Sobota, 18. 6. 2016, 11.13
6 let, 6 mesecev
kolumna
Hrvaška nogometna vojna na vse ali nič
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
14
Zakaj izgredov na petkovi tekmi med Hrvaško in Češko ne moremo ločiti od političnih in družbenih dogajanj na Hrvaškem in v njenem nogometu? In zakaj gre za zgodbo o "mafiji", ki so ji njeni huligani po več letih ideološkega in interesnega sobivanja ušli z vajeti?
Hrvaška ekipa je imela v skupnem seštevku gol prednosti, ko je na igrišče s tribune, na kateri so bile hrvaške zastave, padla prva bakla. Navijači, ki so si popoldne pred tekmo popestrili z uničevanjem središča idiličnega francoskega mesta, so na druge dele tribune začeli metati različne predmete. Vdor na igrišče jim je preprečila policija, ki je vdrla na njihovo tribuno in jo izpraznila.
Ne, govora ni o petkovem srečanju med Hrvaško in Češko, ki jo je del hrvaških "navijačev" pri rezultatu 2-1 za "lepo našo" prekinil s festivalom pirotehnike na štadionu v Saint-Etiennu, ampak o tekmi iz davnega leta 1994. V prvem krogu zdaj že ugaslega pokala pokalnih zmagovalcev sta igrala francoski Auxerre in klub, ki je v času vladavine Franja Tuđmana slišal na imeni Croatia in HAŠK Građanski, pred in po tem pa je bil znan kot Dinamo.
Kako nam lahko dogodki iz davnega leta 1994 pomagajo razumeti divjanje huliganov 22 let pozneje, ki ga danes obsoja celotna nogometna Evropa?
Nočna mora za Hrvate: "športni teroristi" in poškodba Luke Modrića #foto
Hrvaška nogometna reprezentanca je bila v času Franja Tuđmana (levo) ambasador države.
Nogomet in politika z roko v roki
Že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja je nogomet na Hrvaškem domala nemogoče ločiti od politike, tranzicije, tajkunizacije, (po)vojnega dobičkarstva, ideološke lustracije in drugih družbenih procesov.
Predsednica jezna na sovražnike Hrvaške: Sram vas bodi
Že dokončni razpad Jugoslavije se je v mitološkem smislu začel z nogometno tekmo – med Dinamom in Crveno Zvezdo, ki se zaradi neredov na štadionu Maksimir nikoli ni odigrala. Med vojno so bili navijači Dinama in Hajduka med prvimi prostovoljci na fronti. Medtem ko so stali v jarkih in šteli mrtve, sta njihova kluba padla v roke ljudi iz HDZ-jeve tranzicijske elite.
Posebno vlogo je Tuđman namenil nogometni reprezentanci. Ni bila zgolj ambasador nove države, ampak paradni konj nacionalnega ponosa in "civilnodružbeni" podaljšek ene politične opcije, namenjen krepitvi kulta predsednikove osebnosti.
Miroslav "Ćiro" Blažević je hrvaško reprezentanco vodil do njenega največjega uspeha - 3. mesta na SP 1998 v Franciji.
Reprezentanca Franja Tuđmana
Tako je razumljivo, da njen selektor ni postal Tomislav Ivić, eden najuglednejših svetovnih trenerjev, ampak Miroslav Blažević, sporni nogometni poslovnež in po mnenju številnih šarlatan, ki mu je Tuđman že pred tem zaupal upravljanje njemu ljubega Dinama, kluba z zanj preveč komunističnim imenom.
Iz tistih časov krožijo zgodbe, da je imel hrvaški predsednik zadnjo besedo pri izbiri posameznih članov pozneje "bronaste" reprezentance. S Tuđmanovo smrtjo leta 1999 in zamenjavo oblasti se je zdelo, da se bo popkovina med HDZ in nogometom vendarle pretrgala. Po aferi s prirejanjem izida zadnje tekme prvenstva med Rijeko in Osijekom, ki je ob pomoči obveščevalnih služb naslov prvaka prinesla Dinamu, se je začelo čiščenje. Javna podpora generalom, ki jih je odstavil predsednik Mesić, je Blaževića dokončno odnesla s položaja selektorja. Dinamo je dobil nazaj svoje ime. Kmalu zatem je po šestih letih prvak spet postal Hajduk.
Janica Kostelić: Glas proti športu in narodu
Nekdanji kapetan hrvaške reprezentance in pozneje tudi njen selektor Niko Kovač je bil leta 2007 na predvolilnih plakatih stranke HDZ.
Mamićev prevzem hrvaškega nogometa
A v novem stoletju sta se zgodila dva procesa:
1. Politično dogajanje, izročanje hrvaških generalov v Haag in postopna ideološka radikalizacija na desnici so postopoma spremenili tudi navijaške simbole in kulturo reprezentance. Še bolj se je nagnila v desno. Močno se je okrepilo koketiranje z ustaštvom. Med rdeče-belimi kockastimi majicami so se pojavile črne. Uradni "soundtrack" reprezentance ni bila več Severina, ampak nacionalistični pastirski rocker Thompson. Navijaški napev o hrvaški materi je zamenjal ustaški pozdrav, uvodni stavek vseh njegovih koncertov. Reprezentanca je ostala tesno povezana s HDZ, ki je imel v navijačih pomembno volilno bazo. Njen kapetan Niko Kovač je v predvolilni kampanji leta 2007 nastopal na plakatih stranke.
2. Hkrati je popolno oblast v hrvaškem nogometu začel prevzemati tranzicijski poslovnež in nogometni menedžer Zdravko Mamić, ki je bil v Tuđmanovem obdobju za več let umaknjen od korita. Z njim je zavladal tudi od države in mesta Zagreb subvencionirani Dinamo, ki mu finančno izčrpani in izropani Hajduk ni mogel več slediti. Še posebej ne po letu 2009, ko se je s položaja predsednika vlade umaknil Ivo Sanader, deklarirani navijač Hajduka.
Mamić je hrvaški nogomet v prihodnjih letih postopoma spremenil v svoj fevd, v katerem danes obvladuje vse: Dinamo, več klubov prve lige, denarne tokove pri prodajah igralcev prek "off-shore" podjetij v tujino, sodnike, večji del medijev, nogometno zvezo in nazadnje še reprezentanco.
"Uefa ne bo izključila Hrvaške," je prepričan Šuker
Španci visoko zmagali, Hrvaška imela vse, dobila pa točko in bakle
Glavne niti v hrvaškem nogometu v zadnjih letih vleče alfa in omega zagrebškega Dinama Zdravko Mamić.
Udarec v srce hrvaškega juga
Prav njegov prevzem "svetinje" hrvaškega nogometa, ki jo je s pomočjo "svojega" selektorja odkrito spremenil v mednarodno izložbo izbranih Dinamovih igralcev, je bil po vseh aferah zadnji udarec v srce hrvaških ljubiteljev nogometa. Predvsem tistih iz južnih delov Hrvaške, ki so po zatonu Hajduka že več let vnaprej obsojenega na največ tretje mesto v državnem prvenstvu. Ti so izgubili enega od zadnjih mentalnih pribežališč in ventilov pred vsakodnevnimi socialnimi stiskami in gospodarsko neperspektivnostjo države.
In tu pridemo do Francije 2016. Tako kot je bilo divjanje Bad Blue Boys, ki je leta 1994 Dinamu prineslo enoletno izključitev iz evropskih tekmovanj, v resnici del boja proti političnemu prevzemu nogometnega kluba, tudi bakle, ki so v petek letele na zelenico v Saint-Etiennu, niso "le" akt huliganizma, ampak imajo precej širšo družbeno razsežnost. Nanje lahko gledamo kot na dejanje iz obupa – kot edini mogoč izliv frustracij zaradi privatizacije reprezentance, vrsto let pravzaprav edine res javne dobrine na Hrvaškem.
Prizori, ki lahko Hrvaško drago stanejo.
Vojna, ki traja že dve leti
V resnici gre za novo bitko v vojni, ki jo radikalnejši del navijačev z nogometno oblastjo bije že od leta 2014, ko so ti skušali prekiniti tekmo v Milanu. Za spopad med nogometno "mafijo", kot Hrvaški nogometni zvezi pravijo njeni nasprotniki, in na pol paravojaškimi formacijami, ki jih je ista "mafija" pomagala ustvariti ter po potrebi zlorabljati za svoje politične in druge cilje.
Za zdaj Mamić spopad dobiva, a cena, ki jo za to plačuje reprezentanca, je (pre)visoka. Tekme mora igrati pred praznimi tribunami. V Splitu in okolici visijo transparenti, ki pozivajo k njenemu bojkotu – nekaj, kar si je bilo v devetdesetih letih nemogoče predstavljati.
Kakšen bo razplet te vojne, je težko napovedati. Mamić ima kljub kriminalističnim preiskavam še vedno zaslombo pri HDZ, ki jo na veliko financira.
Prav tako pri predsednici Kolindi Grabar Kitarović, Mamićevi prijateljici iz policijskih prisluhov, ki s kazanjem na fantomske "projugoslovanske strukture" kot krivce za nerede ustvarja poceni medijski spin, vedoč, da gre v resnici za njeno volilno bazo.
Obe strani bosta šli do konca – ne glede na posledice. Mamić že zato, ker je od razpleta tega boja zelo verjetno odvisna tudi njegova osebna svoboda. Najradikalnejši del navijačev pa meni, da ga lahko odstrani šele s torpediranjem same reprezentance – njeno izključitvijo iz vseh tekmovanj, do katere ob ponavljajočih se incidentih ni več daleč. In to v času, ko ima generacijo, morda zrelo celo za evropski naslov, in nogometnega genija Luko Modrića.
Do incidenta z baklami je Hrvaška še vodila z 2:1 proti Češki, na koncu pa sta se moštvi razšli z neodločenim rezultatom 2:2.
Bakla, ki lahko Hrvaško pošlje domov
Gre za spiralo, ki vodi v (samo)uničenje hrvaškega nogometa. Za nameček se vse skupaj dogaja v toksičnem okolju: družbi, prežeti z ekonomsko in socialno krizo, obujanjem demonov iz polpretekle zgodovine, pritiski mednarodnega kapitala, regionalnimi sovraštvi, protestih in po novem še politično nestabilnostjo. V državi, ki je še nedolgo nazaj v teh istih huliganih, že zdavnaj prežetih z desničarsko ideologijo, videla "prave Hrvate" in orodje za različne politične cilje. Zdaj so ji dokončno ušli z vajeti.
Ni torej izključeno, da bo že v torek proti Španiji s hrvaške tribune na igrišče priletela bakla, ki bo Modrića in kolege poslala domov. Na žalost vseh nas, ki te dni na evropskem prvenstvu stiskamo pesti za edino ekipo s področja nekdanje Jugoslavije.
14