Demonizirani zborovalci

Kdor je mislil, da je več kot dvajset let po koncu enopartijskega režima pravica do javnega izražanja mnenj postala v slovenski javnosti nekaj samoumevnega, bo moral na podlagi dogajanja okrog javnih manifestacij ob "kulturnem prazniku" to svoje prepričanje temeljito pretehtati. Odločitev Zbora za republiko, da tedaj organizira svojo manifestacijo, je namreč izzvala silovit revolt t. i. "ljudskih vstajnikov", ki so svoj dogodek načrtovali na isti dan, ter njim naklonjenih politikov in medijev. In nastopila je sistematična demonizacija "politično neprimernih" zborovalcev. Tako so začeli deževati očitki o omenjenem shodu kot "nedostojni provokaciji", o uvajanju metod Slobodana Miloševića ter o tem, da za njim v resnici stojita Janša in SDS, ki na ta način nič manj kot "napovedujeta voljno svojemu narodu". Vse to je še enkrat več pokazalo na sprevrženost dominantnega javnega diskurza. Tisti, ki organizirajo miroljuben dogodek in pri tem upoštevajo zakonsko predvidene procedure, so prikazani kot provokatorji; tiste, ki niso prijavljali svojih protestov, na katerih smo bili priča nasilju, pa se predstavlja kot borce za svobodo. Eni imajo pravico do izražanja svojih mnenj, drugi pa ne. In kar je še posebej absurdno, o Janševi domnevni strahovladi in miloševićevskih metodah Zbora za republiko besedičijo ljudje, kot je vodja zadnje predsedniške kampanje Danila Türka, torej podpornik politika, ki je kot predsednik države odlikoval nekdanjega šefa komunistične tajne policije in ki je razglasil povojne poboja za "drugorazredno temo". S strani takšnih zveni zavzemanje za demokracijo in človekove pravice kot navadna farsa. Če kaj v današnji Sloveni spominja na čase Miloševićeve Srbije, je to podoba medijskega prostora, predvsem forma mentis dominantnih medijev. Ti so po svoji politični instrumentaliziranosti, ideološki zadrtosti in agresivnosti močno podobni tem, kar sta bila tedaj srbska državna televizija ali pa dnevnik Politika. Spomnimo se, kakšnega zgražanja sta bila l. 2008 deležna predvolilna brezplačnika Ekspres in Slovenski tednik. Bila sta sicer vse prej kot zgled kakovosti, ampak v čem sta recimo Dnevnik ali Mladina manj enostranska in navijaška? Prvi je tako te dni objavil bombastično novico, kako da so predstavniki Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada popolnoma "raztrgali" vladni koncept "slabe banke". Ta informacija se je izkazala za povsem izkrivljeno. Predstavniki teh institucij so resda izrazili določene dileme in pomisleke, nikakor pa niso zavrnili samega koncepta. Le-tega namreč mednarodna politična in finančna skupnost podpira. Kar naši osrednji mediji pravilom zamolčijo. V takšni situaciji imamo opraviti s sprevračanjem resnice, s sprevračanjem vrednot; opraviti imamo s tem, kar je Vaclav Havel poimenoval življenje v laži. Ko oportunisti nastopajo kot načelneži, prevaranti kot poštenjaki, lažnivci kot resnicoljubi. In tisti, katerih ravnanja so deželo pripeljale v krizo, kot njeni rešitelji.