Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Samo Rugelj

Petek,
9. 6. 2017,
0.01

Osveženo pred

6 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Yellow 5,05

11

Natisni članek

drugi tir Aleš Berger Samo Rugelj avtocesta avtocesta

Petek, 9. 6. 2017, 0.01

6 let, 6 mesecev

Urbani portreti

Če ne bo drugega tira, nam dajte tretji avtocestni pas!

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Yellow 5,05

11

Kolona, zastoj, ceste, promet | Foto Občina Brežice

Foto: Občina Brežice

Če zdaj sedite na svojem pisarniškem stolu in mirno srkate jutranjo kavo ali čaj v delovnem prostoru, kamor ste prišli brez resnejše (in daljše) uporabe slovenskega avtocestnega križa, potem ne veste dobro, kaj vse se dnevno dogaja ob prometnih konicah na slovenskih avtocestah. Tako je dostikrat tudi z menoj.

A vendar se sem ter tja ob različnih urah in dnevih odpeljem na drugi konec Slovenije in takrat v živo izkusim tisto, kar nekateri doživljajo vsakodnevno, ko se prebijajo po slovenskih avtocestah proti zaželenemu cilju. 

Tule je prigoda izpred nekaj dni.

Pred dnevi na avtocesti …

Bilo je sredi tega tedna popoldan, ob koncu delovnega dneva, in na slovenskem avtocestnem križu se je v danem trenutku zdelo, kot da je zavladalo vojno stanje. Na zahodnem delu ljubljanske obvoznice se je zgodila nesreča in izbruhnil je požar, tako da je bil en pas ceste kar nekaj časa zaprt, zato se je promet na njem povsem upočasnil. Če se ti je uspelo temu izogniti in se proti Primorski odpeljati z južne ljubljanske strani, te je na cesti pričakala strnjena nepregledna kolona tovornjakov, podobna tistim iz težkokategornih transformerjev.

A to še zdaleč ni bilo vse.

Gost promet je ves čas prekinjalo različno delo na cesti, ki je zožilo vozne pasove, huda popoldanska nevihta pa je zamračila nebo in z občasnimi divjimi nalivi, ki so spominjali na tropske, vožnjo spremenila v preizkušnjo, ki je vztrajno načenjala živce. Spletna aplikacija je opozarjala na težave zgoščenosti prometa na vsakih nekaj kilometrov. To je bilo daleč od sproščenega popoldanskega "vozakanja" na avtopilotu, ko si lahko brundaš pesmico in meditiraš o dogodku, ki je pred teboj: ne, ves čas si moral biti na preži, da na tvoj vozni pas ne zapelje kak kamion, da te od zadaj ne izsili kaka kamikaza v hitrem avtomobilu ali pa da ti divja nevihta ne zamegli pogleda na cesto.

Tudi po razcepu proti Novi Gorici se stanje ni kaj dosti izboljšalo. Pred cestninsko postajo je nastal povsem strnjen konvoj kamionov in zasedel ves desni del ceste. Povsem logično je bilo, kaj je manjkalo: tretji vozni pas.

Pomislil sem: če še nekaj časa ne bo drugega tira, naj zgradijo pa tretji avtocestni pas!
 


Ali res želimo uničiti turizem v Trenti in Bovcu?

So kolesarji ogrožena človeška vrsta? So!


Stanje slovenskih avtocest

Seveda, v zadnjega četrt stoletja, odkar se je intenzivno začela gradnja slovenskega avtocestnega križa z nekaj dodatnimi priključki, nam je uspelo položiti kar nekaj stotin kilometrov avtocestnega asfalta. A kaj, ko je v tem času občutno narasla tudi količina avtomobilov, ki se vozi po njih, kar pomeni, da slovenske avtoceste na nekaterih odsekih pokajo po šivih – še posebej tam, kjer ga spremlja, načenja, otežuje in upočasnjuje tovorni promet.

"... slovenske avtoceste na nekaterih odsekih pokajo po šivih." | Foto: Občina Brežice "... slovenske avtoceste na nekaterih odsekih pokajo po šivih." Foto: Občina Brežice

Pretovor iz koprskega pristanišča se je v tem času seveda tudi neznansko povečal in čeprav gre kar nekaj blaga prek Slovenije z vlakom, se je izjemno okrepil tudi pretok kamionskega prometa, kar se na naših avtocestah še kako pozna. Vse to bi nekako še šlo, če ne bi slovenske avtoceste z vsemi svojimi prekomernimi obremenitvami počasi začele prehajati v zrelo fazo svojega obstoja, ki zahteva vse večja, vse daljša in vse obsežnejša obnovitvena dela, ki se, kakor so opozarjali napisi ob poti – tudi zaradi počasnosti avtocestnih podizvajalcev –, pogosto zavlečejo na pol leta in še čez. Ko se zgodi še kakšna nesreča in se razdivja predpoletna nevihta, je mera več kot polna in teče čez rob.

A tudi vse to bi človek še vzel v zakup, če bi vedel, da so slovenske avtoceste potegnjene do vseh ključnih urbanih destinacij naše države. Žal ni tako: marsikaj v tem smislu je še vedno slepa pega, pomembna mesta od Kočevja in Ribnice, prek Velenja do Slovenj Gradca se še vedno dušijo v preozkih in dotrajanih cestah in nič ne kaže, da bi se kaj hitro spremenilo. Koliko časa bo še trajalo? En štiriletni politični mandat? Dva? Tri? Pet?

Veliko vlogo za tako stanje seveda nosi dejstvo, da noben od odločujočih ne nosi neposrednih posledic, ker se vse skupaj skoraj ne premika. Administrativni zapleti in časovno zelo počasno dogovarjanje okoli ključnih infrastrukturnih projektov, kamor spadajo ceste (in seveda tudi tiri), ki bi Slovenijo v tem smislu vsaj približno prestavili v 21. stoletje, je vsekakor tudi posledica dejstva, da ključni odločevalci osebno nimajo kaj dosti od tega, če bi s tem pohiteli. Oni pač na teh cestah ne nosijo vsak dan kože na prodaj.

Ob tem pa je ravno javna infrastruktura tisto, o čemer mora odločati prav oblast, se okoli nje izjasniti in jo v obliki jasnega načrta tudi operativno uresničiti. To je namreč področje, kjer zasebni sektor lahko nastopa predvsem v vlogi podizvajalca uradno (vladno) odobrenih projektov.

Čas torej teče, z njim pa tudi naše življenje na cestah in drugod.

Prihodnje leto so volitve: infrastrukturni projekti v Sloveniji bi morali biti ena od pomembnih točk predvolilnih kampanj. In tu ne gre samo za ceste.


Ali starši vedo, kaj je dobro za njihove otroke?

Zakaj so v zdravstvu vrste – malo drugače

Med Pirati s Karibov, Čudežno žensko in novo Mumijo


V Gorici, z Alešem Bergerjem

Na drug konec Slovenije sem se v takem vremenu ob hudi uri odpravil s točno določenim razlogom: v Novi Gorici sem imel na tamkajšnjem knjižnem festivalu (Mesto knjige) pogovor z letošnjim Prešernovim nagrajencem Alešem Bergerjem, prevajalcem, urednikom in pisateljem ter iskrivim in kritičnim opazovalcem dogajanja v slovenski kulturi in družbi. Eno od mojih vprašanj se je nanašalo na intervju izpred sedmih let, ko je govoril o tem, kako se gradnja nekega kulturnega objekta zaradi benigne oblasti v skoraj dveh desetletjih ni premaknila z začetne točke načelnega interesa zanj, podobno pa se je izrazil tudi o NUK, za katerega je dejal, da ga sicer še ne obhajajo "predsmrtne slutnje, a da vseeno resno dvomi, da bo kdaj prestopil njegov prag".

Pred dnevi sem ga torej vprašal: "Kakšni pa so zdaj, sedem let kasneje, vaši občutki v zvezi s tem, recimo z novim NUK, projektom, ki se v tem času še vedno ni premaknil!?"

Berger me je šegavo pogledal izpod očal in rekel: "Ja, nič se ni spremenilo. Razen tega, da me zdaj predsmrtne slutnje obhajajo pogosteje."

Ja, čas teče, z njim pa tudi naše življenje na cestah in drugod. Tudi sam sem se začel spraševati, ali bom sploh dočakal odprtje novega NUK.

Ko sem se nekaj ur kasneje, še vedno med grmenjem, dežjem in bliski, ki se jim je zdaj pridružila še tema, previdno in počasi vozil domov, sem ugotovil, da prav podobno velja tudi za naše avtoceste – bomo tisti v srednjih letih sploh dočakali, da bo Slovenija enkrat imela urejeno avtocestno infrastrukturo?

Odgovor je v vetru izgubljen, bi zapel Bob Dylan. Zabrundal bi si to njegovo pesem, če ne bi moral ves čas prežati na cesto, da me kaj ne preseneti na njej.
 

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
Ne spreglejte