Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Samo Rugelj

Četrtek,
5. 2. 2015,
13.22

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

kolumna Samo Rugelj

Četrtek, 5. 2. 2015, 13.22

8 let, 3 mesece

Domače branje ali domače prepisovanje

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Pred vrati je kulturni praznik, zato je mogoče prav, da se za trenutek preselimo v šolske razrede. Tu sta dva prizora od tam.

Prvi prizor Učiteljica se z učenci pogovarja o literarnem delu, ki so ga morali prebrati za domače branje. Debata napreduje, pogovor o junakih in vsebini gre vse bolj v detajle, potem pa učiteljica pri nekaterih učencih opazi, da govorijo tudi o dogodkih, ki jih v knjigi ni. Postane pozorna, saj knjigo že iz poprejšnjih let zelo dobro pozna, povpraša te učence še za detajl ali dva, in ko dobi neustrezne odgovore, vpraša dotične učence: "Pa ste res prebrali to knjigo od začetka do konca?" Po začetnem izmikanju učenci priznajo, da so jo sicer začeli brati, potem pa so namesto tega raje pogledali film. Ta se od svoje literarne predloge nekoliko razlikuje. Namesto da bi brali, so učenci raje ubrali bližnjico. Namesto da bi spoštovali dogovorjeno, so goljufali.

Drugi prizor Učiteljica se z učenci pogovarja o literarnem delu, ki so ga morali prebrati za domače branje, ob tem pa pregleduje obnove, ki so jih o napisali o knjigi. Večina je dobro napisanih, potem pa pri nekaj učencih v obnovah opazi enake, popolnoma enake stavke. Pogleda natančneje in ugotovi, da ima nekaj učencev dobesedno enake obnove. "Ste te obnove res napisali sami od začetka do konca?" Po začetnem izmikanju učenci priznajo, da so knjigo za domače branje sicer bolj ali manj prebrali, pri pisanju obnove pa so si pomagali z obnovo, ki je bila že objavljena na eni od spletnih strani. Namesto da bi o prebrani knjigi napisali obnovo s svojimi besedami, so ubrali bližnjico in določene dele obnove po metodi skopiraj-prilepi s spleta vstavili v svoje besedilo. Namesto da bi spoštovali dogovorjeno, so goljufali.

Kaj se dogaja? Podobne reči se na naših šolah dogajajo skoraj vsak dan. Zakaj? Razlogov za to je najbrž preveč, da bi lahko nanje odgovorili v pričujočem besedilu. Posvetili se bomo samo nekaterim od njih.

Vpliv šole na branje in kupovanje knjig, ko učenci odrastejo Veliko odraslih se ob omembi besede domače branje spomni na tiste "zoprne, dolgočasne" knjige, ki jih je bilo treba brati v šolskih letih. Postavlja se zanimivo vprašanje, kako obvezno branje v osnovnih in srednjih šolah vpliva na oblikovanje odraslih bralcev (in kupcev knjig). V nedavno narejeni raziskavi Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji so starši, sorodniki in domače okolje (42 odstotkov) ter šola in obšolske dejavnosti (35 odstotkov) daleč najpomembnejši dejavniki, ki pomagajo ustvarjati bralce knjig, saj skupaj pomenijo skoraj štiri petine vsega vpliva, pri čemer se pozitiven vpliv staršev kaže tudi pri poznejših, bolj intenzivnih kupcih knjig. Šola se po drugi strani pri določenem delu populacije kaže tudi kot zaviralec poznejših knjižnih nakupnih navad. V skupini tistih, ki sploh ne kupujejo knjig, je kar 40 odstotkov takih, ki navajajo šolo kot najpomembnejši dejavnik za poznejše branje knjig. Kljub svojemu obsežnemu programu spoznavanja z jezikom in književnostjo se šola torej ne kaže nujno kot pospeševalec dolgoročne navezanosti ljudi na knjige. Je to presenetljivo?

Slovenski klasiki v šolah V času tega pisanja imajo v razredih, kamor hodijo moji trije otroci, na knjižnem sporedu Pastirce Franceta Bevka, Zdravljico Franceta Prešerna in Jaro gospodo Janka Kersnika. S tem samo po sebi ni nič narobe. Celo nasprotno. Logično je, da Pastirce bereš približno takrat, ko si v istih letih kot junaki v knjigi (kdaj pa, če ne takrat), logično je, da se moraš proti koncu osnovne šole naučiti Zdravljice (ne morem si zamislit boljšega obdobja od tega), in logično je, da boš nekako sredi srednje šole bral take klasike, kot je (ne preveč obsežna) Jara gospoda. Vse to je logično že dolgo, že vsaj štirideset let. Tudi sam sem imel, pred približno štirimi desetletji, za domače branje iste knjige, tudi Prešeren je bil na sporedu približno v istem času. V tem ne vidim težave.

Vendar pa to ne pomeni, da težava ne obstaja. Če zdaj hodiš v srednjo šolo, imaš kar nekaj možnosti, da se ti zgodi, da boš imel v enem samem letu za domače branje na sporedu (zgolj) tri ali štiri drame, recimo Ta veseli dan ali Matiček se ženi, Hamlet, Antigona in pa Tartuffe. Ali pa kako drugo podobno kombinacijo klasičnih del. Tak izbor kaže, da tu (vsaj na tej šoli) ni prisotna nikakršna želja po tem, da bi učitelj slovenščine srednješolcem skušal predstaviti raznovrstnost slovenske in svetovne literature ter jih želel potegniti vanjo. Še več, ta izbor je ostal skoraj povsem zamejen v zgolj eno, dramsko literarno zvrst, ki je že po definiciji precej neatraktivna za branje tudi za veliko večino odraslih (rezultati prej omenjene raziskave kažejo, da drame bere komajda kdo), primarno pa je ta seveda namenjena za gledališko uprizarjanje, torej za drug medij. Na vprašanje učitelju, kako to, da v vsem šolskem letu za domače branje ni na voljo še česa drugega, je ta odgovoril, da je na vrsti v prihodnjem šolskem letu. Kot da je časa za oblikovanje bralca neskončno in leta sama po sebi ne pomenijo ničesar. Odziv učencev in njihovih staršev Zato je tudi logično, da se otroci (in njihovi starši) na poplavo klasičnega branja odzivajo na različne načine in iščejo bližnjice, da opravijo obveznosti v zvezi z njim. Glede na to, da so že leta in desetletja v obtoku večinoma iste knjige, se je na spletu vzpostavila cela infrastruktura obnov, povzetkov in esejev na njihovo temo, s katerimi si marsikdo pomaga. Pri njihovi uporabi bolj ali manj zavestno sodelujejo tudi starši – pogosto tudi zaradi neprijetnih spominov na te knjige iz otroštva –, če že ne spodbujajo tega, pa vsaj pogledajo proč, ko si otroci pomagajo na ta način. In tako nastaja absurdna situacija, ko so slovenska klasična dela v šolskem kurikulumu zato, da bi se mladina seznanila s slovensko literarno zgodovino in kulturo, taista mladina pa (skupaj s starši) uporablja vse mogoče sodobne spletne tehnologije kot pripomoček za to, da se čim bolj izogne njihovemu poglobljenemu branju. Svetovni splet se torej kaže kot najmočnejše orožje proti obveznemu branju klasične literature. Kaj storiti? Rešitev za to absurdno situacijo po mojem mnenju obstaja, čeprav je na prvi pogled paradoksalna. Prej pa še en kratek ovinek nazaj k rezultatom raziskave o branju in nakupovanju knjig. V njej je bilo ugotovljeno, da so najbolj stabilni odrasli bralci in kupci knjig tisti, ki so skozi leta dosegli stopnjo, da preberejo približno eno knjigo mesečno. To zveni logično. Če prebereš eno knjigo na mesec, si nekako ves čas v bralnem procesu, redno branje je tvoja običajna dejavnost, ki jo poganjajo vedno nove in zanimive knjige. Nove in zanimive, to že, boste rekli – ampak kaj ima to zveze s slovensko klasiko. Odgovor na to je preprost: nabora knjig iz domačega branja ni treba spremeniti, temveč dopolniti. Brati bi se moralo več, ne pa manj. Sploh v teh digitalnih časih vsemogočih (interaktivnih) zaslonov, ki mladini zmanjšuje sposobnost dolgotrajnejše koncentracije. Ta je osnova za katerokoli resno delo v njihovi odraslosti. Prebrati bi bilo treba eno knjigo mesečno. Seveda pa bi morala biti poleg klasičnih del na sporedu tudi sodobna kakovostna, hkrati pa dovolj atraktivna in komunikativna literatura.

Ena klasična, ena sodobna. Deset obveznih knjig v enem šolskem letu, od tega zgolj pet klasičnih.

Mislim, da ne bi smelo biti težko najti dovolj kakovostnih in atraktivnih mladinskih del. Eno tako, prvo mladinsko delo Aleša Štegerja z naslovom Kurent, je pravkar izšlo ob kulturnem prazniku in prihajajočem pustu. V njem Šteger kurenta predstavi kot kritičnega opazovalca težav današnjega sveta, ki se vijejo od potrošništva prek globalnega segrevanja in kopičenja odpadkov pa vse do odtujenosti in nečlovečnosti – izvirna mešanica tradicije in sodobnosti.

Po mojih izkušnjah bi kombiniranje sodobnega in klasičnega branja pri šolajoči se mladini vsekakor lažje porodilo tudi poznejšo ohranitev želje po branju. Željo po spoznavanju literarnih in drugih knjižnih svetov. Željo po oblikovanju estetskega in artikuliranega pogleda na pisano in govorjeno slovensko besedo. Saj za to gre pri branju slovenske klasike, mar ne? Želim vam prijeten kulturni praznik. Vreme nas bo najbrž prisililo, da bomo bolj doma.

Lahko bomo brali dobre knjige, pili vroč čaj in gledali skozi okno, kako naletava sneg.

Ne spreglejte