V Sočiju skrbel za paraolimpijce, doma gradi slamnate hiše

Luka Lampret, inženir gradbeništva in lastnik gradbenega podjetja Golibar, ki se ukvarja z gradnjo iz lokalnih gradbenih materialov, se je pred dobrim letom dni kot prostovoljec prijavil tako na olimpijske kot tudi paraolimpijske igre. A kot je označil ob vpisu, bi, če je možno izbrati le eno možnost, prednost dal paraolimpijskim. Zakaj?

Novo, drugačno "Zato, ker so zame nekaj neznanega. Olimpijske igre imajo ogromno medijske podpore, sam sem jih večkrat spremljal po televiziji, bral o dogajanju, medtem ko se o paraolimpijskih igrah zelo malo govori in tudi medijska podpora je bolj skromna. Vse mi je bilo novo, nekaj drugačnega," je uvodoma priznal Luka Lampret, edini slovenski prostovoljec na paraolimpijskih igrah v Sočiju, ki ga je pozitivno presenetilo rekordno zanimanje javnosti in medijska podpora.

Kljub hendikepu lahko postanejo najboljši na svetu "Vsa tekmovanja so bila odlično obiskana, dvorane so bile zagotovo 80 ali 90 odstotkov zapolnjene, tudi obisk na smučiščih je bil zelo dober. Ruski mediji so za igre športnikov invalidov pokazali ogromno zanimanje, verjetno tudi zato, ker njihovi športniki invalidi dosegajo zelo dobre rezultate. Fascinirale so me zgodbe športnikov invalidov, recimo slepih smučarjev, ki so s hitrostjo 100 km na uro drveli po smukaški progi, ali slalomisti brez noge in še veliko podobnih primerov. Zanimivo je, da v slovaški curling ekipi, za katero sem skrbel, ni bilo nikogar, ki bi bil hrom od rojstva, kar pomeni, da imajo prav vsi za seboj težke življenjske zgodbe in zanimivo je, da lahko kljub hendikepu postanejo najboljši na svetu."

Skrb za slovaško curling ekipo Luka Lampret je v prijavi za delo prostovoljca na paraolimpijskih igrah v Sočiju izrecno zapisal med opombe, da ne želi skrbeti za slovensko ekipo oziroma edinega slovenskega paraolimpijca Gala Jakiča, pa ne zato, ker bi imel kaj proti Sloveniji, pač pa zato, ker med Slovenci tako ali tako preživi vsak dan. Odločil se je za reprezentanco Španije, Moldavije in Italije, na koncu pa pristal pri slovaški curling reprezentanci, ki je na koncu zasedla solidno 6. mesto. "Če ne bi zgrešili zadnjega meta, bi se po zmagi nad Rusijo lahko uvrstili celo v polfinale, potem pa kdo ve, kam še. Ampak šport je šport," razmišlja Lampret, ki je ponosen na dejstvo, da prav Slovaki na paraolimpijskih igrah veljajo za velesilo. V Sočiju so osvojili sedem medalj, od tega kar tri zlate.

Poskrbeli za vse organizacijske zaplete Za slovaško curling ekipo, v kateri je sodelovala tudi Alena Kanova, ki ima v svoji zbirki že tri olimpijske medalje s poletnih paraolimpijskih iger (tekmuje v namiznem tenisu), je skrbelo sedem prostovoljcev. Med njihove naloge je spadala pomoč pri reševanju organizacijskih zadev. "Naša naloga je bila, da športnikom invalidom poenostavimo življenje v Sočiju. Urejali smo jim prevoze do prizorišč, jih spremljali na trening, če česa niso imeli, smo jim uredili. Angleško je obvladala samo ena od slovaških reprezentantk v curlingu, z drugimi smo komunicirali v mešanici ruščine, slovaščine in slovenščine," pripoveduje naš tokratni junak, ki si je v Sočiju ogledal nekaj hokejskih in smučarskih tekem, večino tekmovanj v curlingu, slovesnost ob zaprtju iger, prisostvoval pa je tudi dvigu slovenske zastave v gorskem delu olimpijskih prizorišč.

Pozitivne zgodbe "Mene so športniki invalidi fascinirali. Ko vidiš, kaj vse zmorejo. Slepi biatlonci, ki streljajo v tarče, slepi smučarji in podobno," pravi sogovornik, ki je v Sloveniji pogrešal večjo medijsko pozornost, namenjeno največjemu letošnjemu športnemu dogodku za športnike invalide. "Na paraolimpijskih igrah smo lahko videli ogromno pozitivnih zgodb, ki bi jih veljalo poznati, in ne samo političnih, ki jih moramo spremljati iz dneva v dan," sklene Luka Lampret, ki se te dni posveča gradnji slamnate hiše, ki bo že čez nekaj mesecev postala njegov novi dom.