Ko se pravljica uresniči in lahko tudi vi zaživite v njej

Pred dnevi smo lahko brali o posebni akciji, s katero so zbirali sredstva za nakup bikca, ki so ga prodajali za zakol. Zanj so se zavzeli ljubitelji živali, med drugim tudi družina Lavrič, ki se je javila, da mu ponudi dom na svojem posestvu pri Škofljici. Akcija je bila uspešna in bik Srečko bo v naslednjih tednih zaživel novo življenje.

A zgodba ne bo govorila o biku, ki so mu rešili življenje, pač pa o družini, ki se je odločila, da človeka spet poveže s samim seboj, naravo in živalmi. Vse to ponujajo V Pravljici.

Pedagoška kmetija za vse starosti Družina Lavrič se je na posest, ki je takrat imela še drugo ime, preselila leta 2010, ideja za ime V Pravljici pa se je porodila obiskovalcem. Kot je povedala mama družine Iris Schröder Lavrič so vsi po vrsti rekli, da so posest, njihovo delo, poslanstvo in način življenja kot v pravljici.

"Ime se je hitro prijelo in povsem ujelo z našo vizijo in poslanstvom. Ljudje vse težje verjamemo v kaj dobrega in pozitivnega, še posebej v povezavi s prihodnostjo človeka nasploh. Zato jim želimo ponuditi prostor, kjer lahko na različne načine doživijo, začutijo in spet začnejo verjeti v dobro in lepo – kljub vsem težavam, ki nas obkrožajo," je pojasnila.

Ekipo, ki skrbi za pravljično posest, za zdaj sestavlja samo družina: Iris, njen mož in njunih pet otrok. Občasno na pomoč priskočijo tudi zunanji sodelavci in prostovoljci, večinoma iz tujine.

Njihova glavna dejavnost je spet povezati človeka s samim sabo, naravo in živalmi, mu spet dati upanje in zaupanje v dobro, lepo in naravno življenje. "Ljudje nasploh se bomo zelo kmalu prisiljeni naučiti živeti v sožitju z naravo, živalmi in samimi seboj, ker sicer prihodnosti ne bo. To je torej neke vrste pedagoška kmetija za vse starosti, prednost pa imajo otroci," je povedala Iris.

Ljubitelji živali in življenja nasploh In če se na hitro spet vrnemo k bikcu Srečku. Družina Lavrič je že večkrat rešila kakšno žival, saj so ljubitelji živali in življenja na sploh. Tudi zato je bila odločitev, da bikcu ponudijo dom, povsem spontana.

"Ne moremo videti, da žival trpi, zato smo jih že več samoumevno sprejeli," je pojasnila Iris in dodala, da jih večkrat dobijo tudi v dar.

"Za Srečka sem napol v šali predlagala zbiranje donacij za odkup. Želela sem prekiniti ali v pozitivnost preusmeriti neskončno in neplodno debato okoli ponudbe njegovega mesa na internetu. V Sloveniji vidim, da so med drugim prepir, zavist in škodoželjnost res nekakšna folklora, brez česar ne gre. Velika škoda, toliko dobrega in lepega je v tej deželi, toliko dobrih, preprostih in občudovanja vrednih ljudi je tukaj, kot nikjer drugje na svetu. To so idealni pogoji za samostojno, ponosno, prijazno državo. Če bi le malo več sodelovali in pomagali drug drugemu," je izpostavila.

Kar so pogrešali, so ustvarili sami Tudi zato so se odločili, da si naredijo svojo pravljico. Pogrešali so namreč kraj, kjer bi ljudje lahko živeli naravno, čim bolj svobodno. Kjer ni nevarnosti za žival ali otroka, če stopi en korak preveč na sosedov travnik, ki jih ne moti, če se otroci kdaj glasno igrajo, da živali lahko živijo kolikor se da svobodno in naravno brez nevarnosti cest, strupov ali pušk.

"V Pravljici želiva to deliti z vsemi, ki se zavedajo, da smo vse to nekje na poti odraščanja, tako ljudje osebno in kot celota, pozabili ali izgubili," je poudarila Iris.

Prava pot Pot je bila včasih tudi težka in z možem pogosto nista vedela, kakšen bo naslednji korak. Kot pravi Iris, so se srečevali s številnimi preizkušnjami, kot v vsaki pravljici, a so vztrajali. Na eni strani predvsem zaradi otrok, živali in narave, na drugi pa zaradi odzivov, intuicije ter malih in velikih čudežev, ki so jim dajali vedeti, da je to prava pot zanje.

Njihov trud se jim je zagotovo obrestoval, saj so obiskovalci posestva navdušeni nad aktivnostmi in njihovim pristopom. In kaj je tisto najpomembnejše, kar ljudje dobijo V Pravljici? "Občutek in vpogled, kakšno je lahko življenje, da je vredno slediti svojim sanjam, zaupati in upati, vztrajati in verjeti, da se vedno najde pot. Dobijo del naše pravljice, ki jo odnesejo s seboj. Upamo, da se jih dotakne in jim pomaga najti poti do njihove pravljice," odgovarja Iris.