"Prodaja kompetentnemu tujemu lastniku ni katastrofa"

Tako je novico, da bo s prodajo Vipavske mlekarne še neznanemu italijanskemu kupcu prešla v tuje roke še ena slovenska mlekarna, komentiral agrarni ekonomist Aleš Kuhar iz Biotehnične fakultete v Ljubljani.

"Zato nisem več tako zelo proti kakovostnim in kompetentnim tujim lastnikom in tega dogodka ne bi označeval kot katastrofe. Za primer Vipavske mlekarne ne vem točno, za katero italijansko podjetje gre, treba pa je vedeti, da Vipavska mlekarna ni obratovala že več mesecev. Če gre za transparenten posel in namene novega lastnika, da bo proizvodnjo obudil, ne vidim razloga za strah," pravi Aleš Kuhar.

Mlekarstvo v Agroindu Vipava ni bila ključna dejavnost Kot je še povedal Kuhar, je očitno, da smo razsuli lastniški sistem "nacionalnega interesa" v gospodarstvu, in kot je vidno, ima precej piškave rezultate. "Pri Agroindu Vipava gre za poslovni subjekt, ki mu je bilo mlekarstvo vedno sekundarna dejavnost, čeprav v dobrih časih, dvajset let nazaj, kar precej donosna. Ampak očitno se je vodstvo osredotočilo na vinarsko dejavnost, kjer so vidni pozitivni premiki. Če bodo to kupnino porabili smotrno, razvojno, hkrati pa bo ta kupec zagotavljal odkupovanje mleka od lokalnih kmetov, bo šlo sicer po svoje za žalostno, vendar pozitivno zgodbo," še poudarja Kuhar.

Italijanski kupec očitno z resnimi nameni Odločitev, da bo po napovedih italijanski kupec obdržal le proizvodnjo sira, ne pa tudi svežega mleka in jogurtov, se Kuharju ne zdi problematična, saj Vipavska mlekarna svojih močnejših pozicij v preteklih desetletjih na drugih področjih kot na siru pravzaprav ni imela, in zato po njegovem ta specializacija načelno ni slaba. Sam nanoški sir, ki je paradni konj te mlekarne, je odličen produkt in s prodajnimi kanali kompetentnega novega lastnika lahko le pridobi, še meni Kuhar.

"Če nekdo investira dva milijona evrov v proizvodnjo, ki je zdaj ni, potem ima verjetno resen interes, še posebej če bodo delali ta sir, ki ima zaščito posebne kakovosti. Samo zaradi surovine jim mlekarne ne bilo treba kupiti," še dodaja Kuhar.

Bo padla še kakšna "mlekarska" domina? Na naše vprašanje, ali bi v prihodnje, ko gre za mlekarne v Sloveniji, lahko padla še kakšna domina v smislu prodaje tujcev, pa Aleš Kuhar pravi, da bi šlo morda lahko le še za Pomurske mlekarne, kjer pa imajo novo vodstvo in velja počakati, kakšne bodo nove razvojne poti te mlekarne v zahtevnih pogojih na trgu.

Za Mlekarno Celeia kot naslednjo in še edino večjo mlekarno v Sloveniji v domačem lastništvu pa Kuhar pravi, da je očitno dober primer kombiniranega modela lastništva zadružnikov, ki so tudi dobavitelji mleka in zavezani temu, da ostanejo lastniki naložbenega sklada finančnih institucij, ki so petinski lastnik mlekarne, kjer lastniških sprememb in prodaje tujcem ne gre pričakovati.