Petek, 5. 6. 2026, 14.56
1 mesec, 1 teden
Gostujoče pero
Od Moskve do Bruslja: Kremelj uporablja diasporo v Rusiji in lobiste v EU za destabilizacijo južnega Kavkaza
Sončno jutro nekje v južnokavkaškem gorovju
Volitve v Armeniji 7. junija bodo odločile, ali bo država ostala na poti približevanja EU in Natu ali pa se ponovno obrnila proti Moskvi. Ker Kremelj izgublja ta strateški boj, je prešel na taktično raven in armenskega proevropskega premierja Nikola Pašinjana napada z dveh strani hkrati.
Prva smer je mobilizacija volivcev: po podatkih Reutersa Moskva pripravlja prihod do sto tisoč Armencev, ki živijo v Rusiji, da bi glasovali za proruske kandidate.
Drugo smer razkrivajo videoposnetki, na katerih nekdanji tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Luis Moreno Ocampo priznava, da denar "ruskih Armencev" deluje proti Erevanu znotraj institucij EU.
Nikolaj Marčenko
Kaj so razkrili posnetki
Konec aprila in v začetku maja so ukrajinski politologi objavili več videoposnetkov, na katerih nastopata Ocampo in njegov sin Tomas. Na njih nekdanji tožilec razkriva vir financiranja: sredstva prihajajo od Armencev iz Rusije, ki želijo ostati anonimni, saj si ne želijo težav z Moskvo. Po njegovih besedah "skupina ruskih Armencev" ustanavlja sklad za dolgoročnejšo kampanjo.
Nato pride na vrsto orodje. Ocampo govori o "svojem človeku" v Bruslju – nekdanjem poslancu Evropskega parlamenta in pravnem svetovalcu nekdanjega vodje diplomacije EU Josepa Borrella, ki po njegovih besedah zdaj dela zanj v Evropskem parlamentu. To omogoča vzvod za pritisk na predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen prek poslanskih vprašanj in za vplivanje na politiko EU.
Cilj je jasno opredeljen: sin nekdanjega tožilca Tomas pravi, da je treba doseči odstranitev Pašinjana. Na tretjem posnetku Ocampo omenja "dogovor" z armenskim zunanjim ministrom Araratom Mirzojanom, ki se mu je zahvalil za zunanji pritisk, saj Erevanu daje "vzvod v pogajanjih" z Bakujem.
Volitve v Armeniji
Shema in komu koristi
Oblikuje se sklenjena veriga: denar diaspore z ozemlja Rusije – tokovi, ki bi pri varnostnih službah težko ostali neopaženi – se steka v sklad, ki financira lobiranje v EU. Cilj je dvojen: preprečiti energetske dogovore med EU in Azerbajdžanom ter odstraniti proevropskega premierja. Družina Ocampo "dejansko deluje v interesu Kremlja", sama EU pa "tvega, da postane orodje" načrta, od katerega koristi pridobiva le Putin, ocenjuje ukrajinski politolog in direktor Centra za politično obveščevalno dejavnost v Kijevu Oleg Posternak.
Pomenljiv je tudi časovni okvir: Ocampo je postal kritik Pašinjana po podpisu namere Armenije in Azerbajdžana v Washingtonu leta 2025 za dosego miru, proti samemu procesu sprave pa je nastopal že leta 2023, ko je Baku ponovno prevzel nadzor nad Karabahom.
Armenija na razpotju
Ker izgublja bitko, Kremelj stavi na opozicijo?
Razmerje sil pojasnjuje zanašanje na grobo moč. Po majskih raziskavah javnega mnenja vodi Pašinjanova stranka Civilna pogodba s približno 30 odstotki, medtem ko je proruska Močna Armenija Samvela Karapetjana druga z velikim zaostankom, pri približno šestih odstotkih. Moskvi primanjkuje lastnih kandidatov, zato posega po "živem" viru: po podatkih Reutersa z 29. maja je Kremelj stroške prevoza sto tisoč volivcev ocenil na 50 milijonov dolarjev (skoraj 44 milijonov evrov), regijam razdelil kvote in zahteval poročila o pripravah.
Cilj je vrnitev bloka, povezanega z Moskvo: oligarha Samvela Karapetjana (kapital in povezave v Rusiji, njegovo stranko pa obtožujejo podkupovanja volivcev) ter nekdanjega predsednika Roberta Kočarjana, ki velja za človeka blizu Kremlju.
Kako bo po 7. juniju sestavljen armenski parlament?
Putinovega poraza to ne bo ustavilo
Da operacija ne poteka po načrtih, je postalo jasno že v začetku maja: vrhova EU–Armenija in Evropske politične skupnosti s približno petdesetimi voditelji (4.–5. maj), napoved odprave vizumov z EU (24. maj), sporazum o strateškem partnerstvu z ZDA (26. maj) ter osebna podpora Donalda Trumpa Pašinjanu (28. maj). Že 21. aprila je Svet EU v Armeniji vzpostavil civilno misijo za zaščito pred ruskimi kibernetskimi napadi in vmešavanjem. Toda poraz v strategiji Kremlja ne ustavi, zato se postavlja glavno vprašanje: koliko lobistov, podobnih Ocampu, trenutno sedi v pisarnah Bruslja, Strasbourga, Pariza in Berlina – brez skritih kamer, brez razkritij in brez škandalov? Koliko figur ima Putin še v rokavu za zamenjavo proevropskih voditeljev na posovjetskem prostoru? Odgovore bodo morale poiskati evropske varnostne službe. In če sklepamo po tem, kako hitro Moskva usvaja metode novačenja, podkupovanja in organiziranega prevoza volivcev, Bruslju ne ostaja veliko časa.