ZDA še nekaj časa ne bodo bankrotirale

Slovenski ekonomist Jože Mencinger je pred petimi leti šel celo tako daleč, da je napovedal točen datum, do kdaj naj bi Amerika bankrotirala. Od tistega roka je minilo že več kot 1600 dni (več kot štiri leta), ZDA pa so še vedno gospodarska velesila.

Zakaj ima lahko Amerika iz leta v leto proračunski primanjkljaj in se ob tem zelo poceni zadolžuje, na drugi strani pa si države, kot so Grčija, Portugalska in Slovenija, težko in drago zagotovijo zadolžitev na trgih? To si bomo pogledali v tem prispevku.

Štirje razlogi, da se lahko Amerika neprestano zadolžuje ZDA imajo od leta 2001 dalje neprestano proračunske primanjkljaje, pred obdobjem Clintona pa vsakoletni primanjkljaji niso bili nič manjši kot zdaj. Dolg je zato narasel že prek sto odstotkov BDP, količinsko ga pa je največ – več kot 17 tisoč milijard dolarjev.

1. Zakonodaja in sistem Ko se država želi zadolžiti, mora obveznice prodati na trgu, kupci so ponavadi pokojninski, vzajemni in obvezniški skladi ter drugi veliki borzni akterji. Vendar preden vsi ti investitorji dobijo obveznice, jih finančno ministrstvo sprva proda t. i. primarnim posrednikom, ki potem obveznice posredujejo investitorjem.

Sistem avkcij je postavljen tako, da obveznice sprva pokupijo t. i. primary dealers, ki pa so zavezani k temu, da pokupijo celotno izdajo obveznic. To jim seveda ni težko narediti, saj imajo dostop do centralne banke, od katere si lahko sredstva izposodijo (in založijo kupljene obveznice za ta sredstva). Ne glede na višino dolga bo tako postavljen sistem finančnemu ministrstvu vedno zagotovil možnost, da se zadolži na trgu. Seveda je lahko zahtevana donosnost na izdane obveznice višja ali nižja, vendar se kaj takšnega, kot se je zgodilo Grčiji ali kateri drugi evropski državi, ne more zgoditi.

2. Mednarodna trgovina Velik delež mednarodne trgovine se še vedno opravi v ameriških dolarjih. Če želi podjetje iz Argentine kupiti neki izdelek iz Južne Koreje, bodo valuto sprva konvertirali v ameriški dolar, šele nato v južnokorejski won. Takšne transakcije nimajo neto učinka na sam dolar, vendar si podjetja velikokrat naredijo zalogo ameriških dolarjev z nakupi ameriških obveznic, ki jih nato prodajo in dolarje uporabijo v takšnih transakcijah.

Dodatno pa je za podjetja zelo pomembna vrednost valute oz. njeno gibanje v primerjavi z dolarjem. Vsem državam izvoznicam je v interesu, da je dolar močan v primerjavi z njihovo valuto, saj bodo tako za Američane njihovi izdelki cenejši, kar bo privedlo do povečanega izvoza v ZDA in višje gospodarske rasti. Če bi (teoretično) nastala kakšna panika na ameriškem obvezniškem trgu in bi posledično močno padla tudi vrednost dolarja, bi centralne banke po svetu priskočile na pomoč, ki pa bi bila bolj sebične narave kot pa herojske, saj bi želele ohraniti visoko vrednost dolarja. To bi storile z množičnimi nakupi ameriških obveznic, kar pa bi pripeljalo do rasti cen oz. nižanja zahtevane donosnosti.

3. Varnost V ustavi ZDA (14. člen) je zapisano, da bo država vedno redno odplačevala svoje dolgove. Tega se drži že od leta 1790, ko so odplačilo dolgov prestavili za 11 let. Vmes je bilo nekaj zmešnjav, ko leta 1933 niso hoteli izplačati obveznic v zlatu, ampak samo v denarju (investitorji niso zgubili niti centa), ter napaka finančnega ministrstva leta 1979, ko so poplačilo dela dolga zamaknili za kratek rok zaradi tehničnih težav (investitorji so znova bili popolnoma poplačani, še dodatno za tistih nekaj dni čakanja).

Zgodovinsko gledano je torej ameriški dolg eden najvarnejših. Če pogledamo bonitetne ocene, je Amerika prav tako pri vrhu varnosti, saj ima oceno AA+ pri Standard &Poors, AAA pri Fitch, Aaa pri Moody's, AAA pri DBRS (kanadska agencija), A- pri Dagong (kitajska agencija) ter AAA pri JCR (japonska agencija).

Zaradi visokih ocen obstaja veliko povpraševanje po ameriških obveznicah, kar nas privede do četrtega razloga: količine dolga.

4. Količina Pokojninski, obvezniški in drugi skladi imajo v prospektu zapisano, kakšen delež portfelja lahko namenijo v določene naložbe. Večina pokojninskih skladov, ki iščejo varne in stabilne naložbe, ima v prospektu zapisano, da mora imeti večji delež investiran v najvarnejše naložbe na svetu – tiste z visokimi bonitetnimi ocenami. Ker pa je teh pokojninskih in drugih skladov veliko, je tudi sredstev, ki jih upravljajo ogromno. Pokojninski skladi razvitih držav imajo več kot 30 tisoč milijard dolarjev sredstev v upravljanju, od tega je približno polovica investirana v delniške trge, več kot tretjina pa v obvezniške trge, še približno toliko pa je v vzajemnih skladih. Če upoštevamo še celoten bančni sistem, ki ima kot varne naložbe prav ameriške obveznice, lahko ugotovimo, da alternative za takšno količino denarja ni.

Majhen delež teh sredstev bi se lahko preusmeril v Anglijo, Francijo in Nemčijo, ki imajo trenutno okoli 20 tisoč milijard dolarjev dolga, vendar so tam druga (večja) tveganja kot pri ZDA. Najvarnejše države, kot so Švica in skandinavske države, so zadolžene skupno le okoli tri tisoč milijard, kar bi ob preusmeritvi sredstev tja pomenilo visoko rast vrednosti njihovih valut (česar si ne želijo) ter še nižje zahtevane donosnosti (ki se vrtijo pod enim odstotkom).

Po pregledu vseh štirih razlogov lahko ugotovimo, da Amerika ne bo tako preprosto bankrotirala, kot mislijo nekateri, vsaj v nadaljnjih desetih letih ne. Kaže, da bo napoved g. Mencingerja še kar nekaj časa ostala neuresničena …