Anonimni dekleti, ki sta s statusom na Facebooku zbrali 15 tovornjakov pomoči

Upali sta, da bosta s pomočjo prijateljev zbrali poln kombi pomoči za žrtve vodne ujme v BiH, na koncu pa je stvar prerasla vse mogoče okvire in se ustavila pri 15 vlačilcih pomoči. Čeprav sta več kot primerni za predstavitev v rubriki Junaki za jutri, naslavljanje z junakinjama odklanjata. "Sva samo dve anonimni dekleti, ki sta želeli pomagati," zagotavljata v en glas.

Začelo se je v petek, 16. maja 2014. "Z Dašo sva se v prijateljskem pogovoru strinjali, da želiva pomagati, in glede na to, da se v petek še nihče ni lotil akcije zbiranja, sva se odločili, da poziv objaviva na Facebooku. Mislili sva si: prijatelji bodo prinesli vsak po eno vrečko, potem pa bova to s kombijem odpeljali v BiH. No, pa je bilo vse skupaj precej drugače," se je zametkov akcije spominjala njena pobudnica Staša Tunja Bojičić iz kamniškega prehrambnega podjetja Eta Kamnik, d. d., ‒ Natureta. Še danes težko odgovori na vprašanje, zakaj je prav njuna pobuda naletela na tak odziv.

Dobimo se pred najboljšim sosedom "Morda zato, ker sva točno vedeli, kam bo romala pomoč. Začelo se je s statusom na Facebooku za prijatelje, ti so ga delili naprej, prišel je do vseh mogočih ljudi in nazadnje prerasel v 15 vlačilcev zbranih stvari. Ker se mi ni zdelo pametno, da prijatelje z vrečkami lovim po vsej Ljubljani, sem predlagala, da se dobimo pred Mercatorjem v Šiški, no, tam pa … Sploh ne vem, kaj se je zgodilo. Policisti so zaradi gneče morali usmerjati promet in šele tam sva dojeli, v kaj sva se podali," se spominja 32-letna diplomirana organizatorka turizma, ki ji miselna repriza več kot uspešne zbiralne akcije na obraz še danes pričara širok nasmeh.

Arheologinji Daši Pavlovčič, ki si je zaradi težav pri zaposlovanju arheologov po sili razmer delo morala poiskala v trgovinici z nakitom, je vse skupaj postalo sumljivo, ko ju je v soboto, ko sta povsem sproščeno srebali kavo, nekdo vprašal, ali sta onidve tisti, ki zbirata pomoč, in ali jima lahko kar tam odda svoj prispevek. "Takrat je vse skupaj postalo sumljivo," se je spominjala. "Da, če bi vedeli, kaj naju čaka, bi bilo vse skupaj precej bolj živčno," jo je dopolnila Staša, ki je tisto jutro morala v Mercator po nakupih, ob tem pa je tamkajšnjo poslovodkinjo seznanila z njuno pobudo. Gospa ji je začudena odvrnila, da to že ve, saj so ljudje že dan prej začeli prinašati robo za poplavljence. "Obrnila sem se tudi na gospoda Darka iz varnostne službe, ali bi nam lahko rezerviral del parkirišča, pa je sam predlagal, da rezerviramo tudi del v podzemni garaži, češ, morda bo deževalo ali pa se bo na zbiralni akciji pojavilo več ljudi, kot smo jih pričakovali."

Ljudje so prihajali z vseh strani, veliko se jih je nemudoma lotilo dela in začelo razvrščanje prinesenih stvari. Na začetku sta verjeli, da bodo robo lahko shranili v garažo, že ob 13. uri pa je bilo jasno, da to ne bo mogoče. "Napolnili smo že vse tri kombije, zato smo na Facebooku objavili, da potrebujemo kombije, no, in kombiji so prišli," nam je razlagala Daša. Kolesje se je zavrtelo in ni ga bilo več mogoče ustaviti.

Vojaki so priskočili na pomoč Staša je medtem opravila klic, ki je vsej akciji dal še poseben pečat. "Imela sem možnost, da pokličem v vojašnico Edvarda Peperka, kjer sem brigadirja Miho Škrbinca prosila za prostor v skladišču. No, takrat še nismo vedeli, koliko bo sploh teh stvari. V vojašnico je na koncu pripeljalo 60 kombijev, skupaj s pripadniki Slovenske vojske smo stvari zlagali do 23. ure. Na roke smo premetali 220 ton," vzneseno pripoveduje 32-letna svetlolaska iz Kamnika, ki je takrat na Facebooku objavila znamenit zapis: "Nikoli bolj utrujena, NIKOLI BOLJ PONOSNA!"

Zakaj tak odziv? Akcija zbiranja pomoči je v preteklih dneh na noge dvignila vso Slovenijo. Daša razloge vidi v predvsem v tem, da se Slovenci zavedajo, da je kakovost življenja v Srbiji in BiH precej slabša kot v Sloveniji, da so bili prek televizijskih zaslonov priča neopisljivim prizorom grozot s poplavljenih območij in da bosensko-hercegovska in srbska diaspora v Sloveniji slovita po izredno močni povezanosti.

Staša je še danes, več kot teden dni po uspešno izvedeni akciji, presenečena. Predvsem nad tem, da so se ljudje tako množično obrnili nanju. "Vedela sem, da pomoč zbirajo dekleta pri košarkarju Raši Nesteroviču, pri društvu Adra in preostalih humanitarnih organizacijah, neverjetno pa je, da sva kot dve anonimni osebi dosegli tak odziv. Morda tudi zato, ker sva imeli že vnaprej pripravljen scenarij."

Že v petek je namreč Staša stopila v stik z veleposlaništvom BiH v Ljubljani in veleposlaništvom Slovenije v Sarajevu, ves čas sta imeli podporo z obeh strani in dobro sta vedeli, kam bodo naslovili sredstva, na nevladno organizacijo Otvorena mreža. Ambasador BiH v Sloveniji, njegova ekscelenca Željko Jerkić, je na sestanku s premierko Alenko Bratušek in obrambnim ministrom Romanom Jakičem opisal stanje in na sestanku je padla odločitev, da na pomoč priskočijo pripadniki Slovenske vojske, ki so opravili levji delež pri pakiranju 220 ton zbranih stvari, dogovorili pa so se tudi s preostalimi akterji, med drugim z Rdečim križem.

Zakaj ravno BiH? "V tistem trenutku se mi je zdelo, da BiH potrebuje več pomoči, čeprav se je pozneje izkazalo, da so tudi v Srbiji podobno katastrofalne razmere, tudi Obrenovac je že kazal obrise katastrofe," se je spominjala Staša, ki bi z veseljem poslala polovico vlačilcev v Srbijo in polovico v BiH, a sta se z Dašo zaradi dogovora z veleposlaništvoma dogovorili za zadnjo.

"Seveda sva obe po svoje povezani z BiH, čustveno, s srcem, poleg tega sva bili prepričani, da bosta Srbija in Hrvaška, ki sta v pristopnih pogajanjih za vstop v EU, lažje dobili uradno pomoč kot pa BiH. Zdi se mi, da so ti ljudje bolj potrebovali tisto ljudskost, da je zaradi tamkajšnjih nacionalnih in verskih razmer pomembneje pokazati, da so za nas pomembni taki, kot so. To je imelo sporočilnost," poudarja Daša, ki v nasprotju s Stašo – ta ima tako bosansko-hercegovske kot tudi srbske korenine – v tej državi nima sorodnikov, jo pa s tamkajšnjimi ljudmi povezujejo prijateljski stiki.

Odziv s poplavljenega območja Staša in Daša ostajata v stalnem stiku z organizacijo Otvorena mreža, videli sta tudi fotografije ljudi, ki prejemajo pomoč, zbrano v Sloveniji. "Prostovoljci Otvorene mreže s kombiji razvažajo pomoč od hiše do hiše. Ravno včeraj sem govorila z njimi, pravijo, da še vedno razdeljujejo naše stvari," pravi Staša. Zahvaljujejo se vsem prostovoljcem, ki so se samoiniciativno pridružili akciji, Mercatorju, ki je daroval izdelke v vrednosti pet tisočakov, Sparu, ki se je izkazal z 12 tisočaki, Leclercu, ki je na pomoč priskočil s prevozi, bosanskemu društvu Behar, vojaški Karitas, ki je stopila v stik z ljubljansko Karitas v zvezi z urejanjem dokumentacije, veleposlaništvoma, ki sta poskrbeli za najavo za prehod meje, predvsem pa vojakom Slovenske vojske, ki so pomagali pri natovarjanju in prevozih na poplavljena območja, ti so jima, kot pravita v šali, a vseeno zares, "rešili riti".

Kaj sledi? Čeprav sta trenutno že obe vpeti v svoje službene obveznosti, pa dopuščata možnost, da se bo akcija nadaljevala. "Javljajo se nama ljudje, ki bi podarili kopalnice in drugo pohištvo, nekaj bova morali ukreniti," se zaveda Staša, ki jo bolj kot gladina vode, ta bo prej ali slej spet nižja, skrbijo bolezni, ki bi se lahko razširile na tem območju, premiki minskih polj, pomanjkanje čiste vode, čiščenje in sušenje hiš in stanovanj.

Kot smo zapisali že v uvodu, sta Staša in Daša dekleti, ki si ne želita vloge junakinj, a hkrati kažeta, da se že pobuda lahko izkaže za junaško.