Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Četrtek,
21. 1. 2016,
20.01

Osveženo pred

8 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Alojz Ihan kolumna

Četrtek, 21. 1. 2016, 20.01

8 let, 1 mesec

Akademski klub

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 0
Alojz Ihan

Pred slabim letom, ko so (ekonomsko) akademsko sfero pretresale osupljive številke o profesorskih honorarjih s tedanjo šolsko ministrico na čelu, je dotlej čustveno brezizrazni finančni minister Mramor nenadoma impulzivno skočil v zrak in medijem zabrusil tisto znano izjavo o kapitalizmu, v katerem so večji zaslužki nekaterih pač del sistema, za katerega smo se vsi odločili. Že takrat, zdaj pa sploh, je bilo očitno, da je bila nenadna ideološka impulzivnost finančnega ministra posledica njegove osebne ogroženosti, saj tedanja šolska ministrica ni bila edina, ki je na ekonomskih akademskih njivah obilno pridelovala honorarje, danes pa vemo tudi, da ni šlo samo za honorarje. Vtis ni bil najboljši, a vlada je o(b)stala Mramorjeva nepričakovana, živčna samoobramba s kapitalizmom je takrat zadržala premierja Cerarja, da bi se etično in pravičniško pridružil všečnemu ljudskemu lovu na (akademskega) kulaka, ki sta ga takoj zagnala ministra Koprivnikar in Židan. Na primer tako, da bi na tiskovni konferenci samokritično sklonil glavo in trikrat prisegel, da je svojih "zgolj" 400 tisočakov honorarjev zaslužil izključno ponoči, zato za tiste profesorje, ki so akademske nečednosti počeli pri dnevni svetlobi, ne sme biti milosti.

A ob zavedanju Mramorjeve nujnosti za obstoj svoje vlade je premier moral takrat v eni sami izjavi pred kamerami povezati nezdružljiv Mramorjev akademski kapitalizem in Židan-Koprivnikarjev populistični lov na kulake. Takrat je zato Cerar Slovenijo zgolj predirljivo pogledal skozi oko kamere in zatrdil, da je vlada enotna. Brez razlag, brez pojasnil, brez plakata s sporočilom. Vtis ni bil najboljši, a vlada je o(b)stala.

Zadružna njiva krompirja Tedaj se mi je zdel Mramorjev ideološki eksces z akademskim kapitalizmom osvežilen za sprožitev javne debate o univerzi, vendar se potem ta ni zgodila. Verjetno tudi zato, ker je bil Mramorjev "kapitalizem" daleč od realnosti na slovenskih univerzah – kje pa vidite tržnost, konkurenco in uporabnike, ki imajo pravico glasovati z denarnico?

V akademski Sloveniji ne gre za kapitalizem, ampak bolj za zadružno njivo krompirja, na kateri vlada fevdalizem vrtičkov in ograjenih plotov, kakršnega sicer poznajo marsikje.

Kapitalizem ali komunizem, diktatura ali demokracija – povsod poznajo pojav akademskih in znanstvenih baronov, ki monopolizirajo, "familiarizirajo", pretakajo javni denar na osebne račune in podjetja.

In ve se, da je akademskega fevdalizma, ne glede na politični sistem, več v okoljih, kjer akademsko svobodo zamenja državni birokratizem s stotinami omejujočih pravil in kjer namesto akademske odprtosti in mednarodne konkurenčnosti prevladata politično razdeljevanje ter parceliranje denarja in interesov.

Čudaški osebki, čudaške združbe in čudaške navade Potem na birokratsko zakoličenih in monopolistično zakritih akademskih parcelah ter vrtičkih v kateremkoli političnem sistemu nastanejo ugodne razmere za rast in razvoj čudaških osebkov, čudaških združb in čudaških navad.

Morala izoliranih, majhnih skupnosti namreč hitro pozabi na norme in potrditve širšega družbenega okolja ter začne iskati nove standarde in kriterije normalnosti pri dominantnih posameznikih, ki določajo preživitvene strategije znotraj monopolnega, izoliranega plota ali vrtička.

Kdo med profesorji ni samoljuben? Zato se mimogrede zgodi, da samoljubni profesor ali dekan monopolne fakultete oz. inštituta nenadoma pozabi, da denarja, ki ga je dobil za projekt, nikoli ne bi dobil kot posameznik, ampak ga je zaradi svojega institucionalnega ozadja.

V razmerah akademske odprtosti, svobode in konkurence bi takega pozabljivega profesorja kolegi, pa tudi odzivi okolice in neprijetni dogodki mimogrede spomnili, da je samo delček in skrbnik akademskih procesov, ki so mnogo večji, trajnejši in pomembnejši kot on sam.

Bogovi monopolnega akademskega vrtička Po drugi strani pa na monopolno in birokratsko razparceliranih vrtičkih, ki jih Slovenci tako zelo ljubimo, takega samoljubnega profesorja (in kdo med profesorji ni samoljuben?!) nič in nihče ne opozarja na realnost.

Taki osamljeni osebki začnejo zato v vlogi malih, a edinih bogov monopolnega akademskega vrtička namesto širših družbenih norm sebi in svojim podrejenim krojiti lastna pravila, prepojena s psihopatologijo, ki jo ima vsak človek.

Le da se je dominantni posameznik, če je preveč sam v svoji moči in neodvisnosti, niti ne more zavedati, saj mu v ozkem svetu lastnih monopolnih in birokratskih plotov nihče od podrejenih ne upa in ne zmore dati realne povratne informacije.

Plotovi kot pot do svobode! Zato se ne gre čuditi občasnim ekscesom v akademskih okoljih, kjer državni birokratizem ponuja možnost zamejevanja tisočih monopolnih akademskih vrtičkov in plotov, ki posamezne združbice znotraj neprodušnih ograd v desetih, petnajstih letih privedejo v resničnosti šov, vreden Fritzlovih kleti.

Tam namesto realnih zakonitosti širše družbe prevladujejo osebni interesi in nagoni, družinske in spolne vezi, krivde in kar je še podobnih čustvenih motivov. Vključno z nekritično grabežljivostjo in nerazložljivim pohlepom.

Gre preprosto za namerno skonstruirane in vzdrževane akademske plotove, ki jih nekateri olepševalno imenujejo "akademska svoboda"! Plot kot sredstvo za doseganje svobode – obstaja še kaj bolj absurdnega? Je pa res, da skrivanje za plotovi omogoča povsem različno razumevanje pravil celo v okviru iste univerze. Kaj šele celotnega javnega sektorja.

Metafizične razlage Medtem ko je na primer akademskim naravoslovcem večinoma jasno, da je projektni denar namenjen materialnim stroškom in pogodbenim (mladim) raziskovalcem, honorarji redno zaposlenim pa sploh niso možnost, veljajo pri ekonomistih očitno povsem druga prepričanja in navade.

Medtem ko je gasilcem in zdravnikom jasno, kaj je stalna pripravljenost, imajo ekonomist o tem povsem metafizično razlago.

Medtem ko je nekaterim profesorjem samoumevno, da si med delovnim časom na delovnem mestu, se zdi drugim to akademska žalitev.

Medtem ko en vodja bolnišničnega oddelka razume prepoved farmacevtskih donacij na točno določenega zdravnika kot higienski ukrep, ki bo zdravnike odrešil poniževalne (čeprav dobičkonosne) vloge akviziterjev za zdravstveni material, si bo drugi oddelčni vodja enako prepoved razlagal kot spodbudo za ustanovitev zasebnega društva ali zavoda, ki bo nekdanje donacije diskretno umaknil s supervizorskih oči v na videz povsem zasebno podjetništvo.

Obseg tega pa bo seveda še vedno povsem odvisen od prodaje medicinskega materiala na kliničnem oddelku.

Ekscesi v slogu Fritzlovih kleti Če so torej plotovi znotraj akademske skupnosti iste univerze ali druge javne ustanove tako visoki in neprodušni, da si strokovnjaki z različnih področij ne delimo niti temeljnih pravil obnašanja, navad in vrednot, potem ni čudno, da se za kakšnim od plotov dogajajo tudi večji ekscesi v slogu Fritzlovih kleti.

Na primer stotisočevrski honorarji ali pranje (raziskovalnega, zdravstvenega, sponzorskega, koruptivnega) denarja prek zasebnih podjetij. Kjer univerze in druge javne institucije dovolijo tako visoke plotove, je to najbrž celo logično. In tudi pričakovano, da se ljudje v koristoljubnem žaru slabo prikritega akviziterstva ne zmorejo več pogovarjati o delu in celo o življenjsko nujnih stvareh.

Če se na primer spreta zdravnika, ki akvizitirata vsak svoje podjetje zdravstvenega materiala, je to od zunaj morda videti kot strokovni spor, a od znotraj vsi sodelavci natančno vedo, da gre zgolj za pritlehni boj dveh akviziterjev za tistih nekaj odstotkov, ki jih je neko podjetje pripravljeno nameniti promotorjem prodaje. Na kakršenkoli način. Seveda se potem ljudje na oddelkih in med oddelki težko pogovarjajo in še težje koordinirajo delo.

Zaradi prgišča denarja in kakšnega kongresa nastanejo vojaški tabori, ki celo o pacientih niso več zmožni normalno komunicirati. Če bi režiser o takih sporih posnel film, bi bil žanr seveda komedija. Posledice takih bojev pa so lahko tudi smrtno nevarne – ne sicer za bojevnike, pač pa za kolateralne žrtve.

Če danes skrivaš priboljške, boš jutri skrit v težavah Največja težava akademskih plotov pa je, da je objektivna škoda posledične akademske nekomunikacije neskončno večja od seštevka drobnih akviziterskih ugodnosti, ki so jih zaradi plotov deležni posamezni strokovnjaki.

Ste kdaj pomislili, zakaj Slovenci tako težko sodelujemo pri razvoju skupnih projektov? Ker bi kolega ob pogledu na moj strokovni vrtiček lahko opazil tudi priboljšek, ki bi ga želel obdržati zase. Bizarno malenkostni osebni priboljški preprečujejo projekte, od katerih bi imel vsak udeleženec stokrat večje zadoščenje.

Posledice pa so na koncu slabe za vse. Zadnje čase se jih na primer na svoj način čedalje bolj zavedajo zdravniške organizacije, ki so v boju za "normative" (čas, ki je na voljo za enega pacienta) ostale brez podpore javnosti, čeprav ima kot pacient vsak človek raje, da ima zdravnik zanj več kot pet minut časa.

Ampak to je zdaj davek na dejstvo, da v preteklosti zdravniki nismo ob vsakem pojavu nedopustne vrste protestirali ter ga razglasili za strokovno in etično kršenje pravic našim bolnikom? Kar tudi je. Smo na to pozabili, ker so nam vrste pred ambulantami nekako godile ali bile celo v interesu?

Cena za (koristoljubni) zdravniški molk je zdaj (nerealni) občutek ljudi, da smo zdravniki pri vrstah del problema, ne rešitve. Zaman je naše teoretsko pojasnjevanje, da vrste nastajajo zaradi finančnih zank politike in ZZZS – ljudje so nas pač ves ta čas gledali ter doživljali kot mirne in zadovoljne na drugi strani.

Če bi v preteklosti vsaka ambulanta in bolnišnica za svoje bolnike dosledno in javno zahtevala primeren čas (normativ) in dostopnost (čakalno dobo), politika med škarjami javnosti (volivcev) po zahtevanem času za bolnika in primernih čakalnih dobah ne bi preživela brez zdravstvene reforme.

Plotovi so ali jih ni. Če danes za njimi skrivaš priboljške, boš jutri skrit tudi v težavah.

Ne spreglejte