SiolNET. Siol Plus Kolumne
Tino Mamić
Tino Mamić
O kolumnistu
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

27. aprila brez zastave

4

termometer

Sem eden od redkih zasebnih lastnikov nacionalne zastave v Slovenski Istri. Zelo rad izobešam zastavo ob praznikih. Včasih tudi, ko se v državi zgodi kaj prelomnega in pomembnega.

Zastava je namreč zunanji znak notranjega veselja. Hkrati pa tudi izraz ponosa, da živiš v državi Sloveniji. Čeprav se nekateri s tem ne strinjajo, sem prepričan, da je na svojo državo lahko enako ponosen vsak državljan, pa čeprav se po njegovih žilah ne pretaka izključno slovenska kri. In čeprav ima v priimku kako napačno (beri: neslovensko) črko.

Samo na en uradni praznik pa zastave ne izobešam. To je 27. april. Pa ne zaradi zgodovine in zgodovinske resnice. Sploh ne. Dejstvo je, da ima del Slovencev o partizanih zelo visoko mnenje, del mešane občutke, en del pa zelo negativne. Zakaj je tako, čeprav je zgodovina samo ena, se bomo vprašali. Odgovor je preprost: vsak človek ima svoje oči, svoj spomin in svojo pamet.

Prav spoznavanje posameznikov, ki so določeno zgodovinsko obdobje preživeli, je lahko ključ do razumevanja. Osebne življenjske zgodbe namreč v marsičem pojasnijo, zakaj se je nekdo znašel v italijanski, nemški, madžarski, partizanski ali domobranski uniformi. Našteto kronološko, da ne bo pomote. Ko spremljaš zgodbo mobiliziranega posameznika, začneš dojemati, da je vojna še kaj drugega, kot bi si predstavljali iz mitoloških junaških zgodb. A to bolj mimogrede.

Težava 27. aprila ni v različnem gledanju na drugo svetovno vojno. Težava 27. aprila je, da ne gre za vseslovenski praznik, ampak za praznik samo dela Slovencev. Pa čeprav večinskega. Ne spuščamo se v vsebino, kaj se je na ta dan zgodilo. Gre za dan, ki ga več 100.000 ljudi v naši državi vidi kot nacionalno tragedijo. Tudi če živijo v povsem napačnih predstavah, je to njihovo legitimno mnenje, ki ga morajo upoštevati tudi tisti, ki jim 27. april pomeni svetinjo.

V demokratičnem svetu običajno izbiramo za praznike dneve, ki jih pozitivno sprejema večina prebivalstva. Ulico, na kateri živimo vsi, lahko imenujemo po Josipu Brozu Titu ali Leonu Rupniku. A s tem imenom bo vsaj nekaj prebivalcev ulice zelo nezadovoljnih. Jeznih. Ali ni torej bolje, da za ime ulice izberemo Prešerna? Ali Lojzeta Slaka, ki še nima nobene ulice?

Če mož in žena nimata podobnega okusa, bosta jedla vsak svoje ali si bosta pripravljala jed, ki je okusna obema. To ne pomeni, da je eden ali drugi izbirčen. Okusi so pač različni in za skupno jed izberemo hrano, ki je nihče ne odklanja.

Podobno je s prazniki. Skupni praznik je tisti, ki ga je skupen vsem, ne le delu prebivalstva. Kdo bo rekel, da takih praznikov nimamo. A to ni res. Če bi hoteli praznovati vseslovenski dan boja proti okupatorju, bi lahko izbrali zgodovinski datum iz istega obdobja, to je 13. maj. Na ta dan leta 1941 se je namreč na Mali gori pri Ribnici zgodil prvi oboroženi spopad Slovencev z okupatorjem. Spopadli so se tigrovci in italijanski okupatorji, padla je prva odporniška žrtev (če zanemarimo vojake, ki so padli že ob okupaciji v začetku aprila 1941). Prvi Slovenec, ki je po okupaciji prostovoljno odšel v gozd, prijel za orožje in žrtvoval življenje, je bil Danilo Zelen. Njegovemu delu in TIGR-u na sploh so se poklonili v obeh slovenskih političnih taborih. Predsednik države (Milan Kučan) pa je TIGR odlikoval z zlatim častnim znakom svobode, najvišjim državnim odlikovanjem. Ob TIGR se v naši državi lahko spotakne samo analfabet.

Ponavljajoča se floskula, da se ne smemo ozirati nazaj, ampak zreti le v prihodnost, je velika bedarija. Vsi vemo, da je zgodovina učiteljica življenja. Zato je o zgodovini treba veliko govoriti. Pa čeprav je kruta. Le tako je ne bomo ponavljali. Že Karl Marx (to je tisti bradati nemški filozof, ki je leta 1847 skupaj z Engelsom napisal Komunistični manifest) je to rekel. Kdor se iz zgodovine nič ne nauči, jo bo ponovil najprej v obliki tragedije, naslednjič pa farse.

Pomembno je le, da v zgodovinskih dialogih pustimo sogovorniku dostojanstvo in njegovo mnenje spoštujemo. A to je že stvar bontona, ne pa politične razdeljenosti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin