Duhovniki in geji

Uradna Cerkev je do zdaj skušala skrivati perverznosti in kriminal, kar se je precej obneslo. A samo kratkoročno. Dolgoročno je to mlinski kamen za vratom, kar dokazujejo nekatere ameriške škofije, ki so se jim najprej spraznile cerkve, potem pa še denarnica. Žrtve lobija so dobri duhovniki Največja škoda se z molkom in sprenevedanjem dela dobrim duhovnikom, ki ostajajo povsem v senci afer. O njihovem delu nihče ne govori, kaj šele da bi o tem pisali mediji. Pošteni duhovniki postajajo resignirani, saj se zdi, da je moč gejevskega lobija v kolarjih nepremagljiva. Povsem smo prepričani, da velika večina slovenskih duhovnikov svoje delo opravlja iskreno in pošteno. Kot odposlanstvo, pri katerem moč črpajo tudi iz celibata, neporočenosti. Ravno tu pa se vidi sprevrženost njihovih gejevskih kolegov, ki so najvarneje skriti prav v talarju (ker v Sloveniji nimamo v šolah pouka o verstvih, naj pojasnimo, da je talar črna duhovniška kuta, kolar pa beli duhovniški ovratnik). Vsak duhovnik je obljubil spoštovanje spolne vzdržnosti. Po našem prepričanju se večina tega drži. Pa čeprav to ni niti najmanj lahko. A vzdržnost velja tudi za duhovnike s homoseksualnim nagnjenjem. Tudi večina teh se, po našem osebnem prepričanju, celibata drži. Že pokojni psiholog in duhovnik dr. Anton Trstenjak je v predavalnici teološke fakultete bodoče duhovnike šokiral, ko jim je povedal, da med njimi v predavalnici sedi tudi nekaj homoseksualno čutečih bogoslovcev. Statistika je pač neizprosna. Kdo je v gejevskem lobiju Ko vatikanisti govorijo o gejevskem lobiju v Vatikanu, vanj štejejo tri vrste ljudi. Spolno aktivne geje, spolno vzdržne homoseksualce in heteroseksualce, ki jih zaradi različnih zadev aktivni geji držijo v šahu. Prva kategorija je najbolj razvpita, saj ne gre samo za ljudi, ki bi občasno spali z istim partnerjem. Tu so promiskuiteta, nenehno menjavanje partnerjev, povezanost s prostitucijo in velikansko porabljanje denarja. Med njimi so tudi pedofili. Tudi v Sloveniji. Pred leti je enega od pomembnih slovenskih članov lobija umorila (ali pa je bil prisiljen narediti samomor) mafija v neki tuji državi, v javnost pa ni prišlo praktično nič. Slovenska Cerkev se je zavila v molk. Govori se, da so določeni duhovniki za neobjavo informacij plačali. Člani lobija so brez vsakih vrednot, saj je duhovništvo zanje le krinka. Tesno sodelujejo in prijateljujejo s svojimi gejevskimi "brati", ki so lahko komunisti, tajkuni ali mafijci. Svetovni nazor pri njih ne igra nobene vloge, saj so tako kot stari Grki prepričani, da je homoseksualnost višja raven ljubezni, ki je heteroseksualec nikdar ne zmore doseči. Temu bi v nekem smislu lahko rekli celo rasizem, saj se imajo za neke vrste nadljudi. Druga kategorija, v kateri so spolno vzdržni homoseksualci, je tiha skupina, ki zaradi narave stvari o tem ne more javno govoriti. Čeprav ne podpira lobija in mu v svojem bistvu nasprotuje. Čeprav so med njimi svetniške osebnosti. V naši družbi, ki je sicer opredeljena kot strpna do istospolno usmerjenih ljudi, je namreč tovrstna enakopravnost samo na papirju. Tudi v Cerkvi – katekizem o homoseksualcih govori kot o ljudeh, ki si niso sami zbrali spolne usmerjenosti in jim mora Cerkev zato posvečati posebno skrb. Homoseksualec v slovenski družbi zelo težko pove, da je drugačen, zato je ta kategorija zelo ranljiva in velikokrat v primežu izsiljevanj in podtikanj prvokategornikov.

V lobiju so tudi negeji Tretja kategorija so duhovniki negeji, ki so si umazali roke s prikrivanjem informacij o različnih spolnih škandalih. Tudi nekateri škofje imajo zvezane roke, saj vedo preveč. Določene ljudi imajo prvokategorniki v šahu zaradi drugih prekrškov, tako moralnih kot finančnih.

Ne tako daleč nazaj je bil neki duhovnik na cerkvenem sodišču obsojen pedofilskih dejanj. Njegov škof ga kljub temu ni mogel prestaviti na drugo mesto, saj sem mu je duhovnik uprl. Upornik je vztrajal na svojem delovnem mestu – vodil je center duhovnih vaj za družine z otroki – še naprej. Namesto da bi škof zaščitil nove potencialne žrtve z odkrito informacijo, je bil mesece in mesece tiho. Na koncu je bil obsojeni duhovnik odstranjen zaradi višje sile.

Cerkev na Slovenskem se s to težavo noče spoprijeti. Prepričana je, da bi jo javno pohujšanje preveč prizadelo. Ne glede na Kristusove besede, da je treba oko, ki te pohujšuje, izdreti. In ne glede na učinek bumeranga, ki so ga doživele številne Cerkve v zahodnih državah. Vse več in več pa je slovenskih duhovnikov, ki si prizadevajo, da bi temu naredili konec. Če so se v času fašizma praktično vsi duhovniki postavili v bran narodu, se bodo prej ali slej postavili tudi v bran Cerkvi.

Kdor ima ušesa, naj posluša. Kdor tega noče slišati, naj si jih pa zatisne.