Petek, 3. 2. 2017, 0.01
6 let, 6 mesecev
Urbani portreti
Ali služba in vsakdanje življenje že sama po sebi pomenita stres?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,18
5
Zadnje čase sem v službo pogosto hodil kar peš, ob tem pa treniral hitro hojo. Tako sem za približno tri kilometre razdalje od doma do službe potreboval zgolj dobrih dvajset minut oziroma samo deset minut več kot z avtom. Sneg preteklih tednov pa me je spet povlekel nazaj v uporabo avtomobila.
Če se v službo peljem z avtom, med vožnjo običajno poslušam radio. Če to naredim v petek in če ob tem menjavam radijske postaje, se mi večino petkov zgodi, da nekdo od radijskih špikerjev nagovarja in bodri svoje občinstvo, naj zdržijo še ta delovni dan, saj bo potem končno konec tedna, ko se bodo lahko resnično spočili in sprostili.
"Hvala bogu, da je petek!" se ob petkih pogosto glasijo slogani, ki se potem z radijskih valov prenašajo tudi v pisarne in tovarniške hale. Na družabnih omrežjih je ob petkih pogosto videti kratico iz teh črk: HBDJP!
Služba med tednom po mnenju mnogih predstavlja ultimativni stres.
Delo je stres!
Temu pritrjujejo tudi uradni domači podatki. Po njihovih izsledkih je skoraj tri četrtine obiskov pri zdravniku posledica čezmernega stresa v delovnem okolju. To se potem odrazi tudi v bolniških odsotnostih. Govorimo seveda o tistih, ki si to lahko privoščijo.
Stroški bolniških odsotnosti pri nas znašajo okoli pol milijarde evrov letno, pri čemer lahko polovico pripišemo bolniškim odsotnostim zaradi stresa. Te so se pri nas leta 2015 v primerjavi z letom 2014 povečale skoraj za petino, povprečna odsotnost pa je trajala kar štirinajst dni.
"Še bolj skrb vzbujajoče je," so ob koncu lanskega leta zapisali v Dnevniku, "da je bolniško izkoristilo skoraj 60 odstotkov najbolj produktivnih zaposlenih v starosti od 35 do 45 let." (vir) Stres, še posebej stres na delovnem mestu, v Sloveniji torej predstavlja vse večjo težavo.
Ali pa vse večjo težavo predstavlja tudi govorjenje o stresu in o tem, da je stresno že to, da hodiš v službo in da je treba vsak teden znova zdržati do petka, ko se končno začenja vikend?
Stres nekoč
Iz predala sem potegnil znameniti Zdravstveni vodnik za družino, obsežno knjigo, ki jo je pred tridesetimi leti, natančneje leta 1986, izdala Državna založba, v svojem času pa je predstavljala "najizčrpnejši sodobni zdravstveni priročnik za vsakdanjo rabo s posebnimi razpredelnicami za samodiagnozo", ki ga v naši družini še vedno sem pa tja uporabimo, saj je res dobro narejen. V njem sem pogledal, kako so stres pojmovali v tistih časih, sredi osemdesetih let (gre za prevod ameriške knjige, ki je bila napisana leta 1983, dopolnjena pa leta 1985, kar pomeni, da je šlo takrat za povsem svež prevod).
Po takratni definiciji učinkov stresa vsakršna bistvena sprememba v našem vsakdanjem življenju – to pomeni tako spremembe na slabše, a tudi na bolje – postavi določene zahteve našim duševnim in čustvenim silam. S kopičenjem stresa posameznik postaja čedalje bolj dovzeten za telesno bolezen, duševne in čustvene težave in celo za poškodbe pri nesrečah. Dobro, sem pomislil, podobne definicije so v rabi še zdaj.
Na sosednji strani knjige je tabela z naslovom: Ali ste pod prehudim stresom? Sledi navodilo: Da bi ocenili sedanjo stopnjo stresa v svojem življenju, odgovorite na naslednja vprašanja in seštejte število točk, ki so naznačene za vsak odgovor DA. (Zraven je tudi opozorilo, da se besedi "žena" in "mož" nanašata na vsakega partnerja, če je razmerje tesno in če je trajalo vsaj nekaj časa.) Vprašalnik se nanaša na vaše življenje v zadnjih šestih mesecih (Vir: Zdravstveni vodnik za družino, glavni urednik dr. Tony Smith, Državna založba Slovenije, 1986, str. 23):
1. Ali je umrla vaša žena, ali je umrl vaš mož? 20 točk
2. Ste se ločili od svojega partnerja ali pa ste odšli od njega? 15 točk
3. Je umrl kdo, ki vam je blizu (razen moža in žene)? 13 točk
4. Ste bili v bolnici zaradi telesne poškodbe ali bolezni? 11 točk
5. Ste se poročili ali pa pobotali z možem ali ženo po ločitvi? 10 točk
6. Ste zvedeli, da boste kmalu postali roditelj? 9 točk
7. Se je zgodila kakšna večja sprememba na bolje ali na slabše, v zvezi z zdravjem kakega ožjega člana vaše družine? 9 točk
8. Ste pred kratkim izgubili službo ali se upokojili? 9 točk
9. Ste imeli kakšne spolne težave? 8 točk
10. Se je v ožjem družinskem krogu rodil kak nov član družine ali pa se je nov član priženil ali primožil vanj? 8 točk
11. Je umrl kak bližnji prijatelj? 8 točk
12. Se je vaše denarno stanje izrazito izboljšalo ali poslabšalo? 8 točk
13. Ste zamenjali službo? 8 točk
14. Se je kateri od vaših otrok izselil iz domače hiše ali pa začel ali končal kakšno šolo? 6 točk
15. Ali težava s sorodniki povzroča napetosti v vaši družini? 6 točk
16. Ali do koga doma ali v službi čutite močan odpor? 6 točk
17. Ali pogosto trpite za permanentno napetostjo? 6 točk
18. Ste imeli kak odmeven uspeh kakor hitro napredovanje v službi? 6 točk
19. Ste vsaj dvakrat potovali po svetu z letalom in doživeli posledice časovnega premika? 6 točk
20. Ste imeli v svojem življenju kak večji preobrat, kakor preselitev v drugo hišo ali dozidavo stare hiše, četudi ne da bi se kaj spremenilo v družinskih odnosih? 5 točk
21. Ste imeli v službi probleme, ki morda ogrožajo vašo zaposlitev? 5 točk
22. Ali ste se precej zadolžili ali se obremenili s hipoteko? 3 točke
23. Ali ste imeli kakšne sitnosti s sodiščem, na primer zaradi prometnega prekrška ali ker nimate priljubljenega TV sprejemnika? 2 točki
Ocena: Čim večje je število vaših točk, tem večji je stres v vašem življenju. Na splošno kaže manj kot 30 točk na to, da zdaj ali v bližnji prihodnosti ne boste zboleli ali se ponesrečili zaradi stresa. Če naberete 60 točk in več, je pritisk na vas večji, kot je normalno, kar pomeni, da vam grozi ta ali ona stresna težava ali pa več takih težav.
Stres nekoč, nadaljevanje
Kaj nam pove ta "stresni" vprašalnik izpred tridesetih let (razen tega, seveda, če se pošalimo, da nek minimalen stres lahko povzroča že to, če nimate priljubljenega TV-sprejemnika)? Preprosto to, da je logično, da je človek pod stresom, če ima težave v najožji družini (smrti, bolezni, ločitve, rojstva, upokojitve), da pa je povsem enako logično, da se stresne težave manjšajo, čim bolj so oddaljene od človekove osnovne celice in bivanja v njej.
Če je človek nedavno izgubil službo (9 točk), potem to lahko prispeva tudi k nenadni spremembi finančnega stanja (8 točk), kar lahko v nadaljevanju vodi v stres. Če pa ima "zgolj" običajne službene težave, da torej do koga v službi čuti močan odpor (6 točk) ali pa, morda tudi zaradi službe, pogosto trpi za permanentno napetostjo (6 točk), pa to po tem vprašalniku, če seveda ni še drugih, bolj dramatičnih dogodkov v posameznikovem življenju, še zdaleč ni dovolj, da bi človek "padel" v stres zaradi službe.
A vendar: skoraj tri četrtine obiskov pri zdravniku je zaradi prekomernega stresa v službi, zaradi tega pa je tudi polovico vseh bolniških odsotnosti. Kaj se torej dogaja?
Druga stran stresa
Kelly McGonigal je ameriška psihologinja in predavateljica na Univerzi Stanford, pa tudi svetovalka in učiteljica za preventivo in ohranjanje zdravja. Pri svojem delu se osredotoča na raziskovanje povezanosti človeškega telesa z njegovim umom, kar je izvrstno popisala v knjigi Druga stran stresa, ki je zdaj izšla tudi pri nas.
Tudi ona je dolga leta ljudem na predavanjih in delavnicah posredovala sporočilo, da je stres škodljiv in toksičen. Ljudem je govorila: zbolite zaradi stresa, stres povečuje nevarnost za vse – od navadnega prehlada do bolezni srca, od depresije do zasvojenosti. Stres ubija vaše možganske celice, stres ubija vaš DNK, zaradi stresa se starate hitreje. Dajala je prav takšne nasvete za zmanjšanje stresa, kot ste jih verjetno slišali že velikokrat: vadite globoko dihanje, privoščite si več spanca, upravljajte svoj čas in, najpomembnejše, naredite vse, kar je v vaši moči, da boste zmanjšali stres v svojem življenju.
Stres je spremenila v sovražnika. Bila je še ena izmed mnogo psihologov, zdravnikov in znanstvenikov, ki so bíli pravo križarsko vojno proti stresu. Tako kot oni je tudi sama verjela, da je stres nevarna epidemija, ki jo moramo zaustaviti in se ji čim bolj izogibati. Toda z leti je spremenila svoje mnenje o stresu.
Do razmisleka jo je pripravila raziskava, v kateri so leta 1998 trideset tisoč odraslih Američanov vprašali, koliko stresa so izkusili v preteklem letu. Hkrati pa so jih vprašali tudi to, ali verjamejo, da je stres škodljiv za njihovo zdravje. Osem let kasneje so raziskovalci prečesali javne registre, da bi ugotovili, kateri izmed trideset tisoč anketirancev so vmes umrli.
Prva izmed slabih ugotovitev je bila seveda ta, da je stres dejansko izjemno škodljiv za zdravje. Visoke stopnje stresa so povečale tveganje umrljivosti za triinštirideset odstotkov. Vendar pa to ni bilo vse.
To povečano tveganje se je nanašalo zgolj na tiste ljudi, ki so verjeli, da stres škoduje njihovemu zdravju. Pri ljudeh, ki so poročali o visokih stopnjah stresa, hkrati pa stresa niso dojemali kot škodljivega, niso opazili večje umrljivosti. Med vsemi anketiranci v raziskavi so prav pri njih opazili najmanjše tveganje umrljivosti – celo nižje kot pri ljudeh, ki so poročali, da v življenju izkušajo zelo malo stresa. Raziskovalci so sklenili, da stres sam po sebi ne ubija ljudi.
Škodljiva je torej kombinacija stresa in prepričanja, da je stres škodljiv.
Druga stran stresa, nadaljevanje
Seveda se tole sliši precej radikalno in najbrž bi se ob teh podatkih dvignila marsikatera obrv ljudi v zdravstvu, ki se vsakodnevno srečujejo z ljudmi, ki tožijo, da so pod prevelikim stresom. A poglejmo drugače.
Če vas praktično nenehno bombardirajo z informacijami o tem, kako je služba v teh časih stresna in nezanesljiva, kako ves čas izkoriščajo delavce, kako smo v službi pod pritiskom, kako je stres logična posledica vsakega dela in kako škodljiv je stres na delovnem mestu, potem je miselna naravnanost marsikaterega delavca lahko takšna, da že povsem normalne službene ali pa vsakdanje opravke dojema kot stresne. Kelly McGonigal postreže z marsikaterimi primeri na to temo, še posebej zanimiv pa je recimo tale.
Med letoma 1961 in 1970 je 1.300 ameriških moških sodelovalo v raziskavi o učinkih staranja na različne zdravstvene težave. Naslednjih 50 let so ti moški poročali o dveh vrstah stresa v svojih življenjih: pomembnih življenjskih dogodkih (recimo ločitvi ali vpletenosti v resno nesrečo) in številu vsakodnevnih sitnosti, s katerimi so se spopadali. Leta 2014 so objavili obsežno poročilo, v katerem so navajali učinke stresa na smrtnost med temi moškimi.
Med obema vrstama stresa so bile vsakodnevne sitnosti daleč boljši napovedovalec smrtnosti. Moški, ki so med letoma 1989 in 2005 poročali o največ vsakodnevnih sitnostih, so trikrat pogosteje umrli do leta 2010 kot tisti, ki so poročali o manj vsakodnevnih sitnostih.
Če želimo razumeti, kaj je bilo toksičnega v stresu teh moških, si moramo pogledati, kako so raziskovalci merili to, kar so poimenovali vsakodnevne sitnosti. Teh moških v resnici ni pokosila prisotnost vsakodnevnega stresa, temveč njihov odnos do stresa.
Je vsakdanje življenje že stres?
Anketna lestvica dnevnih sitnosti in radosti je navajala več kot petdeset vidikov tipičnega življenja, med drugim: "vaš partner/-ica", "vaši otroci", "narava vašega dela", "vreme", "kuharija" in "cerkvene ali druge organizacije". Od anketirancev je zahtevala, da ocenijo, koliko sitnosti in koliko radosti jim je prinesla vsaka postavka tega dne.
V osnovi je lestvica torej spraševala, ali anketiranci vloge, odnose in aktivnosti v svojem življenju vidijo kot zoprne nevšečnosti ali kot smiselne izkušnje. Morda ste pomislili: "To je odvisno od dneva." Toda ocene, ki so jih ljudje podali na tej lestvici, so bile skozi čas presenetljivo stabilne. Če čutite, da vas vsakodnevne aktivnosti obremenjujejo, namesto da bi vam prinašale radost, gre bolj za miselnost, kot pa za merilo tega, kar se dogaja v vašem življenju.
Pri tem je pomembno, ugotavlja Kelly McGonigal, da lahko način našega razmišljanja o stresu vpliva na to nagnjenost. Kadar verjamemo, da je stres škodljiv, se nam začne vse, kar občutimo kot malce stresno, zdeti kot motenje našega življenja. Naj gre za čakanje v vrsti v trgovini, pred semaforjem ali pa hitenje, da bi ujeli delovni rok v službi – vsakodnevne izkušnje se nam lahko začnejo zdeti kot grožnja našemu zdravju in sreči.
V raziskavi, ki jo je leta 2014 izvedla harvardska Fakulteta za javno zdravje, so najpogosteje navedeni vzroki vsakodnevnega stresa vključevali usklajevanje urnikov, različne običajne opravke, prevoz na delo, družbene medije in gospodinjska opravila, kot so kuhanje, čiščenje in popravila. To so normalni in pričakovani deli življenja, vendar jih vse pogosteje obravnavamo, kot da so nam nerazumno vsiljeni in našim življenjem preprečujejo, da bi bila to, kar bi v resnici morala biti.
Prav ta miselnost – in ne neko objektivno merilo stresnih dogodkov – je najbolje napovedala tveganje smrtnosti pri moških, ki so več kot 50 let sodelovali v raziskavi o normativnem staranju. Bistvo je bilo torej to, da je treba spremeniti svoj odnos do vsakodnevnih izkušenj, ki se jih dojema kot sitnosti. Iste izkušnje, ki lahko povzročajo vsakodnevni stres, so lahko tudi vir smisla ali radosti, pravi Kelly McGonigal, vendar se moramo sami odločiti, da bomo tako gledali nanje.
Škodljivi učinki stresa so zato v veliki meri povezani tudi s tem, kako razmišljamo o njem in kakšna je v zvezi z njim naša miselna naravnanost. Zato je avtorica knjige Druga stran stresa prepričana, da rešitev ni v tem, kako se stresa v življenju znebiti, temveč v tem, kako se izogniti temu, da bi se zaradi stresa še dodatno obremenjevali.
Danes je spet petek.
5