Ana Kunstelj: V Sloveniji smo vpeti v neke okvire in vse, kar odstopa, se nam zdi čudno

Ste arhitektka in oblikovalka, hkrati poslovna ženska z določeno strokovno kilometrino. Živite v Sloveniji, vizitka vašega podjetja nosi londonski naslov, a ste komaj kaj starejši od študentov, ki so včeraj zaključili študij. Kako je prišlo do te neobičajne kombinacije? Je ta prednost ali ovira?

Ljudje te ne poznajo in strah pred tem, da bodo nate gledali kot na mlajšo osebo, ki je pravzaprav komajda končala študij, pa jim že poskuša nekaj "prodati", je bil nekoč prisoten, danes ne več. Zato je predvsem zelo pomembno, kako se človek predstavlja ter kakšen prvi vtis človek pusti na drugi strani.

Mladost in to, da si ženska, lahko vzameš tudi sebi v prid. Če si osebi na nasprotni strani simpatičen, bo z veseljem spregovorila s teboj, če pa ti bo tej osebi uspelo vzbuditi še mero zaupanja in strokovnosti, boš lahko z njo sklenil tudi nek dogovor, s katerim si se k njej namenil. Na poslovni stik gledam kot na vsak drug v našem življenju.

Ambicioznost je načeloma precej redko posejana lastnost. Se strinjate? Ambicioznost je zdrava, saj te žene naprej. V Sloveniji smo vpeti v neke okvirje in vse kar odstopa, se nam zdi "čudno", tudi ambicioznost. Ambicioznost je bila v socializmu mišljena kot nekaj slabega, saj sistem ni dopuščal, da bi nekdo, ki si želi več, to tudi dosegel. Zavedanje, da smo nekaj ne glede na starost in izobrazbo in da se merimo po tem, kar znamo in smo sposobni ter kako se predstavljamo, je zato nekaj, kar mogoče v Sloveniji zaradi zapuščine še ne znamo tako dobro, vendar se z novo, mlado generacijo občutno izboljšuje.

Zakaj tujina? Odločitev ali splet okoliščin? Vse se je zgodilo zelo spontano in je bil nekakšen naraven potek dogodkov. Arhitekti moramo že tako imeti malo poslovne žilice, saj brez tega ne bi preživeli. Smo pa večina arhitektov "kariero" začeli graditi že v času študija, jaz osebno od konca 1. letnika.

Danes je sicer manj priložnosti za tovrstno delo, saj še za diplomirane arhitekte zmanjkuje dela, zato je še toliko bolj pomembno usmerjanje v tujino. Osebno mi je trenutno najbolj žal dejstva, da se v Slovenijo ne investira, kar je predvsem vzrok notranjepolitičnih trenj in šibkega sistema. Saj bi v tem primeru namreč pomenilo, da se Slovenija arhitekturno, urbanistično, turistično razvija in bi lahko arhitekti vse to pridobljeno znanje, ki ga je z namenom financirala naša država, lahko pokazali doma na domačem terenu, tako pa smo se prisiljeni usmerjati v tujino in nuditi naše znanje drugim.

Lani sem z ustanovitvijo podjetja v Londonu začela kariero v tujini. Kot arhitekti imamo namreč to možnost, da lahko delamo od kjerkoli in za kogarkoli. Zato je bila moja vizija, ki še vedno ostaja, da večina ekipe živi in dela v Sloveniji. Podjetje v tujini pa zgolj zaradi strateškega položaja in če malo potarnam, zaradi ugodnejše zakonodaje.

Stereotip arhitekta je večni sanjač, ki riše projekte, ki niso zasidrani v realnosti? To drži? Drži, posebej v Sloveniji. Problem ni le v arhitektu, temveč tudi v naročniku, saj sta za dobro arhitekturo vedno potrebna dva – naročnik s kapitalom in željami ter na drugi strani arhitekt, ki mu to omogoči z izrisom.

Ni problem torej narisati nekaj lepega za veliko denarja, umetnost je narisati in izvesti lepo za malo denarja. To je pravi izziv v arhitekturi.

Bistvo pa je, da rišeš za realnega naročnika, ki ti je to tudi pripravljen plačati in ti s tem pokaže, da ceni tvoje delo in tvoj vložen čas ter trud. Žal mi je, da smo na primer arhitekturo zaradi nižje kupne moči zreducirali na golo pridobivanje gradbenega dovoljenja v smislu čim hitreje za čim ceneje, s čimer seveda posledično pada kakovost grajenega.

Kako in zakaj od študija arhitekture v Ljubljani do lastnega biroja v središču Londona? Diplomirala sem leta 2009, to je bil čas, ko se je dejansko večina večjih projektov v Sloveniji ustavila čez noč. Ker nisem človek, ki bi sedela križem rok, sem še istega leta odprla svoj s. p. in pridobila prve projekte, poleg tega sva s takratnim partnerjem skupaj začela postavljati arhitekturni biro. Osredotočila sva se predvsem na tisto, kar je trg tisti hip najbolj potreboval, in nisva izbirala, sprejela sva vse, največ je bilo prostorskih prenov in rekonstrukcij objektov. Istočasno pa sem delovala še v salonu za notranjo opremo in pridobivala delovne izkušnje še tam.

Obdobje od konca diplome do lani (2013) je tako minilo v znamenju trdega dela, naučila sem se hkrati delovanja na različnih področjih, opravljati več različnih del hkrati. Bilo je obdobje urjenja osebnosti in pridobivanja neprecenljivih delovnih izkušenj, ki so mi pozneje še kako prišle prav.

Potem pa sem lani prišla do točke, ko se nisem videla več naprej tu in v takih vlogah, ki sem jih opravljala do takrat. Delo arhitektke in oblikovalke me je čedalje manj osrečevalo, čutila sem, kako mi zmanjkuje energije, trpelo je moje osebno življenje. In prišla sem do točke, ko sem nujno potrebovala spremembo, preobrat, ki je bila takrat najtežji do zdaj, a če zdaj gledam nazaj, sem se pravilno odločila. Želela sem si več in spomnim se, kako niti dneva nisem mogla več prižgati dnevnika in poslušati o slabi situaciji v Sloveniji in neskončnih pogovorov na televiziji, kaj bi bilo lahko bolje, ukrene se pa nič konkretnega. Vedela sem, da če zdaj pri 30 ne poizkusim, ne bom nikoli.

Začela sem torej intenzivno navezovati stike s tujino, prek svojih stikov od prej, prek znancev, na novo prek interneta, kakorkoli sem se spomnila. In odločila sem se za Trst. Pravzaprav sem se priključila slovenskemu podjetju, ki pa je tisti čas delovalo tam. V Trstu sem živela tri mesece, ravno prav, da sem ozavestila, kaj si želim za naprej. Bilo pa je popolnoma novo področje zame – razvoj produktov oz. produktni inženiring.

Bila je prava svežina glede na moje prejšnje "suhoparno" arhitekturno življenje. Že v tem obdobju mi je uspelo navezati nekaj ključnih stikov, ki so mi pozneje prišli še kako prav. Obdržala sem torej idejo inoviranja produktov in se osredotočila na področji, ki sta mi blizu, pohištvena in modna industrija. London je bil praktični podaljšek in ključni pogoj za doseganje pravih zvez, strokovne kredibilnosti in dodatnih strank.

Že v letu dni po tej odločitvi ste v mednarodnem okolju, takorekoč iz nič, ustvarili marsikaj - kje je recept? Ko moraš poskrbeti sam zase, se zaveš lastne moči in kaj si sposoben. Greš ven iz cone udobja in poizkusiš najprej prvi korak. In nato drugi in tako naprej. Pri sebi moraš biti trden, ko so drugi na soncu in na izletu, ti pa za računalnikom in moraš imeti takrat prekleto močan motiv pred sabo. Fokus mora biti tako močan, da te nič ne sme ustaviti ali zlomiti na tvoji poti. Biti moraš strog in tudi nepopustljiv oz. ravno prav popuščati, da zadeve tekoče tečejo. Potrebno je veliko odpovedovanja.

Včasih je potreben tudi tisti kanček sreče. Ko se znajdeš v pravem trenutku na pravem mestu. Ob tem moraš dnevno reagirati na vse možne prepreke, reševati zadeve takoj, uspešno taktično pristopati, se držati poslovne strategije, imeti sposobnost hitrega učenja in prilagajanja, predvsem pa moraš biti neusahljiv vir energije in zagona, brez tega že v samem štartu preprosto ne gre.

Pregovor pravi, da je prvi korak najtežji - kakšna je vaša izkušnja? Prvi korak je zares najtežji. Vendar tudi potem ni nič lažje. Tega se je tudi treba zavedati. Veliko ljudi misli, naredil sem prvi korak, sem na konju. Ali na primer – razvil sem produkt. Zdaj sem uspešen. To je le prvi korak. Zdaj ga je še treba spraviti na trg. Pa prej še zaščititi in tako naprej. Ali pa – na primer, pridobil sem investitorja. Ja, zdaj je pa treba investicijo še upravičiti. Ljudje, ki se podajajo v to, se morajo zavedati, da je to maraton.

Naučiš se tudi popolnoma novega odnosa do denarja. Na njega začneš gledati kot sredstvo in ne kot končen cilj. Zato ti tudi ni težko priti nekam in zahtevati plačilo za nekaj, kar imaš na mizi in v čemer vidiš vrednost. Bistvo našega pristopa je, da mi iščemo podjetja, ki jim lahko nekaj nudimo. To je bistvo začetka v podjetništvu, ko še nihče ne ve zate in imaš samo ideje. Kolikor bolje se boš pripravil, toliko bolj uspešen boš.

Vaše podjetje pravzaprav ni zgolj arhitekturni biro? Tako je – podjetje sestoji iz dveh sekcij. V prvi smo smo uspešno vključili tehnično znanje z oblikovalskim, bistvo sekcije pa je inoviranje oz. izboljšave luksuznih izdelkov, ideje podprte z razvojem prototipov. Produkti so v različnih razvojnih fazah: prvi je popolnoma pripravljen in smo že uspešno navezali stik s podjetji, drugi je v zaključnem fazi patentiranja (zaradi prodaje v UK, smo ga patentirali mednarodno) in je tik pred razkritjem oz. predstavitvijo, tretji pa je v zaključni razvojni fazi.

Začeli smo sicer še s četrtim, ki pa je še v povojni fazi in se še preverja trg, v kolikor česa takega še ni na trgu in bi bilo sploh smiselno oblikovati. Pri tej sekciji gre torej za več faktorjev in v ekipi sodelujejo ljudje različnih profilov (inženir developer, dizajner, brand direktor,…).

Druga sekcija pa se osredotoča na »izvoz« naših arhitekturnih storitev v tujino. Tu sta London in področje Middle Easta z Dubajem glavna cilja. Tu pravzaprav ne razvijamo nič novega, kot pri produktnem oblikovanju, je pa toliko več dela pri vzpostavljanju pravih kontaktov in uspešnega nastopa na tujem trgu. Trenutno smo pred sklenitvijo sodelovanja s podjetji iz Dubaja in Dohe.

Poslovne priložnosti so vas torej privabile tudi na Bližnji vzhod – Dubaj, Abu Dabi, Katar – kot turisti vemo, kako je, kako je tam poslovati. Vam je to, da ste ženska, tam v pomoč ali breme? Odločitev, da gremo poskusit tja, je prišla z več koncev. In sicer z lanskim letom je Anglija začela skupaj s "konstrukcijskim bumom v Dubaju spet spodbujati povezavo med Anglijo in Združenimi arabskimi emirati, poleg tega smo vzpostavili kar nekaj stikov in nekaj med njimi nas je tudi povabilo na sestanek, sproti pa smo si jih pridobili še nekaj, tako da imamo zdaj že kar lepo bero stikov v Dubaju. Šli smo načeloma na nek dogodek, eden največjih sejmov na področju gradnje, zgodilo pa se je, da smo bili na dogodku vsega skupaj le eno uro, preostalo pa vse dni po sestankih. Zdaj smo v dogovarjanju in usklajevanju, avgusta pa načrtujemo ponovno in po potrebi bo eden od nas tudi ostal v Dubaju.

Seveda je to popolnoma drug svet in zahteva mnogo več taktike. Mnogo je nenapisanih pravil in najbolj me je presenetilo ravno to, kako je tam ženska sprejeta. V pozitivnem smislu, seveda. Tam je ogromno priložnosti, a potrebna je prava taktika, resnost, pripravljenost, s pravimi ljudmi moraš navezati pravi stik in tako dalje. Za zdaj pa lahko le rečem, da so izjemni pogajalci, kar je verjetno zakoreninjeno v njih.

Zasebno življenje - ali v takem ritmu sploh obstaja ? Kaj najraje počnete v prostem času? Osebno, ker mi na splošno primanjkuje spanca, zelo rada, takrat ko lahko, spim, sicer pa sem med prostim časom najraje z ožjo družino ter svojim partnerjem, ki bi me drugače preveč pogrešali in seveda tudi jaz njih. Rada tudi tečem za rekreacijo in telovadim na prostem, da naredim tudi nekaj koristnega zase, sicer pa rada med prostim časom berem, si pogledam kakšen film ali kakšno dokumentarno oddajo in seveda tako kot vsaka ženska rada hodim tu pa tam na kave s prijatelji. Za kakšne izlete trenutno ni časa, bo pa zato v prihodnosti več, ko bo čas za to. Vse ob pravem času, pravim in da za vse v življenju pride pravi čas.

Veliko slišimo o neperspektivnosti Slovenije posebej za mlade - kaj lahko svetujete tej obupani in motiva oropani generaciji ? To je bil tudi moj prvi razlog, zakaj sem se začela osredotočati na tujino, pomanjkanje motivacije in neperspektivnost tu. Seveda pa ob tem potrebuješ veliko oz. ogromno motivacije tudi tako, tako da v nobenem primeru ni preprosto. Sicer pa ni vse tako črno. Ne morem reči, da so nas oropali, saj ima vsako obdobje nek madež in hkrati ponuja nek izziv.

Mladim svetujem, naj pogledajo iz druge perspektive – ni se nam bilo treba boriti v nobeni vojni, nismo v totalitarističnem sistemu (komunizem/socializem), smo v EU, zato imamo mladi prav vse možnosti, da se odpremo navzven. Nihče nas ne omejuje. Veliko večje, kot so jih imeli naši predniki. Izkoristimo jih! Jaz si rečem takole – to je naša bitka in dobili jo bomo.

Ko gledam mlade, nam je še preveč lagodno. Zato se tudi marsikdo ne zgane. Včasih so bili prisiljeni si iskati službe, streho nad glavo. Verjemite, ko je človek potisnjen ob zid, bo marsikaj naredil, do takrat pa bo seveda poskušal lagodno ali po vseh ovinkih.

Priljubljena misel, maksima, pregovor, morda kdo je vaš idol/vzornik? Veliko mladih si ne upa. Zato je moj moto in ker smo že ravno angleško podjetje, bom tokrat povedala v angleščini: "You don't have to be great to start, but you have to start to be great." Če začnete danes, boste lahko čez eno leto tam, kjer sem jaz danes. Gradnja lastne blagovne znamke je vsekakor nekaj najbolj razburljivega v življenju, zato pogumno na pot.