Kako pravična je pravična trgovina?

Prvega oktobra se bo v Ljubljani ustavil Čokomobil in prebivalcem ponujal čokolado in čokoladne slaščice s sporočilom. Čokomobil je del projekta Naredite čokolado pravično!, s katerim želijo Evropejce opozoriti na nepravilnosti v globalni čokoladni industriji. "Proizvodnja kakava je podobno kot proizvodnja kave podvržena različnim oblikam izkoriščanja," je opozoril Rene Suša, raziskovalec in preučevalec pravične trgovine ter sodelavec zavoda Odjuga, ki skrbi za pravično trgovino v Sloveniji.

Ocenjujejo, da na nasadih kakava v državah Zahodne Afrike dela 1,8 milijona otrok in da jih okoli 200 tisoč dela v razmerah suženjstva. "Tri največje korporacije, Mars, Mondelez in Nestlé, imajo več kot štiridesetodstotni delež na svetovnem trgu s kakavom. Jasno je, kdo določa pravila igre in pod kakšnimi pogoji," je dodal Suša.

Pravična trgovina kot globalna znamka Če poznamo te podatke, se čokolada ne zdi več tako sladka, če ne drugega, vzbuja slabo vest. In odgovoren potrošnik, ki sicer kupuje lokalno hrano, bi takoj segel po čokoladi in kavi s certifikatom Fairtrade, pravične trgovine, da bi vsaj malo potešil svojo željo po pravičnem svetu.

Koncept pravične trgovine je bil ustanovljen pred 25 leti v Veliki Britaniji kot protiutež korporacijskemu svobodnemu trgu z željo, da bi majhnim proizvajalcem predvsem kakava, kave in čaja omogočil, da imajo več besede pri določanju cene svojega proizvoda.

Kmetom, ki se odločijo za pravično proizvodnjo, omogočijo minimalno odkupno ceno, ki je ponavadi višja kot tržna cena, predvsem pa je stalna in ni odvisna od pritiska trga. Po drugi strani pa ozaveščenim kupcem omogoča, da z nakupom etičnega izdelka vsaj malo vplivajo na razmere na trgu.

V četrt stoletja je Fairtrade prerasel v globalno tržno znamko, ki je imela lani 4,4 milijona funtov prodaje in že nekaj let zapored veča svojo prodajo, med proizvode, ki jih prodajajo, pa so uvrstili celo zlato.

Toda tako kot vsaka globalna znamka se tudi za Fairtrade zdi, da je prerasel samega sebe. Koncept je podvržen vse več kritikam: očitajo mu, da je daleč od tega, zaradi česar je bil ustanovljen, da zaslužek sploh ne gre najrevnejšim kmetom, da škoduje kmetom, ki niso člani Fairtrada, da v resnici podpira posrednike in ne kmetov, da deluje netransparentno in da z ničimer ne ocenjuje svojih dosežkov.

Potrošnik plača preveč, proizvajalec dobi premalo Eden od očitkov pravični trgovini je, da v resnici malo denarja, ki ga za tak proizvod plača potrošnik, doseže proizvajalce, ker večino poberejo posredniki. Je na tem kaj resnice?

"Na tem je veliko resnice – le malo denarja, ki ga kupci plačajo, doseže dejanske proizvajalce," je priznal Rene Suša: "A za to niso krivi posredniki. V pravični trgovini se od proizvajalcev surovin odkupuje neposredno, povsem brez posrednikov. Težava se skriva drugje. Levji delež vrednosti odnesejo davki, vmesne stopnje predelave, na primer praženje kave, stroški embaliranja, prevoza in prodajna marža."

Pravična trgovina je od točke odkupa od proizvajalcev organizirana kot vsaka druga trgovinska dejavnost in se spopada z istimi stroški kot vsi drugi: "To je sistemska omejitev, ki jo pravični trgovini le redko uspe premostiti. Dodana vrednost se žal oblikuje šele v višjih stopnjah predelave in v maloprodaji."

Očitajo ji tudi, da so izdelki pravične trgovine v maloprodaji predragi. Redno se gibljejo v višjem cenovnem rangu, mnogi za to krivijo tržne marže in s prstom kažejo na organizacijo Fairtrade, češ da z ničimer ne vpliva na določanje marž za svoje izdelke. "Izdelki pravične trgovine v veliki večini primerov sicer ne bodo nikoli najcenejši na trgu, ne bodo pa niti najdražji, ker ne kapitalizirajo na umetno ustvarjeni dodatni vrednosti prestižnih blagovnih znamk.

V primeru prehranskih proizvodov je izdelke pravične trgovine smiselno primerjati z izdelki ekološke proizvodnje, saj je tudi večina izdelkov pravične trgovine iz certificirane ekološke proizvodnje," meni Suša.

Izkoriščajo sezonske delavce in otroke Letos je močno odmevalo tudi poročilo o pravični trgovini med pridelovalci kave in čaja v Etiopiji in Ugandi. Izsledki štiriletnih raziskovanj pravični trgovini prav nič ne laskajo. Izkazalo se je, da je sicer mogoče pravična do proizvajalcev, ni pa do njihovih sezonskih delavcev, ki na teh poljih zaslužijo manj kot tisti, ki prodajajo na prostem trgu.

"Izkazalo se je tudi, da Fairtrade nima zadostnih mehanizmov, da bi izboljšal delovne pogoje sezonskih delavcev, ki so najrevnejši," je za časopis Guardian tedaj dejal Christopher Cramer, profesor ekonomije na londonski univerzi in eden od avtorjev raziskave. Raziskovalci so tudi zabeležili primere, ko so na poljih, kjer gojijo pravične pridelke, delali otroci.

Prav tako so ugotovili, da mnogo socialnih projektov, ki jih omogoča organizacija Fairtrade, ni dostopnih sezonskim delavcev. Zabeležili so primere, ko upokojeni zaposleni v pravični predelovalnici čaja nimajo dostopa do njihove ambulante in morajo v oddaljeno javno bolnišnico in primeri otrok, ki so jih zavrnili v šoli, ki jo je ustanovila fundacija Fairtrade, ker njihovi starši niso poravnali šolnine.

"Upamo, da bodo naša dognanja pomagala potrošnikom, hkrati pa fundacijo Fairtrade opozorila na napake in s tem pomagala vzpostaviti sistem, ki bo pravičnejši do najbolj revnih ruralnih prebivalcev," je zapisal Cramer.

Zanemarja najrevnejše države in sodeluje z multinacionalkami Prav tako so se pojavili očitki, da Fairtrade podpira Južno Ameriko, ne pa Afrike in Azije, ter da zanemarja najrevnejše države. Certifikate pravične trgovine v več kot polovici primerov izdajo v državah, ki jih Svetovna banka uvršča med srednji razred, le 13 odstotkov certifikatov je izdanih v najrevnejših državah.

V Etiopiji recimo, ki je velika proizvajalka kave, so do leta 2009 izdali le tri certifikate za pravično trgovino. Raziskovalec Ndongo Samba Sylla, ki je opozoril na to težavo, meni, da je razlog za to v tem, da koncept Fairtrade nikoli ni bil namenjen najrevnejšim.

Tudi znotraj organizacije Fairtrade so se pojavila vprašanja, ali naj sodelujejo na trgu velikih multinacionalk ali ne. Medtem ko se evropski del organizacije zavzema za to, da bi bili v prvi vrsti še vedno mali proizvajalci, se ameriški zavzema za tržno logiko prodaje, kar bi pomenilo, da bi velik del pravično pridelanega kakava in kave prodali multinacionalkam.

S tem bi koncept pravične trgovine na neki način sodeloval v igri, proti kateri igra, proti neoliberalnemu prostemu trgu, ki je nepravičen do malih proizvajalcev in podvržen le logiki dobička.

"Pravična trgovina lahko seže tako daleč, kolikor ji omogoča njen način delovanja. V zadnjem času je precej pod pritiskom velikih igralcev na trgu, ki si jo želijo prikrojiti za lastne potrebe," opozarja Suša.

Pravična ali ne? Torej, ali je pravična trgovina pravična ali ne? Koncepta pravične trgovine nikakor ne bi smeli jemati kot edinega in najboljšega koncepta etičnega trgovanja na svetu, saj ima svoje napake. Eden od argumentov za je verjetno to, da kmetom zagotavlja minimalno ceno na dolgi rok, torej jim zagotovi stabilnost in posledično varnost, to pa je nekaj, kar potrebuje vsak človek.

Po drugi strani pa je postal znamka, ki je prerasla prvotne okvire in se začela obnašati natančno tako kot vse globalne znamke, najprej poskrbi zase.

In potrošnik? Naj kupuje izdelke pravične trgovine ali ne? Ker čokolada ne raste v Prekmurju, je še vedno bolje, da človek kupi pravično čokolado kot Mars. Če ne drugega, je okusnejša. A kot meni Rene Suša, si "z nakupom čokoladice iz pravične trgovine ne kupimo mirnega spanca pravičnega. Tukaj se zgodba šele začne." Odloči naj se vsak sam.