Koliko plina je v Prekmurju in zakaj se ga bojimo črpati?

Plin in nafto so v Prekmurju odkrili že v 19. stoletju, črpajo pa ju že od leta 1943. Vrhunec proizvodnje nafte je bil dosežen v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Največjo proizvodnjo nafte so zabeležili leta 1952, ko so jo načrpali za dober tanker. Do danes je bilo na območju Petišovcev izvrtanih več kot 140 vrtin.

V sredini sedemdesetih let je črpanje nafte večinoma zamenjala proizvodnja plina. Največ, 33 milijonov kubičnih metrov, so ga načrpali leta 1987. Danes obratuje še okoli 20 naftnih in plinskih vrtin, nekatere izmed njih so bile aktivirane še v osemdesetih letih.

Plin kot energent prihodnosti Plin je danes najčistejši fosilni energent, zato je poleg obnovljivih virov energent prihodnosti. Ne le v Sloveniji, temveč tudi globalno. Vse sosednje države v Panonski nižini s pridom izkoriščajo svoje naravne danosti, le Slovenija ne. Medtem ko je Slovenija v celoti odvisna od uvoza plina, Avstrija in Madžarska sami zagotavljata 20 odstotkov potreb oskrbe s plinom, Italija deset odstotkov.

Slovenija letno načrpa le tri milijone kubičnih metrov zemeljskega plina, a bi ga na ocenjeni potencial lahko bistveno več. Hrvaška letno proizvede 1,5 milijarde kubičnih metrov plina, Avstrija dve milijardi, Italija osem milijard in Madžarska 2,5 milijarde kubičnih metrov plina.

Plina za najmanj deset let "Na podlagi podatkov iz vrtin ocenjujemo, da je na območju Petišovcev okoli deset milijard kubičnih metrov plina, polovico bi jo bilo mogoče tudi komercialno izkoristiti v obdobju desetih let. Letna slovenska poraba plina sicer znaša milijardo kubičnih metrov," je na forumu o alternativnem pridobivanju plina in pomenu za domače gospodarstvo dejal Miloš Markič z Geološkega zavoda Slovenije in dodal, da obstajajo še potencialne zaloge v nižjih zemeljskih plasteh.

S črpanjem plina bi se izboljšala konkurenčnost slovenskega gospodarstva v mednarodnem okolju, saj bi država postala bolj energetsko neodvisna. To bi privabilo tuje investitorje, lokalni skupnosti pa bi se omogočil ponoven zagon energetske industrije in ustvarjanje novih delovnih mest.

Hidravlično lomljenje v Prekmurju izvajali že pred 60 leti Postopek pridobivanja plina s hidravličnim lomljenjem so na Petišovskem polju prvič izvedli že leta 1956 in ga do danes ponovili tridesetkrat. Po besedah Miha Valentinčiča iz družbe Geoenergo, ki ima koncesijo za črpanje nafte in zemeljskega plina, je postopek lomljenja slojev peščenjakov zmotno enačiti s hidravlično obdelavo skrilavcev velikega obsega oziroma frackingom, kot ga izvajajo v ZDA.

"Fracking pomeni hidravlično lomljenje velikega obsega geoloških struktur iz skrilavcev. Ker gre za trde geološke strukture z majhno vsebnostjo plina, so za uspešen postopek potrebne velike količine vode s kemičnimi primesmi. Postopek je treba tudi ponoviti in je zaradi tega bolj obremenjujoč za okolje. Ko govorimo o geoloških strukturah v Prekmurju, pa mislimo na peščenjake, ki imajo slabo prepustnost. To pomeni, da za črpanje plina potrebujemo izjemno majhno stimulacijo z majhnimi količinami vode, ki ima minimalen vpliv na okolje. Prav tako se kemične primesi v zadnjem času nadomešča s primesmi naravnega izvora," pojasnjuje Valentinčič in dodaja, da je temu primerno tudi bistveno nižja cena kot v ZDA.

Zaskrbljenost državljanov in pomisleki civilne iniciative Ustavimo fracking v Petišovcih o onesnaženju je tako po njegovem povsem odveč.

Z dvema vrtinama bi lahko pokrili desetino slovenskih potreb po plinu Podjetje Geoenergo, v lasti Petrola in Nafte Lendava, je z družbo Ascent Slovenia Limited že leta 2011 našlo dve novi plinski vrtini, ki pa še ne obratujeta, ker še nista pridobili okoljevarstvenega dovoljenja. Če bi jima to uspelo, bi proizvodnja lahko stekla leta 2016. Letno bi načrpali okoli 80 milijonov kubičnih metrov plina oziroma zadostili okoli deset odstotkov potreb Slovenije po oskrbi s plinom.

Kot zatrjujejo strokovnjaki, je kakovost petišovskega plina izjemno dobra. Njegova kurilna vrednost je boljša od plina, ki ga imamo trenutno v slovenskem plinskem omrežju. Ima sicer nekoliko večjo vsebnost ogljikovega dioksida, a vsak plin je pred vključitvijo v omrežje treba obdelati.