ženske
Sreda, 10. 5. 2017, 13.00
6 let, 6 mesecev
Kako je neuspešna biologinja postala prodorna podjetnica
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,63
Taylor Moyer v tem, kar je delala, ni bila uspešna, v delu ni uživala, to ni bilo zanjo. Šef ji je dal še eno možnost na drugem delovnem mestu. Ugotovila je, da jo vodenje veseli, in po letih izkušenj postala uspešna podjetnica.
Poslovni časopis San Diego Business Journal je ManagedLab uvrstil med sto najhitreje rastočih zasebnih podjetij v 1,4-milijonskem San Diegu.
V Sloveniji marsikdo ne najde poklicne poti, na kateri bi užival. Kako ste spoznali, kaj je tisto pravo za vas in kako ste se iz znanosti preusmerili v podjetništvo?
Imela sem noro pot. Študirala sem biologijo. Hotela sem biti naravovarstvenica, a ko sem končala šolo, ni bilo dela zame. Začela sem delati v biotehnološkem laboratoriju.
Takoj sem ugotovila, da to ni zame: ni mi bilo všeč, v tem nisem bila dobra. Zato so me premestili na bolj administrativno delovno mesto. Vodila sem laboratorij in pri tem uživala! A imela sem šele 23 let. Malo podjetje mi je uspelo dobro organizirati in začela sem se dolgočasiti.
Zamenjala sem službo in šla k velikemu distributerju, ki je prodajal laboratorijem. Veliko sem se naučila, a delo v ogromnem podjetju mi ni bilo všeč. Nato sem odšla k proizvajalcu, kjer sem se naučila, kako delujejo prodajni kanali. To mi je bilo bolj všeč, a neprestano sem bila na poti. Utrujena sem bila in vedno sem si želela, da bi imela svoje podjetje.
ManagedLab po devetih letih delovanja zaposluje 50 ljudi. (Fotografija je simbolična.)
Imela sem nekaj zelo slabih idej za podjetje. Ko sem jih neki večer pripovedovala možu, mi je rekel: "Dobra si v upravljanju laboratorija, ustvari tako podjetje, zdaj pa utihni in pojdi spat." Mislila sem si: to je najbolj neumna ideja, kar sem jih slišala. A prespala sem jo in pomislila na vse laboratorije, ki sem jih videla. Začela sem hoditi okoli podjetij, ki bi me morda najela. Pridobila sem dovolj strank za svoje podjetje. Pustila sem službo in delala samostojno.
Zdi se, da je takih primerov v ZDA veliko.
Poznam nekoga, ki je bil specialist za čiščenje proteinov v nekem velikem farmacevtskem podjetju. Naveličal se je dela za veliko podjetje. Najel je majhno pisarno in ljudje so mu pošiljali beljakovine, da jih je čistil.
Če zamenjaš mišljenje od "kako naj pomagam podjetju, v katerem delam" h "kako lahko najbolje unovčim svoje znanje in veščine", ni več daleč od tega, da najdeš pot, da to spremeniš v posel. Poznam veliko znanstvenikov, ki so svoje znanje po nekaj letih izkušenj preusmerili v biznis.
San Diego se je razvil v središče biotehnoloških in farmacevtskih podjetij, kjer rastejo številni start-upi, prisotna pa so tudi velika in uveljavljena podjetja. #video
Znanstvenike si ponavadi predstavljamo kot študiozne, zaprte v laboratorije, ki nimajo pojma o poslovanju, marketingu.
Razlog, zakaj sem jaz v poslu, je, da znanstveniki niso dobri v poslu. Morajo le vedeti, da o tem nimajo pojma in da morajo najeti druge, ki to znajo.
Ključno je prepoznati, da nimaš pojma o prodaji, računovodstvu, davkih, in najeti nekoga, ki to zna.
Kako torej povezovati znanost s podjetništvom, da je podjetje lahko uspešno?
Najpomembnejše je ugotoviti, kaj moraš narediti, da dobiš vlagatelje, in to čim prej in čim ceneje. Ne moreš namreč dobiti subvencije, če nimaš podatkov, ne moreš imeti podatkov, če nimaš laboratorijev. Tako moraš morda začeti v prijateljevem laboratoriju, morda začneš kar v svojem stanovanju. Treba je biti ustvarjalen že takoj od začetka, takrat najbolj.
Raje spreminjam sebe kot pričakujem, da se spreminjajo drugi, pravi Taylor Moyer.
Veliko ljudi je pripravljenih deliti si pisarne. Le zato, da lahko delajo skupaj, si izmenjujejo izkušnje in informacije.
Kakšno vlogo igra mentorstvo?
Zame je bilo to zelo pomembno. Prej sem namreč vedno imela šefa, ki je odločal v podjetju, potem pa sem se morala odločati sama. Nikogar nimaš. Imeti mentorja, ki je že uspešno prestal to prvo fazo, je izjemno pomembno. Dobiš dober nasvet. Le ne izbirajte si slabih mentorjev!
Zakaj vam je zdaj pomembno, da ste mentorica drugim?
Ker so mi drugi podarili ogromno svojega časa, ko vem, da ga niso imeli, čutim odgovornost, da pomagam tudi sama. Eden mojih mentorjev ima štiri otroke, njegova žena je kirurginja, sam pa je bil v fazi prodajanja svojega podjetja, kar je zelo stresno. A vendar si je vedno vzel nekaj ur zame, da sva predebatirala stvari, ki so me zanimale.
Zdaj moram biti tudi jaz pripravljena, da to delam. Konec koncev je zabavno. Nisi več ti tisti, ki sprašuje, ampak tisti, ki daje odgovore. Dobro se počutim v tem.
Verjetno se tudi učite.
Seveda. Vprašanj je ogromno in včasih se moram posvetovati z drugimi, kako nanje odgovoriti.
Kakšna je vaša izkušnja podjetnice v pretežno moškem svetu?
Kot ženska v poslovnem svetu nikoli nisem imela posebnih težav.
Namesto da govorimo: "Svet, spremeni način, kako obravnavaš ženske!" bi raje rekla: "Hej, ženske, spremenite predstavo o sebi v svetu!"
Je že res, da moram jaz pomisliti, kaj si bom oblekla, kakšne čevlje bom obula ter ali so moje petke morda previsoke in moja bluza dovolj dolga. Moj mož pa zase vpraša le: "Črna ali rjava?" To je precej grozno. (smeh, op. a.) A všeč mi je misliti na to, ker je pomembno.
Treba je poznati svojo vrednost in zahtevati, da jo priznajo tudi drugi. Zahtevati ustrezno plačilo, če delam dobro. Sicer pa se skušam ogibati vprašanjem o ženskah v podjetništvu, saj s tem nimam težav. Raje spreminjam sebe kot pričakujem, da se spreminjajo drugi.
