"Beograd" v Ljubljani

Novi davki in dajatve postajajo del vsakdana, življenje je že zdavnaj izstopilo iz tirnic normalnosti, kakršne so bile še pred petimi leti nekaj samoumevnega. Ne bomo naštevali, kaj vse smo od tistih let izgubili (med drugim tudi 100.000 delovnih mest), bolj skrbi to, da je proces drsenja Slovenije postal ne samo neustavljiv, temveč tudi nepremakljiv (ireverzibilen). Sami več nimamo te moči, da bi trend upadanja ustavili, kaj šele, da bi ga obrnili navzgor. Ker nismo nikoli opravili tranzicije, se v splošni stiski, povzročeni prav z odsotnostjo preloma s preteklostjo, toliko bolj uveljavlja ideološki primež. Vlada Alenke Bratušek je na "slovesnosti" ob 27. aprilu letos natančno pokazala, kakšne vrednote bodo zdaj usmerjale republiko. V javnost je zato pripuščena zgolj tista "resnica", ki se na tak ali drugačen način (mutatis mutandis) ujema z revolucionarnim izročilom rdeče tovarišije. A ker je partijska zgodovina vselej temeljila na neresnici, je zato zmeda v državi še toliko večja. Nič od tistega, v kar verjamejo Stanovnikovi, Kučanovi ali Jankovićevi, namreč ni resnično. Nobeden od elementov "velikih tem", ki naj bi sestavljale idejno jedro novodobnih tovarišev, ni zasnovan v stiku s stvarnostjo, ki se je pripetila, se dogaja ali bi se morebiti lahko celo zgodila. Vendar se v ozadju te zmede dogajajo pomembne, docela sistematične in strukturno logične reči. Mediji so kot dogodek vsedržavnega pomena ustvarili kupovanje zelenjave na tržaški tržnici in njeno morebitno preprodajo po primorskih in tudi celinskih delih Slovenije. Nastal je pravi vihar v kozarcu vode, ustvarjen povsem po modelu afer, ki že od osamosvojitve pretresajo državo, njihov namen pa je umakniti tiste ljudi, skupine ali celo sloje, ki ogrožajo primat stricev, čim dlje od javnega vpliva. Formula je znana: poskušajo jih oblatiti, jim odvzeti dobro ime, da bi med ljudmi veljali za manj kredibilne in bi na koncu tudi sami spoznali, da res publica, kot se od rimskih časov imenuje upravljanje z državo, ni v njihovi pristojnosti. Afera nakupov sadja in zelenjave na tržaški tržnici je bila usmerjena v diskvalifikacijo razreda, ki nikoli ni bil del totalitarnega instrumentarija, težavo pa je pomenil že za duhovnega očeta slovenskih komunistov, J. V. Stalina. Gre za kmeta, pridelovalca dobrin, ki jih daje narava. Ustvarjena afera je namreč pljusknila po vseh pripadnikih tega sloja: njen namen je bil vzeti jim ponos dobrega imena in klene poštenosti. V tem smislu je to tudi napad na tradicijo slovenstva, ta se je vselej oblikovala v tistem režnju družbe, ki je imel neposreden stik z zemljo. Afera pa je bila premišljena še z enega stališča. Vlada Alenke Bratušek je namreč oblikovala davčno strategijo, s katero bi tako pritisnila na kmečki sloj, da bi se zlomil. Predvidene so velikanske obdavčitve zemljišč, vinogradov, obdelovalne zemlje, nadalje gospodarskih poslopij in vsega, kar na deželi potrebujemo za pridelavo hrane. Kmete je treba prej temeljito diskvalificirati, jih prikazati kot prevarante in črnoborzijance, da bi potem njihov javni protest ostal brez ustrezne teže. To formulo so uporabili že tolikokrat, da je dobila veljavo naravnega zakona. Vlada izvaja ideološko vojno zoper tiste sloje (in posameznike), ki niso "njihovi" in jih je zato treba priviti (kaznovati) na drakonski način. Obsodba vodje opozicije, predvsem pa vsak dan višji davki na vseh področjih kažejo, da sedanja oblast stopa v spopad s kar najširšim slojem prebivalstva republike Slovenije, tako s posamezniki kot z njihovimi skupinami ali celo razredi. To smo že videli, tako je bilo v zadnji etapi totalitarnega sistema, ko so si v Beogradu izmišljevali nove in nove ukrepe, katerih edina učinkovitost je bila zgolj ta, da so sprožali nezadovoljstvo in državljanski revolt. A danes se nam je "Beograd" priselil v Ljubljano. Tovariši to vedo, zato po načelu primite tatu toliko bolj kričijo, da sta vsega kriva neoliberalizem in Bruselj. A zgodba o krivdi evropske prestolnice je toliko resnična kot tista, da je bil Franc Rozman Stane narodni heroj, maršal Tito človekoljubni državnik, Milan Kučan pa strpen in za dobro vseh delujoč predsednik.

Vendar "Beograd" ne more biti večno v Ljubljani, tovarišija Alenke Bratušek ima vse: denar, medije, pravosodje. Nečesa pa vendarle nima, to je v takšnih zgodovinskih okoliščinah usodno: časa in zavesti o tem.

Zato bi se lahko Slovenci v resnici osamosvojili veliko prej, kot slutijo oni na vrhu.