Umetnica s svojim slogom in ljubeznijo do slovenske obrti (foto)

Že kot majhna deklica je bila Andreja Škulj zelo ustvarjalna. Rada je risala, oblikovala, ustvarjala izdelke iz različnih materialov in spoznavala skrivnosti ročnih del.

"Mislim, da mi je bil dar kreativnosti položen že v zibelko. Ko sem se leta 1994 preizkusila tudi v oblikovanju gline, sem takoj začutila, da je to moje poslanstvo, ki sem ga nadgradila z delavnostjo, iznajdljivostjo in vztrajnostjo. Saj veste, kako pravijo: vaja dela mojstra, če mojster pridno vadi," je dejala Andreja.

Prepoznavni slog z aplikacijo slovenske klekljane čipke v žgani glini Ko je začela svojo ustvarjalno pot, je bila, kot pojasnjuje, ena najmlajših lončark v Sloveniji, hitro pa je razvila tudi svoj prepoznavni slog z aplikacijo slovenske klekljane čipke v žgani glini. Temu je zvesta še danes.

"Na ta način sem združila dve tipični tradicionalni slovenski obrti, in sicer lončarstvo oziroma oblikovanje gline in izdelovanje klekljanih čipk. Moj nabor izdelkov je zelo obsežen in šteje več kot 200 različnih izdelkov. Vsem je skupno, da jih po unikatnem oblikovanju in skrbnem sušenju žgem na 1.000 stopinjah Celzija ter s tem glini – zemlji – vdahnem novo življenje," je poudarila.

Razbiti je treba predsodke do poklicev Žal ji je, da številni stari obrtniški poklici izumirajo in da mladi ne kažejo zanimanja, da bi se teh spretnosti naučili. "Vsi bi študirali, po končanem študiju pa pristanejo na zavodu za zaposlovanje," je dejal in dodala, da meni, da bi lahko s pozitivnim pristopom do obrtniških poklicev razbili marsikateri predsodek, ki ga imajo nekateri osnovnošolci o lončarjih, čevljarjih, mesarjih, pekih, tkalcih, šivilja … "Tudi od teh poklicev se da lepo in pošteno živeti."

S svojim trdim delom je Andreja za oblikovanje z glino navdušila tudi s svojega 17-letnega sina, ki mu ta obrt počasi leze pod kožo.

Delavnice za otroke Da pa bi navdušenje prenesla tudi na druge v mlajših generacijah, se je Andreja odločila za organizacijo delavnic. Že od nekdaj jo je veselilo delo z otroki, zato v vrtcih, šolah in svojem ateljeju v Kranju organizira otroške delavnice.

V ateljeju so delavnice bolj individualnega značaja, saj je v skupini okoli pet otrok, da se jim lahko čim bolj posveti in tako svoje znanje predaja na bolj intenziven način. "Upam, da bom koga navdušila in bo zašel v rokodelske vode tudi sam," je povedala.

Odzivi na delavnice so zelo pozitivni in vsako leto jih obiščejo novi otroci. "Z oblikovanjem gline si vzdržujejo in krepijo motoriko, ustvarjalnost, se družijo ter zabavajo z vrstniki, na ta način pa pobegnejo iz običajnega vsakdanjika. Zelo rada jih opazujem, ko se jim po žganju lastnih izdelkov zasvetijo oči ter rokodelske kreacije z veseljem in ponosom odnesejo domov pokazat svojim staršem," je še dejala Andreja.

Stavi na kakovost in ažurnost Časi za rokodelce, tako kot za številne druge, niso rožnati, vendar Andreja pravi, da ne smemo samo tarnati in čakati na takšno ali drugačno pomoč. Kot pravi, je treba imeti svoje sanje in jih poskušati živeti. Treba je tudi "vztrajati na začrtani poti, slediti željam kupcev svojih izdelkov, imeti pozitiven pogled na svet in verjeti vase".

"Vse prevečkrat ljudje podležejo želji po hitrem zaslužku in pri tem pozabijo na osnovne življenjske vrednote," je prepričana. Sama zato stavi na kakovost svojih izdelkov, ažurnost pri delu, prilagodljivost kupcem in dano besedo, ki je v teh časih vedno bolj iskana.

Kot velika ljubiteljica pesmi Toneta Pavčka je izpostavila eno, ki še posebej odraža njen osebni in poslovni moto: "Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice … A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova."