Sreda, 16. 3. 2016, 14.20
6 let, 6 mesecev
Demokratični socializem in Trump za zmago Clintonove
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0
Primarne volitve v ZDA se približujejo vrhuncu. Včeraj zvečer so glasove oddali volivci na Floridi in v Ohiu, prvih dveh velikih zveznih državah, kjer relativni zmagovalec pobere vse delegate. To je točka, ko se manevrski prostor za morebitne preobrate drastično zoži, kar omogoča prve dokončne ocene.
Izrinjen donatorski in komentatorski razred
Preden se prepustimo zgražanju nad vzponom populizma in žalostinkam nad degradacijo zahodnih demokracij, se velja spomniti, kako zelo se kampanja razlikuje od pričakovanj. Še poleti se je namreč zdelo, da bomo priča spopadu med dvema dinastijama, Clintoni in Bushi. Vse je kazalo na reprizo leta 2000 ali, za tiste z daljšim spominom, leta 1988, kjer bo o zmagi odločalo predvsem to, kateri od kandidatov, ki ni všeč nikomur razen strankarskim elitam, bo zbral več denarja za kampanjo, ki ne zanima nikogar razen strokovnjakov za odnose z javnostmi.
Toda zgodilo se je nepričakovano: na prizorišče je vdrla politika. Namesto predvidljive operete se je razbesnel pravi boj prestolov med jasno definiranimi vizijami prihodnosti, ki je z odra izrinil mnoge miljence donatorskega in komentatorskega razreda.
Demokratični socializem tudi v ZDA
V Demokratski stranki je izbranki esteblišmenta pot prekrižal sedemdesetletni socialist in s podporo mladih podpornikov v ospredje potisnil vsebinska vprašanja. Sanders seveda nikoli ni imel resnih možnosti za zmago: njegova kandidatura je vzvod, prek katerega leva opozicija znotraj stranke dokazuje svojo mobilizacijsko moč in kopiči politični kapital za konvencijo, ki bo soodločala o programu, s katerim bo Clintonova nastopila na novembrskih volitvah.
Samooklicani demokratični socialist Bernie Sanders je priljubljen med mladimi demokratskimi volivci.
Sandersov vzpon jo je že zdaj prisilil, da jasneje definira svoja stališča. Mladi levičarski aktivisti so jo zbezljali iz območja ugodja njenega meglenega pragmatizma in demokratski esteblišment soočili z dejstvom, da mora računati z novo silo v ameriški politiki – demokratičnim socializmom.
Odloča velikost genitalij ali nazorske razlike?
Delirij, v katerega se je pogreznila Republikanska stranka (nedavno so kandidati na soočenju komajda prikrito polemizirali o velikosti lastnih genitalij), ne bi smel zamegliti dejstva, da se je tudi tu uveljavila alternativa na podlagi jasno razpoznavnih nazorskih razlik.
John Kasich, ki je včeraj slavil v svojem Ohiu, zastopa preudarni, neideološki realizem iz časov prvega predsednika Busha.
Teksaški senator Ted Cruz, neizprosni stremuh, ki se je prelevil v tribuna običajnih ljudi, zastopa trdo linijo: odločni liberalizem v ekonomiji, brezkompromisni konservativizem v socialnih vprašanjih in "sveti egoizem" v zunanji politiki.
Floridski senator Marco Rubio, ki mu je včerajšnji poraz v lastni zvezni državi zadal milostni udarec, je skušal oživeti neokonservativno dediščino liberalnega reformizma v notranji in agresivne promocije ameriških vrednot v zunanji politiki.
Poraz Busha je zmaga demokracije
Spet se je pokazala šibkost libertarne struje, saj je iz tekme izpadel tako Rand Paul, ki predstavlja njeno pravovernejšo različico, kot konservativnejši Ben Carson, priljudni nevrokirurg, ki je v kampanji pobijal predsodek, da so temnopolti nujno demokrati in kirurgi nujno inteligentni.
Toda največji poraženec je gotovo Jeb Bush. Njegov neuspeh je prava mala zmaga demokracije: zbral je daleč največ denarja za kampanjo in užival precejšnjo naklonjenost konservativnih medijev, a mu oboje ni čisto nič pomagalo. Volivci so obrnili hrbet kandidatu, ki je veljal za izbranca esteblišmenta, a razen sebe ni predstavljal nikogar.
Trump in avtoritarizem v imenu nacionalnega interesa
Simptom te nesposobnosti strankine elite, da bi nagovorila želje in strahove ljudi, je seveda Donald Trump. Trump je fenomen, ki zasluži posebno obravnavo. Ob vsej grobosti, barvitosti in posebnosti njegovega nastopa pa ne gre spregledati, da tudi on predstavlja prepoznavno politično pozicijo, ki bi ji lahko rekli "avtoritarizem v imenu nacionalnega interesa".
Donald Trump izkorišča nezadovoljstvo volivcev z republikansko stranko.
V njenem imenu je okoli sebe zbral nenavadno, a trdno družbeno koalicijo, ki jo druži prepričanje, da je trenutna politična elita nesposobna zaščititi interese ameriškega ljudstva v pogojih "divje" globalizacije. Sestavlja jo predvsem belopolti delavski razred, prebivalci siromašnejših območij okoli Apalaškega hribovja in konservativni pripadniki srednjega sloja, razočarani nad lastnimi političnimi predstavniki.
Lobisti za interese velikih korporacij
To nezadovoljstvo je tlelo že dlje časa in vprašanje časa je bilo, kdaj bo razneslo Republikansko stranko. Ta je namreč koalicija med premožno elito, ki svojo podporo črpa iz volilnega telesa iz pretežno podeželskih in gospodarsko manj uspešnih območij. Zgovoren je podatek, da so zvezne države, v katerih je pred štirimi leti zmagal Obamov republikanski protikandidat, skupaj proizvedle le 15 odstotkov ameriškega BDP.
To se odraža v gospodarski moči povprečnega republikanskega volivca, ki je dolga leta v imenu konservativnih vrednot volil kandidate, ki pogosto niso bili kaj več od lobistov za interese velikih korporacij.
Kot je pikro zapisal liberalni komentator, so bili republikanski volivci najbolj preprost plen v politični džungli. Za demokratske volivce je bilo treba kaj postoriti, zgraditi kako šolo ali priskrbeti boljši dostop do zdravstva; konservativno volilno telo pa si mobiliziral že tako, "da si jim pokazal sliko gejevske povorke ali jim natvezil, da je Obama musliman" (43 odstotkov republikanskih volivcev verjame, da je res).
Spoznanju je sledil masaker
Za mnoge konservativne volivce je to bila čisto racionalna odločitev. Tako so menili, da se mora država umakniti iz gospodarstva, zato so raje volili po ključu družbenih vprašanj in glas zaupali kandidatom, ki so zagovarjali enaka stališča glede splava, istospolnih porok, verske svobode.
Toda danes je konservativna stvar glede teh vprašanj na slabšem kot kdaj koli prej. Mnogi so začeli sumiti, da krivda za poraz ne tiči le v perfidnosti liberalcev, nemara niti v nesposobnosti konservativnih politikov. Širiti se je začelo prepričanje, da republikanska elita glede družbenih vprašanj nikoli ni mislila resno; da je konservativne volivce le izrabila za interese političnega razreda.
Kakor Baričevičeva bulmastifa je republikansko bazo nenadoma prevzel nelagoden občutek, da nekaj ni v redu. Spoznanju je sledil masaker.
Trumpa še vedno lahko prisilijo v samostojno kandidaturo
Trump je postal orodje maščevanja volivcev proti vodilnim krogom lastne stranke. Ti mu niso ostali dolžni. Proti njemu se je zbrala impresivna druščina vplivnih imen iz konservativnega tabora. Toda vsi ti izganjalci hudiča, ki je obsedel Veliko staro stranko, ne pomagajo. Številčna manjšina volivcev je pokazala sredinec esteblišmentu in ob pomoči razdrobljenosti nasprotnikov svojemu tribunu zagotovila skorajšnjo zmago na republikanski konvenciji.
Možnost, da Trumpa prehiti kateri od protikandidatov, je namreč vsak teden manjša. Vprašanje je le, ali bo izbral relativno ali absolutno večino delegatov. V prvem primeru čaka republikance odprta konvencija, kjer bodo delegati po lastni presoji izvolili kandidata – kako nepredvidljiv zna biti njen izid, vedo navdušenci, ki so si ogledali zadnjo sezono politične srhljivke Hiša iz kart.
A nekaj je jasno: temu kandidatu ne bo ime Donald Trump. Uveljavila se bo kompromisna rešitev. To pa pomeni, da se Trump utegne razglasiti za žrtev izdaje, protestno odkorakati s konvencije in nastopiti s samostojno kandidaturo.
Razkol v republikanski stranki bi Hillary Clinton katapultiral v Belo hišo.
Trump bo poskrbel za zmago Clintonove
Še hujša usoda republikance čaka, če se Trump uveljavi kot absolutni zmagovalec. Ugled stranke, ki bi na najvplivnejšo politično funkcijo na svetu kandidirala avatarja Erica Cartmana, bi bil usodno omajan in gotovo bi se v tem primeru našla skupina odpadnikov, ki bi skušala rešiti čast konservativnega gibanja z vzpostavitvijo samostojne kandidature – morda celo nove stranke.
V obeh scenarijih ima Clintonova zmago v žepu. Razkol v Republikanski stranki bi jo katapultiral v Belo hišo.
Ko se demokratični socialisti povežejo z …
A Slovenci dobro vemo, kakšna je usoda zmagovalcev, ki se na oblasti ne znajdejo po lastni zaslugi, temveč zaradi nepriljubljenosti in razdeljenosti nasprotnikov. Clintonovo, ki je morda dobra upravljavka, a slaba voditeljica, bi čakal mandat, poln čeri, v katerem bi se, za razliko od Obame, poleg nasprotnikov morala spopadati še z opozicijo v lastnih vrstah.
Že danes med demokratskimi volivci, mlajšimi od 35 let, Sanders uživa 80-odstotno podporo. Ko se bo ta generacija demokratičnih socialistov čez nekaj let povezala s temnopolto bazo, ki je za zdaj še zvesto na strani esteblišmenta, čaka demokrate najbrž podobno huda kriza kot republikance.
Svoboščine državljanov in stabilnost republikanske ureditve niso v nevarnosti
Prav mogoče je, da se pred našimi očmi odvija razpad ameriškega strankarskega sistema, kakršnega poznamo zadnjih nekaj desetletij. Toda ZDA imajo dovolj trdne institucije, ukoreninjene v vladavini prava ter sistemu uteži in protiuteži, da lahko grejo skozi še tako hudo politično krizo, ne da bi to vplivalo na svoboščine njenih državljanov in stabilnost njene republikanske ureditve.
Kar je več, kot lahko rečemo za marsikatero evropsko državo.
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Planet Siol.net.
