III.

Izidorja Cankarja sem si vzel kot uvodni motiv, neke vrste iztočnico, na podlagi katere bom opisoval svoja doživljanja sveta, ljudi, kulture in vseh drugih družbenih fenomenov, ki so se me na tak ali drugačen način dotaknili v zadnjem desetletju in me bržkone tudi zaznamovali. Pisal bom o občutenju soparnega popoldneva v Palermu, o čaju v Riadu, kavi v Tbilisiju, o parkih Pariza, divjih in nenaseljenih plažah kamboških otokov. Potapljal se bom v spomine na prostrane travne stepe Kirgizije, luksuzne hotele v Bangkoku, osamljene gozdove severne Norveške, slikovite ceste priobalne Kalifornije ...

Bežal bom iz Slovenije, iskal bom zanimive kraje na vseh straneh neba in poskušal čim bolj doživeto opisati vse, kar sem imel priložnost videti, okusiti in česar se spominjati v letih, ko sem nehote živel življenje nemirnega popotnika, ki išče svoj mir v oddaljenih kraljestvih upanja.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Ne spreglejte