Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sreda,
26. 3. 2014,
19.17

Osveženo pred

6 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Igor Masten

Sreda, 26. 3. 2014, 19.17

6 let, 6 mesecev

Bančništvo – nacionalni šport

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Če vas kdo vpraša, kje je doma bančništvo, zagotovo pomislite na Švico, Luksemburg, Frankfurt, London ali Wall Street. To naj bi bila finančna središča sveta, globalnih financ.

Središča finančnega kapitala, ki obvladujejo svet. Vendar je vse to pravzaprav larifari. Že mogoče, da je v navedenih krajih bančništvo odličen posel, vendar čisto nikjer to ni nacionalni šport. Pri tem kraljuje Slovenija. Bančništvo je pri nas dobesedno šport. "Le kdo mu je to zrihtal?" V torek so iz banke NLB sporočili, da imajo novega direktorja Centra za skladnost poslovanja. To je postal Rok Praprotnik, nekdanji namestnik vodje Komisije za preprečevanje korupcije. Isti dan popoldne srečam kolega, njegov prvi odziv je bil: "Kdo in zakaj mu je to zrihtal?" Prepričan sem, da se podobno sprašujejo številni. Da nekomu kdo nekaj "zrihta", v našem prostoru ni nič redkega. Večina ljudi se nad tem sploh ne pritožuje več. Še več, večina to sprejema kot nekaj normalnega. Vendar po moje v primeru Praprotnika vseeno ne bo šlo brez določenega razburjenja. Najprej preprosto zato, ker je NLB državna banka, katere vodstva in nekateri zaposleni so v preteklosti s svojim vedenjem prešli vse meje dobrega okusa. Rezultat tega so milijarde stroškov za davkoplačevalce. In drugič zato, ker se je Rok Praprotnik kot funkcionar KPK še pred kratkim ukvarjal s spornostjo "rihtanja" nekih letalskih vozovnic določenemu državnemu funkcionarju in pri tem prišel do, recimo temu, kontroverznih sklepov. In ne glede na vse morebitne dobre namene se bodo vprašanju "rihtanja" vsi vpleteni težko izognili. Poglejmo, zakaj. Direktor Centra za skladnost poslovanja Sicer je res, da imam zaradi nekaterih objektivnih okoliščin kar dobro predstavo o tem, kaj naj bi direktor Centra za skladnost poslovanja oziroma Chief Compliance Officer (CCO) bil, vendar si vseeno poglejmo nekoliko bolj nevtralen vir. Stanovsko združenje CCO opredeljuje kot ključno dolžnost CCO skrb, da podjetje in njegovi zaposleni ravnajo skladno z (1) regulatornimi zahtevami in (2) internimi pravili in postopki. Prvo v primeru bank pomeni predvsem zakonodajo s področja bančnega poslovanja in nadzora. Pred evropskimi bankami je s tega vidika poseben izziv, saj jih dobra stotnija največjih, med njimi tudi NLB, NKBM in SID, z novembrom prehaja pod skupni evropski nadzorni mehanizem, ki bo poenotil mehanizme poslovanja in upravljanja s tveganji v vsem evroobmočju. Pri internih pravilih in postopkih pa gre za specifike bančne organizacije, ki pravzaprav pomenijo mehanizme obvladovanja z raznimi tveganji poslovanja, pri katerih za funkcijo CCO finančna tveganja sploh niso v ospredju, saj je to glavna naloga direktorja za upravljanje s tveganji (Chief Risk Officer). Gre pa za skrb, da se ne pojavljajo napake in da ni nespoštovanja pravil, ki lahko družbi povzročijo tako materialno škodo kot škodo zaradi okrnjenega ugleda. Jasno je, da sem spada tudi vzpostavljanje in vzdrževanje mehanizmov za preprečevanje prevar. Zgolj za namene argumentacije in brez namere biti žaljiv do intelekta bralcev naj poudarim, da s prevarami v bankah mislimo predvsem na finančne prevare, ne na to, ko zaposleni kradejo svinčnike in radirke, si mogoče za konec tedna sposodijo službeni avtomobil ali posredujejo za službe svojih znancev. Od splošnega h konkretnemu Po povedanem je precej očitno, da funkcija direktorja za skladnost poslovanja zahteva nekoga, ki ima večletne ekstenzivne izkušnje v bančništvu, tako s finančnimi znanji kot s poznavanjem prava. Ker gre pri mehanizmih spoštovanja zakonov, pravil in postopkov tudi za vprašanje etike, ni naključje, da stanovsko združenje CCO poudarja, da mora CCO imeti profesionalno avtoriteto in dajati zgled preostalim zaposlenim. Če velja poseben poudarek preprečevanju in ugotavljanju finančnih prevar, potem je na dlani, da so znanja s področja notranje revizije v bankah absolutno nujna. Torej tudi, če v čisto ospredje postavimo prevare in v ozadje potisnemo skladnost z regulativo, velja, da je poznavanje financ nujno. Averzija do korupcije in zgodovina boja proti njej je vsekakor pomembna vrlina, vendar bi na primer kot nadzornik banke vodstvu vseeno poudaril, da tudi goreče dolgoletno oznanjanje božje zapovedi "Ne kradi!" v dnevnem časopisju mogoče vseeno ni dovolj za skladnost z želeno podobo funkcije CCO banke, ki čez pol leta vstopa v mehanizem enotnega bančnega nadzora. V NLB ob imenovanju novega CCO Roka Praprotnika pravijo, da želijo opraviti s slabimi praksami iz preteklosti, polnimi finančnih prevar. Leta 2014, kar je šest let po tem, ko so te kulminirale, se opozarjanje na tako plemeniti cilj zdi že smešno. Vendar vseeno, za NLB je nujno, da si ustvari podobo institucije, ki je pretrgala vezi s preteklostjo. Vseeno pa recimo, da jim pri tem čisto vse kadrovske poteze niso najbolj v prid. Zakaj šport? Roka Praprotnika ne poznam. Vem le, da je po poklicu novinar in da je bil podpredsednik KPK. Verjamem, da ima veliko dobrih lastnosti in sposobnosti. Vendar se je v preteklosti odločil, da ne bo bankir. In tudi nikoli ni bil. Zato preprosto ne ustreza profilu CCO. Na to mesto prihaja v državno banko iz državne institucije. Mislim, da bodo vsi vpleteni imeli veliko težavo pojasniti, da gre za menjavo službe, ki je običajna za posel. Čeprav sem zdaj potrošil veliko prostora za pisanje o funkciji šefa za skladnost poslovanja, tako splošno kot partikularno, je primer Roka Praprotnika zgolj marginalen. Kaplja v morje. Bančništvo namreč pri nas ni pravi posel. Je bolj šport. Igra, ki jo igrajo več ali manj isti igralci kot prej. Ne glede na to, da bi vmes brez državne pomoči večina bank dobesedno bankrotirala. Le redke so banke v tuji lasti, ki se jim ne bi zgodilo podobno, če jih ne bi reševale matere, njih pa tuji davkoplačevalci. Tako imamo na najvišjih mestih v bankah ljudi, ki so v nasedle tajkunske zgodbe posojali podobne zneske kot nekateri drugi, ki jih sicer zaslišujejo v parlamentu zaradi izgub v bankah. Le da so to hitro pozabili in jih imate med prvimi, ki predavajo o upravljanju s tveganji in integriteti v bankah. In seveda, da ne pozabim, kako prestrukturirati gospodarstvo. Zamenjaš banko in je že vse drugače. Javna podoba je čisto vse. Banke revidirajo družbe, ki so pred tem sistematično spregledale težave. Konflikt interesa? Nič posebnega, če se še tujim spoštovanim strokovnjakom zlahka zgodi kakšna nerodnost. En CCO v primerjavi s tem res ni velika stvar. Vse le ni enako Le eno bistveno spremembo opazim. Če je pred krizo še kdo od teh imel vidno vlogo v kaki tuji banki, so zdaj njihovi lastniki postavili stvari na svoje mesto, se jih znebili in, tako kot je nam najljubše, vedrimo po državnih bankah. Le kaj bo, če jih nekoč res privatiziramo? Le kaj bomo brez športa?!

Ne spreglejte