Sreda, 9. 9. 2026, 4.00
1 month
Američan, ki so ga poslali v Nemčijo s posebno nalogo, je odkril nekaj osupljivega
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,01
Lahko preučevanje nemških majhnih in srednje velikih podjetij (mittelstand, kot jim pravijo Nemci) pomaga pri ponovni industrializaciji ZDA? Fotografija nemškega varilca je simbolična.
Američan Kieran Velasquez je prišel iz ZDA v Nemčijo s posebno nalogo. Želel je odkriti skrivnosti nemškega inženirstva in nabrati čim več informacij o delovanju nemških majhnih in srednje velikih podjetij, ki bi koristile ameriškim prizadevanjem po ponovni industrializaciji. Odkril je nekaj, kar je bilo zanj osupljivo.
Kieran Velasquez je dva meseca potoval po Nemčiji, obiskoval tovarne in njihove lastnike. Preživljal je čas z njimi, da bi razumel, kako deluje njihov proizvodni sistem in kako bi ta načela prenesel v ZDA, kjer želijo začeti proces t. i. ponovne industrializacije (reindustrializacije). Svoje vtise je strnil v eseju, ki ga je objavil na svojem računu na družbenem omrežju Substack.
Nemški mittelstand
Esej ima naslov O nemških majhnih in srednje velikih podjetjih (On the german mittelstand). Velasquez namenoma ni prevedel nemške besede mittelstand. To je nemški izraz za majhna in srednja velika podjetja, od katerih jih je veliko v družinski lasti. Številni jih imajo za hrbtenico nemškega gospodarstva.
Kot poudarja Velasquez, nemški mittelstand ni zgolj kategorija podjetja (velikost podjetja, število zaposlenih, obseg poslovanja ...), ampak poseben etos.
Zgodba podjetniške družine Thonet
Zgodbo o nemških podjetjih mittelstand Američan začenja z nemškim mizarjem Michaelom Thonetom, ki je v 19. stoletju izumil novo tehniko upogibanja lesa (to svojo iznajdbo je uporabil pri izdelavi stolov) in s tem začel množično proizvodnjo pohištva. Thoneta so povabili v Avstrijo.
Nemški mizar iz Porenja Michael Thonet je odkril, da lahko z uporabo pare upogiba les. Na fotografiji: eden od stolov, izdelanih s Thonetovo tehniko.
Njegova sinova sta pozneje postavila tovarno v Bystřici pod Hostynem na vzhodu današnje Češke (ta tovarna je še vedno najstarejši ohranjeni in še vedno delujoči tovrstni obrat na svetu).
Tovarna in napredek kraja
V ta del tedanje Habsburške monarhije so družino Thonet privabili obilje bukovega lesa, veliko usposobljene delovne sile in ugodna lokacija za logistiko. Thonetovi so poleg tovarne zgradili tudi hiše za delavce, šole za njihove otroke in skozi kraj napeljali železnico.
Težave so se začele v 20. stoletju. Zaradi težav po prvi svetovni vojni se je družba Thonet leta 1929 združila s konkurentom Kohn-Mundus, s čimer je nastalo podjetje Thonet-Mundus – največji proizvajalec pohištva na svetu.
Thonet v Nemčiji ...
Leta 1939 je Češka proti svoji volji postala del nacistične Nemčije, tovarna v Bystřici nad Hostynem pa je začela namesto pohištva izdelovati zaboje za strelivo, kopita za puške, bolniške postelje in lesena krila za letala. Po vojni je Češkoslovaška zaplenila premoženje Thonetovih in podržavila tovarno.
Thonetov stol (na fotografiji iz leta 1900 vidimo dva takšna stola v nekem nemškem frizerskem salonu) je bil prvi množično izdelan stol.
Victor Thonet, predstavnik tretje generacije družine, je pobegnil iz tovarne in Češkoslovaške. Nato je Georg Thonet, Michaelov pravnuk, v Zahodni Nemčiji obnovil proizvodne obrate v Frankenbergu v Hessnu. Danes družina Thonet, zdaj že šesta generacija, še naprej vodi to legendarno podjetje.
... in podjetje TON na Češkem
Na drugi strani je bila tovarna v Bystřici na Češkoslovaškem leta 1953 v času vladavine komunistov preimenovana v TON (češka kratica za Tovarno za upognjeno pohištvo). To podjetje je po zlomu komunizma leta 1989 počasi postalo svetovno znana blagovna znamka, ločena od znamke Thonet.
Velasquez piše, da je leta 2025 preživel konec tedna v Bystřici pod Hostynem z enim od nekdanjih državno imenovanih direktorjev tovarne TON. Ko se je z njim sprehajal po slikovitih ulicah tega prikupnega češkega mesta, se je zgodilo nekaj, česar od takrat ni pozabil.
Vsi so poznali nekdanjega direktorja tovarne
"Vsi, ki smo jih srečali, so ga poznali, on pa njih. Lastniki trgovin, upokojenci, mlade družine, vsi so se ustavljali, se pozdravljali in si izmenjevali vljudnosti. Prek njega sem prvič izvedel zgodbo o podjetju TON in kaj pomeni za osem tisoč prebivalcev tega kraja, skritega na Češkem."
Michael Thonet je najprej delal v rodnem porenskem mestu Boppard. Na Dunaj ga je povabil znani avstrijski konservativni politik in diplomat Klemens Metternich. Družina Thonet je pozneje zgradila tovarno na Češkem, ko je bila ta po drugi svetovni vojni nacionalizirana, pa so novo tovarno postavili na noge v mestu Frankenberg v tedanji Zahodni Nemčiji. Njihova nekdanja tovarna na Češkem še vedno deluje. Na fotografiji je tovarna v Frankenbergu.
Ko je letos prišel v Nemčijo, je Velasquez spoznal, da obstaja zbirka podobnih zgodb, tokrat v obliki nemškega mittelstanda. Postalo mu je jasno, da se industrijski in kulturni vzorec, ki ga je našel v Bystřici, ponavlja po vsej Nemčiji v družinskih podjetjih, katerih zgodovina sega stoletja nazaj.
Srednjeveške korenine
V kraju Kreuztal, ki leži v pokrajini Siegerland na jugu nemške zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalije, je Velasquez odkril povezavo med srednjeveškimi cehi, t. i. ustanovitveno dobo oziroma dobo ustanavljanja nemških velepodjetij (nem. gründerzeit) med letoma 1871 in 1890 ter današnjimi nemškimi družinskimi majhnimi in srednje velikimi podjetji (nem. mittelstand).
Dediščina Siegerlanda je dolga že več kot dva tisoč let ter je povezana z rudarjenjem in predelavo železove rude. Do konca srednjega veka so obrati za predelavo železove rude v palice postali temeljne trgovske enote, v katerih so lokalni obrtniki izpopolnjevali svojo obrt.
Dresler kot mojster kovaškega ceha
V začetku so bili ti obrtniki združeni v ceh. Leta 1502 je bil mojster ceha v Kreuztalu neki Heylmann Dresler. Ta je grofu plačeval licenčnino za pravice do uporabe skupnega kurišča, upravljanja lastnega kladiva in delavnice ter usposabljanja vajencev – kar je simbolično zaznamovalo ustanovitev podjetja Coatinc (to je najstarejše industrijsko družinsko podjetje v Nemčiji).
Coatinc je nemško podjetje z zelo mednarodno zvenečim imenom (to ime je novejšega datuma), a ima med nemškimi industrijskimi podjetji najgloblje korenine. Vse se je začelo že s kovaškim cehovskim mojstrom v začetku 16. stoletja.
Cehi so se prvič oblikovali v visokem srednjem veku (približno med letoma 1000 in 1300 našega štetja) kot poklicne skupnosti obrtnikov in trgovcev, ki so nastale zaradi potrebe po nadzoru obrti in urejanju trgov znotraj določenih področij.
Ukinitev cehov
Ohranjali so kakovost izdelkov, ščitili ekonomske interese svojih sodelavcev in prenašali znanja prek sistema vajeništva. Poleg spodbujanja gospodarskega napredka so cehi opravljali tudi ključne družbene in upravne funkcije.
Konec cehov v Nemčiji se je začel z vzponom Napoleona Bonaparta in koncem Svetega rimskega cesarstva. Leta 1809 so cehi, z izjemo oslabljenih železarjev, v Siegerlandu prenehali obstajati. Ukinitev cehov je bila povezana z načrti za odprtje trgov in spodbujanjem inovacij.
Nekdanji cehovski mojstri se prilagajajo novi dobi
A Dreslerji so se prilagodili tudi tem spremembam. Johann Heinrich Dresler III., dvanajsta generacija družine, je širil svojo proizvodnjo. Prilagodil se je dobi premoga in jekla.
Podjetje Coatinc je eno vodilnih podjetij za površinsko cinkanje v Evropi, ki je v težavah zaradi visokih cen energije (plina) po ruskem napadu na Ukrajino.
Industrijska revolucija se je začela v 19. stoletju v Veliki Britaniji. A medtem ko je bila tekstilno usmerjena Anglija pionir prvih lokomotiv, železnic in parnikov, se je Nemčija desetletja pozneje pojavila v ospredju evropske težke industrije in kot zibelka kemične, elektro in farmacevtske industrije.
Ustanovitvena doba
Prelomni trenutek se je zgodil, ko je pruski kancler Otto von Bismarck do leta 1871 združil devetintrideset nemških držav v Nemško cesarstvo z vrsto vojn proti Danski, Avstriji in Franciji. Združitev Nemčije je mozaik carin, pravnih kodeksov in valut nadomestila z enotnim nacionalnim trgom, sodobno pravno infrastrukturo in skupno valuto.
Novoustanovljeno Nemško cesarstvo je tudi s pomočjo petih milijard zlatih frankov francoskih vojnih reparacij in pogonom strateške železniške pobude uvedlo gründerzeit – ustanovitveno dobo družbeno-ekonomske eksplozije od leta 1871 do 1890. Samo med letoma 1871 do 1873 je bilo ustanovljenih 928 podjetij.
Ustanovitveni dobi so velik pečat vtisnili tudi industrijski veliki, ki sicer niso bili vsi ustanovljeni v tem času, kot so Siemens (ustanovljen leta 1847), Bayer (1863), BASF (1865), ThyssenKrupp (1811/1867), Bosch (1886) in Daimler (1890).
Zagon nemške industrializacije
Podjetja v kovinskopredelovalnem sektorju, kot je bilo Dreslerjevo, so izkoristila zagon nemške industrializacije. To so bila tudi leta, ko so potrebovali jeklo za gradnjo nemških železnic, parnikov, mostov in tovarn.
V t. i. ustanovitveni dobi v letih 1871–1890 so bila v tedanjem Nemškem cesarstvu ustanovljena številna podjetja, med njimi tudi Daimler, ki sicer ne spada med t. i. nemška podjetja mittelstand.
Čez stoletja so tako Dreslerji preživeli propad cehov, napoleonske vojne, cesarsko Nemčijo in industrializacijo, pozneje pa preživeli dve svetovni vojni, globalizacijo in prehod v sodobno dobo korporacij – zadnje se je odražalo v preimenovanju Siegener Verzinkerei Actiengesellschaft v podjetje Coatinc (to podjetje velja za najstarejše še delujoče industrijsko podjetje v Nemčiji – njegov uradni začetek sega v že omenjeno leto 1502).
Mittelstand preživi nemirna stoletja
Ko so se režimi vzpenjali in padali, ko so se imperiji umikali republikam in so se meje vedno znova prerisovale, je ena skupna nit vztrajala in se prepletala skozi vse to: nemška majhna in srednja podjetja – mittelstand, poudarja Velasquez.
"Pripovedovanje zgodovinskega porekla teh podjetij pove le del zgodbe. Bolj zanimivo odkritje je bilo, da mittelstand ni zgolj kategorija podjetij, temveč etos. /.../ Mittelstand se pogosto uporablja kot oznaka za opis nemških majhnih in srednje velikih podjetij. Vendar ta razlaga ni zadostna. Mittelstand se upira prevodu enako kot schadenfreude ali wanderlust./.../ Tisto, kar razlikuje mittelstand (od drugih podjetij, op. p.), lahko v splošnem razdelimo v tri vzročno povezane kategorije: 1) lastniška struktura, 2) kultura, ki temelji na vrednotah, 3) industrijski pomen."
Razlika med kapitalistom in vodjem podjetja mittelstand?
Če je kapitalist nekdo, ki podjetje vidi predvsem kot orodje za kratkoročni finančni dobiček, vodja podjetja mittelstand to vidi kot notranji podaljšek samega sebe, motiviranega za ohranitev "duše" podjetja skozi generacije.
Nemški sistem vajeništva je tradicija, ki ima stoletne korenine v srednjeveških cehovskih mojstrih in njihovih vajencih.
V nemških podjetjih mittelstand so delničarji (lastniki) in menedžerji pogosto iste osebe. Lastniki običajno ostanejo vključeni v vsakodnevno poslovanje podjetja kot večgeneracijski menedžerji. Odločanja torej ne narekujejo poročila o zaslužku ali zunanji tržni pritiski, temveč ga preudarno izvajajo družine, ki razmišljajo desetletja vnaprej, piše Velasquez.
Sodobni sistem cehovskega vajeništva
Utelešenje te kulture se začne z zaposlovanjem talentov in vcepljanjem vrednot. Mnogi zaposleni se podjetju mittelstand pridružijo v najstniških letih prek vajeništva – sodobnega naslednika sistema cehovskega vajeništva.
Skozi ta proces vajenci ne prejmejo le tehničnega usposabljanja, temveč tudi strokovno in osebno mentorstvo podjetja. Po koncu programa ni pogodbene obveznosti, da ostanejo, vendar se jih presenetljivo od 60 do 80 odstotkov odloči za prehod na delo s polnim delovnim časom, pogosto pa ostanejo v podjetju do konca svoje poklicne dobe. Ta namerna naložba ustvarja globoko medsebojno zvestobo, ki delovno sidro povezuje tako s kolektivnim duhom podjetja kot s socialno strukturo njihovega mesta.
Podjetja, ki ostajajo zvesta svojim krajem
Podjetje, ki temelji na isti niti odgovornosti, hkrati spodbuja blaginjo širše skupnosti okoli sebe. Številna podjetja mittelstand so se odločila, da bo njihov sedež ostal tam, kjer so bila ustanovljena, in se odpovedala svetovnim prestolnicam, kot so Berlin, Pariz ali London.
Nemška majhna in srednja velika podjetja so tesno povezana in prepletena z življenjem majhnih nemških krajev, v katerih imajo sedež. Na fotografiji: kraj Kreuztal, v katerem je sedež Coatinca.
Posledično se vitalnost majhnega kraja prepleta z usodo podjetja. Zato ni presenetljivo, da je družinsko ime, ki je ponosno prikazano na tovarniških stenah, tudi na lokalnih stavbah in sponzorskih ploščah. Podjetje mittelstand ni le proizvajalec kapitalnih dobrin, temveč dejansko postaja mecen umetnosti, sponzor javnih del in dobrotnik državljanskega življenja.
Zaupanje, ki ima globoke korenine
Ti lastniki, ki so dvojno predani svojim mestom, ne izginejo v oddaljene pisarne podjetij, temveč živijo in delajo skupaj s svojimi zaposlenimi, strankami in dobavitelji. Desetletja ponavljajočih se interakcij naravno gojijo zaupanje, saj podjetja in družine postajajo znana imena. Osebni ugled, ki je globoko vpet tako v družbo kot v poslovanje, postane neločljiv od profesionalnega.
Čeprav so v teh podjetjih osredotočeni na visoko precizno inženirstvo ter industrijske stroje in mehanske komponente po meri, jih dopolnjujejo z odnosi z nizkimi transakcijskimi stroški, kot je stisk roke. To potrjuje zanesljivost v panogah, za katere so značilni dolgi prodajni cikli in operativna kompleksnost.
Hrbtenica nemškega gospodarstva
Ta načela skupaj podpirajo izjemen pomen, ki so ga ta podjetja dosegla v nemškem gospodarstvu. Podjetja Mittelstand predstavljajo približno 55 odstotkov nemškega bruto domačega proizvoda (BDP) in 70 odstotkov nemškega izvoza, pri čemer številna podjetja ustvarjajo prihodke od več sto milijonov do milijard evrov.
Mittelstand (majhna in srednje velika podjetja) je odnos in ne velikost, je pred leti pisal nemški Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ). Tako naj bi bil izdelovalec vijakov Würther še vedno podjetje mittelstand (ustanovljeno leta 1945), čeprav obseg njegovega poslovanja znaša milijarde.
Njihov gospodarski odtis je tako velik, da nemška majhna in srednje velika podjetja zaposlujejo približno dvakrat toliko ljudi kot nemška javno kotirana nedružinska podjetja.
T. i. skriti prvaki
Nemška podjetja mittelstand prevladujejo na specializiranih svetovnih trgih. Pogosto imajo vodilne ali prve tri položaje v zelo specifičnih industrijskih nišah, čeprav zunaj svojih sektorjev ostajajo večinoma neznani.
Med svetovnimi proizvodnimi velesilami je Nemčija edinstven dom približno 1.500 t. i. skritih prvakov – nekajkrat več kot katerakoli druga država. Za primerjavo, ZDA zaostajajo na drugem mestu s pičlimi 350 t. i. skritimi prvaki.
Svet, ki izvira iz tovarn v majhnem nemškem mestu
Naj gre za Ottobock (protetika), Claas (kmetijska mehanizacija), Enercon (vetrne turbine), Herrenknecht (oprema za predore) ali Flexi (pasji povodci), skoraj celoten fizični svet na tak ali drugačen način izvira iz tovarne v majhnem nemškem mestu.
Nemčija je država na svetu, ki ima največ t. i. skritih prvakov (v javnosti malo znanih podjetij, ki imajo prevlado v določeni niši) na svetu. Eno od takih je podjetje Herrenknecht, ki se ukvarja z izdelavo strojev za gradnjo predorov (na fotografiji Martin Herrenknech, ki je podjetje ustanovil leta 1977).
Kot tudi piše Velasquez, je bilo po odhodu iz nemških tovarn, ki jih je obiskal, težko uskladiti razkorak med nedavnimi pripovedmi o nemški deindustrializaciji in tem, čemur je bil priča.
Načrti za preživetje naslednjih 50 let
Domnevna konservativna, spremembam nenaklonjena nemška majhna in srednje velika podjetja so imela visoko gostoto talentov, poglobljeno tiho znanje, stroje po meri in neusmiljeno optimizirane procese. Njihov apetit po modernizaciji je bil očiten.
"Praktično vsak lastnik me je spraševal o novih tehnologijah, ki sem jih videl in bi jih bilo morda vredno raziskati. Nisem slišal nobenih alarmnih zvoncev, ki bi posadko opozarjali, naj skoči z ladje in se vkrca na reševalne čolne. Pravzaprav je drža odražala miren, zbran izračun o tem, kako bodo prestali naslednjih 50 let," med drugim še piše Velasquez.
