Kako resnično lahko pravnik, ki je ves čas živel na državnih jaslih profesorske plače in pavšalih odvetnikov, ki so bili prav tako prek državnih podjetij prilepljeni na državne jasli, začuti razmere v Sloveniji? Saga z iskanjem kandidata za gospodarskega ministra v vladi Mira Cerarja dobiva pridih telenovele, odraža pa predvsem to, da se premierju, pravniku prof. dr. Miru Cerarju, niti sanja ne, kaj bi počel z gospodarskim ministrstvom ter kaj naj pričakuje in zahteva od gospodarskega ministra. Ker z gospodarstvom nikoli v življenju ni imel stika. Sibirska dilema prosto po Cerarju Nesrečnik v Sibiriji, ki se mu udre led in pade v ledeno mrzlo vodo, ima na voljo dve možnosti: ali ostane v vodi in zaradi podhladitve umre v treh minutah, ali pa mu uspe, da se spravi iz vode, in zaradi mraza umre čez štiri minute. Tretja možnost, v kateri nesrečnik preživi, se imenuje čudež. Cerar je ultimativno postavljen pred izziv, kakšnega gospodarskega ministra naj poišče in se končno neha sramotiti ter volivcem dnevno dokazovati, kako nima stika z realnostjo. Ključno vprašanje namreč je, zakaj Cerarju ne uspe najti gospodarskega ministra. Prva možnost: Zato, ker so v slovensko politiko pripravljeni vstopiti le še tretjerazredniki. Morda, toda če mu je uspelo prepričati vsaj dva ministra, za katera sam menim, da sta sposobna opravljati to funkcijo, bi sposoben premier z vizijo vendarle našel dobrega kandidata. Seveda, če bi razumel in imel pogum. Druga možnost: Kaj pa, če Miro Cerar izbira samo še luzerje? Namreč, ali je Miro Cerar izbral 63-letnega Gojka Koprivca z dvomljivimi dosežki v poklicni karieri zato, ker nima nobene ideje o tem, kaj naj sploh počne gospodarski minister, ali zato, ker je popustil svojim ostarelim svetovalcem, ki jim zaupa? Tretja možnost: Čudež Zakaj Cerar za gospodarskega ministra na primer ne povabi ali uspešnega podjetnika na začetku srednjih let, ki se želi dokazati še v politiki, ali uspešne državne uradnice, ki pozna sistem ter z dosežki in odločno roko vodi kakšen inšpektorat? It's the economy, stupid!* S sloganom, da je za boljše življenje državljanov potrebno uspešno gospodarstvo, je Bill Clinton zmagal na volitvah leta 1992. Pri nas se zdi, da politiki razumejo gospodarstvo zgolj kot molzno kravo za državo, ki je sama sebi namen. Zato ne razumejo, zakaj je treba imeti prodornega gospodarskega ministra z idejami, vizijo, programom. Imate polna usta moralnih in etičnih načel, ki naj bi zagotovila socialno državo in blaginjo ter debelejše denarnice vsem državljanom, oprostite, gospod premier, toda te visokoleteče besede niso prinesle še nobene službe.
Takšne besede, podkrepljene še z geslom "Vsakomur po njegovih potrebah, vsak po lastnih zmožnostih", si lahko privošči le prikupno zmedeni Luka Mesec. Ker je premlad, da bi poznal socializem v praksi, ga zdaj poskuša idealistično preslikati v Slovenijo, kjer so tako levičarji kot katoliki navdušeni nad sanjo o življenju v socializmu. Obenem pa Luka Mesec za oznanjanje svojega evangelija ne nosi nobene odgovornosti. Govori zgolj tisto, kar želijo slišati naivni Slovenci v pričakovanju mesije.
Ampak tega si ne more privoščiti Miro Cerar, ker kot predsednik vlade nosi odgovornost za prihodnost te države.
Govorimo o isti državi? Predsednik vlade Miro Cerar je prejšnji teden v intervjuju za Sobotno prilogo dejal: "Nam ne gre za to, da bi vse stvari postavljali na glavo. Morda je kakšna vlada pred nami te ambicije imela. Kar je dobro, naj ostane. Kar ni dobro, izboljšajmo. Nobene potrebe pa ne vidim, da bi delavce v javni upravi strašili z napovedmi o obračanju vsega na glavo. Veliki sistemi potrebujejo veliko časa, da se po spremembah utečejo. Reforme so na mestu, ko so res nujno potrebne. Sicer pa so smiselne nenehne izboljšave."
Ravno zaposleni v gospodarstvu glasno opozarjajo, da so reforme nujno potrebne, ker ne zmorejo več vzdrževati tako potratnega državnega servisa, ki postaja vedno bolj odtujen.
Obenem je v Sloveniji tudi vedno večja množica mladih, ki so prepričani, da v tej državi nič ne deluje; vedno večja je množica mladih, ki v tej državi ne vidijo prihodnosti; vedno več je mladih, ki ne najdejo službe zase in nimajo nobenega upanja, da jo bodo v tej državi kdaj našli; vedno večja je množica tistih, ki imajo pogled na realnost povsem drugačen, kot jo vidi Miro Cerar; vedno več je tistih, ki menimo, da so reforme v Sloveniji nujno potrebne.
Lahko Miro Cerar razume te ljudi?
Ali lahko sita vrana verjame lačni? Očitno gre preveč Slovencem še vedno predobro, da bi od politikov zahtevali resnične spremembe v državi. Torej bo moralo še več ljudi živeti občutno slabše. To je očitno nujni, čeprav ne tudi zadostni pogoj za spremembe. Drugi nujno potreben pogoj pa je, da bo na čelu vlade premier, ki bo razumel prave težave slovenske družbe.
Spoštovani bralci, ali lahko za Mira Cerarja trdite, da resnično razume težave slovenske družbe?
*Gre za ekonomijo, butec
0
