Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Primož Cirman

Sobota,
10. 12. 2016,
4.00

Osveženo pred

6 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4,50

4

Natisni članek

Helios kolumna privatizacija

Sobota, 10. 12. 2016, 4.00

6 let, 6 mesecev

Eni so grozili s Ciprom. Drugi bodo zaslužili.

Primož Cirman

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4,50

4

Helios | Foto Ana Kovač

Foto: Ana Kovač

Primer Helios je potrdil, da smo v Sloveniji v tretjem valu privatizacije večinoma dobili zgolj prehodne lastnike podjetij, ki bodo v razmeroma kratkem času pobrali premijo in jih preprodali naprej. Vse drugo so bile floskule.

Pred tremi leti je z naslovnic in spletnih strani svetovnih finančnih medijev kričala – panika. "Analitiki", udobno nameščeni pred računalniškimi zasloni, več tisoč kilometrov stran od Ljubljane, so tekmovali v apokaliptičnih napovedih o zlomu Slovenije.

Prerokba je bila napisana: po finančnem zlomu Cipra je le še vprašanje časa, kdaj bo na vrsto prišla še naša država.

Država je na radar mednarodnih finančnih špekulantov, kamor jo je pripeljal pok balona, imenovanega Slovenija d.d., prišla povsem nepripravljena. Vlada je bila v rokah koalicije "ad hoc", na hitro zbrane po padcu Janeza Janše. Vodila jo je Alenka Bratušek, pozneje neuspela kandidatka za evropsko komisarko. Pritisk je rasel. Trojko so začeli klicati celo nekateri domači politiki.

Približno takrat, ko so se začeli stresni testi slovenskih bank, je pred poslance prišel minister za finance Uroš Čufer. Predstavil jim je enega od "kamenčkov v mozaiku predlaganega programa ekonomske stabilnosti". V mislih je imel seznam 15 podjetij za prodajo.

Nanj je takratna vlada uvrstila "vse živo".


Morda vas zanima tudi:

-> Zakaj je Slovenija mikavna za Japonce
-> Helios prodali Japoncem
-> Ministru Gašperšiču samo še dva meseca časa za ...


Podjetja, ki so jih že prodajali (Adria Airways, Elan, Fotona in Helios), drugo največjo banko (Nova KBM), borzne družbe, ki so nekoč veljale za skoraj infrastrukturne (Telekom Slovenije, Aerodrom Ljubljana), velika industrijska podjetja (Unior, Cinkarna) in podjetja v takšnih ali drugačnih težavah (Paloma, Aero). Za dobro mero se je na seznamu našel prostor še za Žito, Adrio Airways Tehniko, Terme Olimia bazene in Gospodarsko razstavišče.

Uradna utemeljitev seznama je šla nekako takole: s privatizacijo bo Slovenija pokazala voljo do "strukturnih reform", kar naj bi pomirilo tuje upnike. Seveda ni pomagalo, saj so ti že zdavnaj zavohali kri v obliki visokih pribitkov na slovenski dolg.

Po kakšnih kriterijih je ministrstvo za finance pripravilo seznam, ni vedel nihče. Pozneje se je izkazalo, da jasnih meril zaradi naglice, namenjene potešitvi tujih upnikov, v resnici ni bilo. Celo poslanci niso skrivali, da jih je vlada postavila pred dejstvo. Matjaž Han (SD) si "je želel mirnejše roke, s katero bi potrdil ta sklep". Šlo je za las. Seznam je dobil 46 glasov.

Tri leta pozneje so se razblinili vsi miti, ki smo jih poslušali v tistih kaotičnih mesecih leta 2013. Za spomin jih naštejmo po vrsti.

Se spomnite argumenta o nujnosti umika države iz gospodarstva, ker da ta ne more biti lastnica podjetij? Danes eden od lastnikov Žita ni več slovenska, ampak – prek Podravke – hrvaška država.

Danes eden od lastnikov Žita ni več slovenska, ampak – prek Podravke – hrvaška država. | Foto: Tina Deu Danes eden od lastnikov Žita ni več slovenska, ampak – prek Podravke – hrvaška država. Foto: Tina Deu

Kaj pa, da država ob prodaji nima izbire? Primer Nove KBM: medtem ko si je več držav zaradi poplave bank, ki so naenkrat prišle na police, kar je seveda zniževalo njihovo ceno, izbojevalo podaljšanje rokov za prodajo, smo v Sloveniji ugotavljali, da moramo banko z lastnega seznama vsekakor prodati, ker drugače ne gre.

Apollu in EBRD se tako danes upravičeno smeji. Banka, zdaj osvobojena spon programa "prestrukturiranja", ki so ga spisali v Bruslju in Frankfurtu, kupnino že pridno vrača z dividendami, nakazanimi v Luksemburg.

In ne nazadnje, kaj je s strateškimi lastniki, ki naj bi prišli in razvijali podjetja?

Elan je v lasti podjetja nabiralnika s Cipra, ki ga obvladuje finančni sklad. Adrio Airways je kupila združba nemških poslovnežev, znanih po tem, da podjetja po prevzemih radi pošljejo v stečaj. Za popotnico so od države dobili še tri milijone evrov kapitala, ki so ga že pospravili. Je kdo omenjal razvoj?

Helios je "dolgoročni lastnik" prodal in kupil hitreje, kot bi zamenjal avtomobil. Še pred novo v seriji novoletnih zabav z izbranimi lepoticami, s katerimi je v tem obdobju zaslovelo podjetje.

Avstrijski Ring je bil že ob prihodu v Slovenijo nekakšen tujek med premazniškimi velikani, ki so vrgli oči na Helios, takrat še v rokah (para)državnih lastnikov in bank. Bil je nekajkrat manjši od domžalske družbe, z lastništvom, varno skritim za prepleteno verigo poštnih nabiralnikov. Njegov javni obraz je bil nekonvencionalni poslovnež, ki se je na (post)absolventskem izletu v Sloveniji zaljubil v – košarko.

Vse se je zdelo preprosto. Helios so kupili z vzvodom, za nekaj časa obremenili njegovo premoženje, ga združili s podjetjem v svoji lasti in ves paket prodali z lepim dobičkom. Tokrat enemu od pravih strategov, ki ob prvi prodaji za takratno upravo niso bili zaželeni. Seveda po preteku roka, po katerem bi bili do razlike upravičeni (državni) prodajalci.

Res verjamete, da je Avstrijcu v dobrem letu in pol uspelo Helios obrniti na glavo in s "sinergijami", znižanjem stroškov in novimi posli občutno povečati njegovo vrednost? Ali je resnica drugje: da so se v Ringu iz domžalske avanture raje umaknili zaradi pritiska ameriških financerjev, ki so očitno pričakovali (pre)več?

Bistvo zgodbe je v resnici drugje.

Prav primer Helios je potrdil, da smo v Sloveniji v tretjem valu privatizacije, ki ga simbolizira seznam 15, večinoma dobili zgolj prehodne lastnike podjetij, ki bodo v razmeroma kratkem času pobrali premijo in jih preprodali naprej. Vse drugo so bile floskule.

Slovenija nikoli ni postala novi Ciper. A marsikdo bo na račun te "grožnje" tudi v prihodnjih letih dobro zaslužil.

Ne spreglejte