Petek, 14. 8. 2026, 20.48
1 mesec
Tako bi se lahko končala vojna v Ukrajini: strokovnjaka opozarjata na scenarij, ki bi močno prizadel Rusijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,26
Vojna v Ukrajini se po več kot štirih letih še vedno zdi daleč od konca. Litovska varnostna analitika menita, da Rusije k miru ne bodo prisilila pogajanja ali gospodarske težave, temveč šele položaj, v katerem bodo posledice vojne močno občutili tudi prebivalci globoko v notranjosti države. Njuna napoved, ki jo povzema švicarski portal Watson, je precej bolj pesimistična od pričakovanj, da bi spopad lahko končal diplomatski kompromis.
Kdaj in kako se bo končala vojna v Ukrajini, je eno ključnih vprašanj evropske varnosti. Medtem ko številne države stavijo na kombinacijo vojaške podpore Kijevu, gospodarskega pritiska na Moskvo in morebitnih pogajanj, litovska analitika Aurimas Navys in Mindaugas Sejunas menita, da takšen pristop Rusije sam po sebi ne bo prisilil k umiku.
Neodvisna varnostna strokovnjaka redno objavljata podrobne analize in komentarje o vojni v Ukrajini in ruski zunanji politiki vse od začetka ruske invazije leta 2022. Vodita Agencijo za varnost družbenih informacij v Litvi, neprofitno nevladno organizacijo, katere cilj je z utemeljenimi analizami preprečiti rusko informacijsko vojno. Njihove publikacije zaznamuje nediplomatski jezik. Predstavljajo brezkompromisno perspektivo, ki daje prednost varnosti lastne države. In kritizirajo zahodno naivnost pri soočanju z ruskimi imperialističnimi ambicijami.
Po njuni oceni bi moral biti pritisk na Rusijo bistveno večji, posledice vojne pa bi morale postati neposredno vidne in boleče tudi znotraj ruske družbe.
Rusija ne razmišlja kot Zahod
Navys, nekdanji pripadnik elitnih enot in častnik Nata, ter medijski analitik Sejunas opozarjata, da Zahod pri ocenjevanju Rusije pogosto izhaja iz napačne predpostavke.
Demokratične države praviloma pričakujejo, da bo oblast ob dovolj velikih gospodarskih stroških, izgubah in nezadovoljstvu prebivalstva začela iskati kompromis. Toda ruski politični sistem po njunem mnenju deluje drugače.
Kremelj naj bi svojo legitimnost gradil tudi na imperialni politiki, širjenju vpliva in ustvarjanju podobe zunanjega sovražnika. Vojna oblasti obenem omogoča strožji nadzor nad prebivalstvom in dodatno utrjevanje političnega sistema.
Prav zato velike izgube na bojišču ali slabšanje gospodarskih razmer po njuni oceni še ne pomenijo, da bo Moskva pripravljena ustaviti vojno.
Bi Putinov odhod sploh kaj spremenil?
Analitika sta skeptična tudi do scenarija, po katerem bi vojno lahko končala odstranitev ruskega predsednika Vladimirja Putina ali večji upor prebivalstva.
Putin je po njunem mnenju le najbolj prepoznaven obraz precej širšega političnega, varnostnega in obveščevalnega sistema. Morebitna menjava človeka na vrhu zato še ne bi nujno pomenila konca agresivne ruske zunanje politike.
Ključno vprašanje po njuni oceni ni zgolj Putin, temveč sistem, ki ga obdaja in podpira.
Napadi globoko v Rusiji kot možna prelomnica
Najbolj kontroverzen del njune analize se nanaša na ukrajinske napade na cilje v notranjosti Rusije. Navys in Sejunas menita, da bi se razmere lahko resneje spremenile šele takrat, ko posledic vojne ne bi več občutili predvsem vojaki na fronti in prebivalci obmejnih območij, temveč tudi milijoni ljudi v večjih ruskih mestih.
Kot možen dejavnik pritiska omenjata napade na energetsko in drugo kritično infrastrukturo. Če bi večji del prebivalstva občutil pomanjkanje elektrike, ogrevanja ali goriva, bi se po njuni teoriji povečal tudi pritisk na politične elite.
Takšen razvoj dogodkov bi lahko povzročil notranje napetosti, ki bi bile za Kremelj nevarnejše od izgub na oddaljenih bojiščih.
Ukrajina že napada rusko naftno industrijo
Kijev v zadnjem obdobju vse pogosteje uporablja brezpilotne letalnike dolgega dosega za napade na ruske rafinerije, skladišča goriva in druge objekte, povezane z energetsko industrijo.
Litovska analitika takšno strategijo ocenjujeta kot pomemben način zmanjševanja ruskih prihodkov in hkratnega prenosa dela stroškov vojne na rusko ozemlje.
Njuna teza je, da bi morala Ukrajina – če želi Moskvo prisiliti k spremembi smeri – še povečati pritisk na infrastrukturo, od katere je odvisno vsakodnevno življenje v Rusiji.
Paradoks splošne mobilizacije
Presenetljivo je tudi njuno stališče do morebitne nove množične mobilizacije v Rusiji. Na prvi pogled bi dodatni vojaki pomenili večjo nevarnost za Ukrajino. Toda analitika opozarjata, da bi množično vpoklicani, slabše usposobljeni vojaki močno obremenili rusko logistiko in povzročili še večje izgube.
Hkrati bi vojna neposredno posegla v življenje še več ruskih družin. Prav to bi lahko po njunem mnenju povzročilo več nezadovoljstva, kot ga povzročajo trenutne razmere, ko velik del prebivalstva vojno spremlja predvsem prek državnih medijev.
Jedrske grožnje predvsem kot sredstvo pritiska?
Analitika se dotakneta tudi ruskih groženj z uporabo jedrskega orožja. Po njuni oceni Moskva jedrsko retoriko uporablja predvsem kot sredstvo psihološkega pritiska na zahodne države. Namen naj bi bil predvsem ustvariti strah pred eskalacijo in tako omejiti količino oziroma doseg orožja, ki ga Zahod dobavlja Ukrajini.
Prav tako ocenjujeta, da Rusija trenutno nima dovolj vojaških zmogljivosti za odprtje nove velike fronte proti članicam Nata.
Gre sicer za njuno strokovno oceno in ne za stališče, glede katerega bi obstajalo popolno soglasje med zahodnimi varnostnimi analitiki.
Konec vojne brez klasičnega mirovnega sporazuma?
Scenarij, ki ga predstavljata litovska strokovnjaka, se tako precej razlikuje od predstave o koncu vojne za pogajalsko mizo. Po njuni oceni bi se lahko Moskva začela resno pogajati šele takrat, ko bi cena nadaljevanja vojne postala dovolj visoka za stabilnost samega ruskega sistema.
To ne pomeni nujno vojaškega poraza Rusije v klasičnem smislu. Prelom bi lahko predstavljala kombinacija vojaškega pritiska, gospodarskih težav ter vse večjih posledic vojne za rusko prebivalstvo in elite.
Dolgoročna rešitev pa po njunem prepričanju ni razpad ali uničenje Rusije, temveč država, ki bi opustila imperialno politiko in se postopoma preoblikovala v bolj demokratično in gospodarsko uspešno družbo.
Do takšnega razpleta je, kot opozarjata, lahko še zelo daleč.
