Čestitamo za uspešno opravljen vrtec!

Ne zaradi kakšne manjše gneče na avtobusih, ampak zaradi pospešenega oglaševanja šolskih potrebščin. Nekako se mi je zdelo logično, da so otroci končali razred, preden so jim začeli prodajati potrebščine za naslednjega. Ampak svet me spet prehiteva. Morda lahko tam okoli 1. septembra že pričakujem znižane cene nagrobnih sveč ... Darilo za učiteljico Ne pomnim, da bi imeli v mojih časih po koncu šolskega pouka kakšen poseben ritual. Tistim redkim učiteljicam, ki so nam bile prav posebno pri srcu , smo se verjetno po svoje zahvalili, a brez kupovanja daril, prej s kakšnimi lastnimi izdelki in pokloni. Tako kot smo se z izdelkom lastne izdelave poslovili od sošolke, ki se je ob razpadu Jugoslavije s starši vračala v Srbijo – ves razred ji je ob selitvi, ki se je našim otroškim možganom zdela povsem nedoumljiva, risal risbice na temo Slovenije. Za spomin. Takrat se nam niti sanjalo ni, kaj bo sledilo. Kaj stanje na lastnih nogah sploh pomeni. Da bomo danes še vedno stali le s pomočjo opornic, ki smo jih drago plačali po zaslugi slabih staršev. Da bomo dvajset let po tistem dnevu, ko so bile dovoljene sanje, obtičali v krču popolnega antiklimaksa. Še zdaj ne moremo verjeti, da je to to. Kakorkoli že, zdaj smo že daleč od šolskih risbic in deklamiranj, tudi rože, ki so jih učiteljicam nosili naši starši, so preživete. Danes me sploh ne čudi več, ko mi starši razlagajo o skupinskem zbiranju denarja za darilo učiteljici ob koncu šolskega leta. Verjetno je vse odvisno od šole do šole, od učiteljice do učiteljice – in še posebno od preveč zavzetih staršev. Podobno je od šole in pedagogov odvisno sodelovanje pri raznih tekmovanjih; na naši osnovni šoli na primer nismo sodelovali niti pri bralni znački. Morda smo bili izjeme tudi pri kupovanju daril, kaj pa vem. Iz vrtca na ameriški način Bolj kot nad darili ob koncu šolskega leta pa sem bila malodane šokirana nad cirkusom, ki ga nekateri vrtci zganjajo s pet- in šestletniki ob koncu obdobja v vrtcu. Včasih smo "mala matura" pravili preverjanju znanja ob koncu osnovne šole, zdaj se je izraz priložnostno preselil v vrtec, kjer malčkom ob koncu leta pripravijo pravo majhno slovesnost (ponekod je vključeno celo prepevanje Gaudeaumusa v maternem jeziku!) in jim na glavo nataknejo papirnato različico pokrivala, ki posnema ameriška ob podelitvi diplome. Pa sem mislila, da jaz gledam preveč filmov … Z mamami smo se nekako strinjale, da se je ceremonija ob uspešnem zaključku vrtca pojavila bolj zaradi staršev kot zaradi otrok in da o tem ni dobro preveč govoriti, da ne bodo na to idejo prišli še preostali vrtci. (Ups.) Mimogrede, zgodi se lahko tudi to, da gredo otroci z vrtcem na zaključni izlet ob koncu leta, kar se mi – razen tega, da gre še za eno luštno tržno nišo – sploh ne zdi tako napačno. Malo samostojnosti pa to. Dolgočasje je najboljše, kar se ti lahko zgodi Dandanes se tako ali tako zdi, da starši organizirajo vsak prost trenutek otrok in so živčni, če jih nimajo ob sebi vsak dan v tednu. Kar me spomni na mojo mamo, ki je večino poletja preživela v koloniji in pri tetkah na kmetiji. Včasih pač še nismo poznali občutka krivde, če svojega sicer dobro preskrbljenega otroka nisi videl po dva meseca skupaj. Mene ni bilo doma po dva, tri tedne, pa mi ni nič manjkalo. Ja, pogrešala sem svojo sobo in starše in prijatelje z ulice, strmela sem v polja v smeri, kjer se mi je zdelo, da je Ljubljana, in razmišljala, koliko časa bi trajalo, da prek hribčkov in dolinic pripešačim domov. Ampak v resnici mi ni nič manjkalo. In imela sem ogromno prostega časa, ki sem ga izkoristila za izdatno dolgočasenje in raziskovanje. Ne podcenjujte dolgočasja – otroka lahko pripelje do marsikakšnega zanimivega odkritja, ne le do traparij, ki se jih bojimo. Sicer pa morajo biti tudi traparije. Kdaj pa, če ne v letih z enoštevilčnim številom? Se mi zdi, da sem kaj zamujala, ker nisem hodila na ure risanja in klavirja, tako kot soseda? Niti ne. Poleti sem čakala, da bo ura tri, ko sem lahko realno začela pričakovati prihod mame iz službe, do takrat pa sem risala in pisala pesmi. Majhne otroške pesmi. Prebrala sem vso mladinsko literaturo v knjižnici. Super je bilo. Plavati so me brez plavalnih krožkov naučili starši, na morje smo potovali v avtu brez otroških sedežev ali klime, zgornjega dela kopalk nismo nosili vsaj do desetega leta, prva sončna očala pa sva si s sestro izmenjavali enkrat v najstniških letih, ko si pač moral imeti lenonke, in še vedno mislim, da je dolgočasje najboljše, kar se ti lahko zgodi. Sploh ko si otrok. Če bi mi to rekel takrat, ko sem se s sestro na smrt dolgočasila v kinu ob res slabem filmu, se ne bi strinjala. Predlagala sem celo, da greva ven sredi predstave, česar ne počnem praktično nikoli. "Ne," je rekla. "Si otrok socializma – ko si enkrat notri, si notri."